Turkmenistanska sovjetska socialistična republika

Zgodovina

Priključitev k Rusiji

Ruski poskusi priključitve turkmenskega ozemlja so se začeli v drugi polovici 19. stoletja. Turkmeni so se med vsemi srednjeazijskimi narodi najtrdneje upirali ruski ekspanziji. Leta 1869 je rusko cesarstvo vzpostavilo svojo prisotnost v današnjem Turkmenistanu in ustanovilo novo morsko pristanišče Krasnovodsk (zdaj Türkmenbaşy).

Nekaj let pozneje, leta 1873, so si priključile khanat Khiva. Ker so bila turkmenska plemena, predvsem Jomud, v vojaški službi kivskega kana, so ruske sile vdrle v Khorazm, uničile številna naselja in pobile na stotine Turkmenov. Leta 1881 so Rusi pod poveljstvom generala Mihaila Skobeleva obkolili in zavzeli Geok Tepe, eno zadnjih turkmenskih utrdb. Geok Tepe se nahaja v bližini Ašhabada. Po turkmenskem porazu je priključitev današnjega Turkmenistana naletela le na šibek odpor. Kasneje istega leta so Rusi podpisali sporazum s Perzijci. Ta sporazum je določil trajno rusko-perzijsko mejo, ki je postala današnja meja med Turkmenistanom in Iranom. Leta 1897 so Rusi in Afganistanci podpisali sporazum o meji.

Po priključitvi k Rusiji je bilo območje upravljano kot Zakavkazje. Zakavkazje so upravljali uradniki, imenovani iz turkestanskega generalnega guvernerja v Taškentu. V osemdesetih letih 19. stoletja je bila zgrajena železnica od Krasnovodska do Ašhabada, pozneje pa podaljšana do Taškenta. Ob železnici so se začela razvijati urbana območja. Čeprav je bila Zakavkazska regija v bistvu kolonija Rusije, so imeli Rusi še vedno pomisleke, na primer zaradi britanskih kolonialističnih namenov v regiji in morebitnih turkmenskih uporov.

Oblikovanje SSR

Ker Turkmeni na splošno niso nasprotovali uvedbi sovjetske oblasti leta 1917, je bilo v naslednjih letih v regiji malo revolucionarnih dejavnosti. Vendar so leta neposredno pred revolucijo zaznamovali občasni turkmenski upori proti ruski vladavini, med katerimi je bil najvidnejši protiturkmenski upor leta 1916, ki se je razširil po celotnem Turkestanu. Njihov oboroženi upor proti sovjetski vladavini je bil del večjega upora Basmači v vsej Srednji Aziji od dvajsetih do zgodnjih tridesetih let 20. stoletja, ki je vključeval večino republik bodoče ZSSR. Čeprav sovjetski viri ta boj opisujejo kot manj pomembno poglavje v zgodovini republike, je jasno, da je bil upor pomemben in da je zaradi njega umrlo veliko število Turkmenov.

Oktobra 1924 je bila Srednja Azija razdeljena na ločene politične enote. Zakavkazska regija in Turkmenska regija Turkestanske avtonomne sovjetske socialistične republike (Turkestanska ASSR) sta postali Turkmenska sovjetska socialistična republika (Turkmenska SSR), sestavna republika Sovjetske zveze, ki je imela enak status kot npr. Ruska SFSR. Med prisilno kolektivizacijo in drugimi skrajnimi socialno-ekonomskimi spremembami v prvih desetletjih sovjetske oblasti je pastirsko nomadstvo v Turkmenistanu prenehalo predstavljati gospodarsko alternativo, do konca 30. let 20. stoletja pa je večina Turkmenov postala naseljena. Prizadevanja sovjetske države, da bi spodkopala tradicionalni turkmenski način življenja, so povzročila pomembne spremembe v družinskih in političnih odnosih, verskih in kulturnih obredih ter intelektualnem razvoju. Na tisoče Rusov in drugih Slovanov ter ljudi različnih narodnosti, predvsem s Kavkaza, se je preselilo v urbana območja Turkmenije. Turkmenija se je industrializirala, naravni viri pa so se izkoriščali v omejenem obsegu.

Pod sovjetsko vladavino so komunistične oblasti vsa verska prepričanja zatirale kot vraževerje in "ostanke preteklosti". Večina verskega izobraževanja in verskih obredov je bila prepovedana. Velika večina mošej je bila zaprta. Med drugo svetovno vojno je bil ustanovljen uradni Muslimanski svet Srednje Azije s sedežem v Taškentu, ki je nadzoroval islamsko vero v Srednji Aziji. Muslimanski svet je večino časa svojega obstoja deloval predvsem kot propagandni instrument. Ateizem je vplival na verski razvoj in prispeval k izolaciji Turkmenov od mednarodne muslimanske skupnosti. Nekateri verski običaji, kot sta muslimanski pokop in obrezovanje moških, so se izvajali tudi v sovjetskem obdobju, vendar se je večina verskih prepričanj, znanja in običajev ohranila le na podeželju v "ljudski obliki" kot neke vrste neuradni islam, ki ga ni sankcioniral državni duhovni direktorat.

