Boris Nikolajevič Jelcin: prvi predsednik Rusije (1991–1999)
Boris Nikolajevič Jelcin, prvi izvoljeni predsednik Rusije (1991–1999): zgodba o državniku, reformah, krizah in vplivu, ki je preoblikoval sodobno Rusijo.
Boris Nikolajevič Jelcin ( poslušaj (pomoč-info); rusko: Бори́с Никола́евич Е́льцин; 1. februar 1931 - 23. april 2007) je bil prvi predsednik Rusije in prvi izvoljeni voditelj države. Funkcijo je opravljal med letoma 1991 in 1999.
Zgodnje življenje in izobraževanje
Boris Jelcin se je rodil 1. februarja 1931 v vasi Butka v Sverdlovski oblasti. Po osnovni šoli se je izučil za zidarja, nato pa diplomiral na Uralskem tehničnem inštitutu (današnji Uralski federalni univerzi). Začel je politično pot v Komunistični partiji in postopoma napredoval v regionalni partijski administraciji v Sverdlovsku.
Vzpon v politiki
V 1970. in 1980. letih je Jelcin zasedal več pomembnih položajev v regionalni politiki, kasneje pa je zaradi reformne agende Mihaila Gorbačova napredoval tudi v moskovski partijski vrh. Leta 1985 je postal prvi sekretar Moskovskega mestnega komiteja KPSS, kmalu pa se je znašel tudi v Politbyru. Njegovo odkritosrčno nasprotovanje nekaterim konservativnim elementom v partiji in pozivi k večjim reformam so izzvali konflikte, zaradi katerih se je leta 1990 distanciral od partijske hierarhije in postal odločen zagovornik demokratičnih sprememb.
Predsedniška izvolitev in avgustovski puč 1991
Jelcin je bil izvoljen za predsednika Ruske sovjetske federativne socialistične republike 19. junija 1991 v prvih neposrednih volitvah za to funkcijo. Ko je avgusta 1991 potekel državni udar (t. i. avgustovski puč) proti Gorbačovu, je Jelcin postal eden ključnih javnih nasprotnikov pučistov. Njegov nastop zjutraj na tanku pred Belemi domom v Moskvi je postal simbol odpora in prispeval k zrušenju puča ter pospešil razpad Sovjetske zveze.
Reforme in gospodarske spremembe
Po razpadu Sovjetske zveze je Jelcin vodil zahtevno preobrazbo gospodarstva iz načrtovanega v tržno. Njegove ključne odločitve so vključevale:
- odpravo cenovne kontrole in hitro liberalizacijo trgov;
- politiko "šoka" in privatizacijo državnega premoženja, vključno z delnicami industrijskih podjetij;
- uvozovanje tržnih institucij in sodelovanje z mednarodnimi finančnimi organizacijami.
Te reforme so prinesle hitro gospodarsko prestrukturiranje, vendar tudi hiter padec industrijske proizvodnje, visoko inflacijo in socialne stiske. Prišlo je do koncentracije premoženja v rokah posameznikov, ki so kasneje postali znani kot oligarhi, kar je močno zaznamovalo gospodarsko in politično življenje Rusije v 1990. letih.
Notranja politika in vojna v Čečeniji
Jelcinovo obdobje je zaznamovalo tudi poskuse konsolidacije centralne oblasti, pogosto s spornimi potezami. Leta 1994 je pod njegovim vodstvom izbruhnila prva vojna v Čečeniji, ki se je končala leta 1996 brez jasne zmage, s številnimi civilnimi žrtvami in velikimi uničenji. Konflikt je močno prizadel javno podporo Jelcinu in prispeval k politični polarizaciji.
Ponovna izvolitev in neuspehi
Čeprav je njegova podpora med volivci upadala, je Jelcin zmagal na predsedniških volitvah leta 1996. Volilna kampanja, ki ji je bila pripisana široka uporaba državnih sredstev in podpora vplivnih poslovnih interesov in medijev, je bila predmet kritik. Imel je tudi resne zdravstvene težave, kar je vplivalo na njegovo javno podobo in sposobnost vodenja.
Odhod z oblasti in zapuščina
Jelcin je 31. decembra 1999 nepričakovano odstopil s položaja predsednika Ruske federacije in začasno položaj predal Vladimirju Putinu. Njegova zapuščina je kompleksna: po eni strani ga mnogi cenijo kot simbol razpada sovjetskega sistema in začetnika demokratičnih in tržnih sprememb; po drugi strani pa je njegovo obdobje povezano z velikim socialnim stroškom reform, gospodarsko krizo, povečano neenakostjo in političnimi težavami, ki so vplivale na nadaljnji razvoj Rusije.
Zadnja leta in smrt
Po odhodu z oblasti je Jelcin ostal javno viden predvsem ob jubilejih in državnih dogodkih, vendar je njegovo zdravje ostajalo šibko. Umrl je 23. aprila 2007 v Moskvi po dolgotrajnih zdravstvenih težavah. Njegova smrt je sprožila široko razpravo o njegovem pomenu v sodobni ruski zgodovini.
Jelcin ostaja ena najbolj kontroverznih in vplivnih osebnosti konca 20. stoletja v Rusiji: zavezan reformam in demokratičnim spremembam, a tudi povezan z obdobjem velikega socialnega in gospodarskega pretresa.
Zgodnje življenje
Jelcin se je rodil 1. februarja 1931 v majhni vasi blizu Urala. Kot deček je izgubil dva prsta na levi roki, ko se je s prijatelji igral z granatami, ki so jih ukradli v vojaški trgovini. Jelcin je delal kot gradbenik, nato pa se je leta 1961 pridružil komunistični partiji. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil vodja mesta Sverdlovsk (zdaj Jekaterinburg). Med drugim je porušil stavbo, v kateri so ustrelili Nikolaja II. in njegovo družino.
Politična kariera
Leta 1985 je Mihail Gorbačov Jelcina imenoval za vodjo mesta Moskva. Jelcin je postal eden liberalnejših članov Gorbačovove vlade in se je pogosto pritoževal, da Gorbačov s svojimi reformami ni naredil dovolj. Nazadnje se je leta 1987 sprl z Gorbačovom in bil na koncu odstavljen. Jelcin se je odločil, da se bo maščeval. Po volitvah v Rusiji leta 1989 je Jelcin postal vodja ruskega parlamenta. Po njegovi zamisli je bil najprej ustanovljen urad predsednika Rusije.
Predsednik Rusije
Jelcin je leta 1991 postal prvi izvoljeni voditelj Rusije. Dobil je 57 % glasov. Dva meseca pozneje je Jelcin postal junak po vsej Rusiji, ko je pomagal ustaviti napad na vlado v Moskvi. Kasneje istega leta je Sovjetska zveza razpadla, saj so se Rusija in vseh 14 drugih držav članic osamosvojile. Jelcin je dobil podporo Združenih držav in Evrope, ko je obljubil, da bo v Rusijo prinesel kapitalizem in demokracijo, vendar so bila devetdeseta leta za Rusijo težka in Jelcin je bil med predsedovanjem nepriljubljen voditelj.
Leta 1993 je ruski parlament poskušal odstaviti Jelcina z oblasti, ko je ta poskušal izvesti predčasne volitve. Težava je bila tako