Pred osamosvojitvijo

Od tridesetih let 20. stoletja je Moskva republiko strogo nadzorovala. Narodnostna politika Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSS) je privedla do razvoja turkmenske politične elite in spodbujala rusifikacijo. Slovani, tako v Moskvi kot v Turkmeniji, so skrbno nadzorovali nacionalni kader državnih uradnikov in birokratov. Na splošno so turkmenski politiki podpirali sovjetsko politiko. Moskva je bila pobudnica skoraj vseh političnih dejavnosti v republiki. Turkmenistan je bil večinoma mirna sovjetska republika. Edini večji politični dogodek je bil korupcijski škandal sredi osemdesetih let, zaradi katerega je bil odstavljen dolgoletni prvi sekretar Muhammetnazar Gapurow. Veliko Turkmenov je bilo samostojnih, kar je prispevalo k majhnemu vplivu politik glasnosti in perestrojke Mihaila Gorbačova na Turkmenistan. Republika se je na razpad Sovjetske zveze in osamosvojitev, ki je sledila leta 1991, počutila precej nepripravljena.

Ko so druge sovjetske republike v letih 1988 in 1989 zahtevale suverenost nad svojim ozemljem, je tudi turkmenijsko vodstvo začelo kritizirati gospodarsko in politično politiko Moskve. Po soglasnem glasovanju vrhovnega sovjeta je Turkmenistan avgusta 1990 razglasil svojo suverenost. Avgusta 1991, po neuspelem poskusu državnega udara proti Gorbačovovi vladavini v Moskvi, je turkmenijski komunistični voditelj in prvi predsednik Turkmenistana Saparmurat Nijazov razpisal ljudski referendum o neodvisnosti. Uradni izid referenduma je bil 94-odstotni izid v prid neodvisnosti. Vrhovni svet republike je 27. oktobra 1991 razglasil neodvisnost Turkmenistana. Turkmenistan se je uradno osamosvojil od Sovjetske zveze 26. decembra 1991.

Politika

Tako kot druge sovjetske republike je tudi Turkmenia sledila marksistično-leninistični ideologiji. Državo je vodila edina partija v republiki, Komunistična partija Turkmenistana, republiška podružnica Komunistične partije Sovjetske zveze.

Politika v Turkmeniji je potekala v okviru enopartijske socialistične republike. Vrhovni sovjet je bil enodomni zakonodajni organ republike, ki ga je vodil predsednik. Sedež vrhovnega sveta je bil v Aškabadu.

Politično vodstvo

Prvi sekretarji Komunistične partije Turkmenistana

• Ivan Mežlauk (19. november 1924 - 1926) (deloval do 20. februarja 1925)
• Šajmardan Ibragimov (junij 1926 - 1927)
• Nikolaj Paskutski (1927-1928)
• Grigorij Aronštam (11. maj 1928 - avgust 1930)
• Jakov Popok (avgust 1930 - 15. april 1937)
• Anna Mukhamedov (april - oktober 1937)
• Jakov Čubin (oktober 1937 - november 1939)
• Mihail Fonin (november 1939 - marec 1947)
• Šadža Batirjev (marec 1947 - julij 1951)
• Sukhan Babayev (julij 1951 - 14. december 1958)
• Džuma Durdy Karajev (14. december 1958 - 4. maj 1960)
• Bališ Ovezov (13. junij 1960 - 24. december 1969)
• Muhammetnazar Gapurow (24. december 1969 - 21. december 1985)
• SaparmuratNijazov (21. december 1985 - 16. december 1991)

Predsedniki Sveta ljudskih komisarjev

• Kajhaziz Atabajev (20. februar 1925 - 8. julij 1937)
• Aitbay Khudaybergenov (oktober 1937 - 17. oktober 1945)
• Sukhan Babayev (17. oktober 1945 - 15. marec 1946)

Predsedniki Sveta ministrov

• Sukhan Babayev (15. marec 1946 - 14. julij 1951)
• Bališ Ovezov (14. julij 1951 - 14. januar 1958) (prvič)
• Džuma Durdy Karajev (14. januar 1958 - 20. januar 1959)
• Balyš Ovezov (20. januar 1959 - 13. junij 1960) (drugič)
• Abdy Annaliyev (13. junij 1960 - 26. marec 1963)
• Muhammetnazar Gapurow (26. marec 1963 - 25. december 1969)
• Oraz Orazmuhammedow (25. december 1969 - 17. december 1975)
• Bally Yazkuliyev (17. december 1975 - 15. december 1978)
• Čary Karrijev (15. december 1978 - 26. marec 1985)
• Saparmurat Nijazov (26. marec 1985 - 4. januar 1986)
• Annamurat Hojamyradow (4. januar 1986 - 17. november 1989)
• Han Ahmedow (5. december 1989 - 27. oktober 1991)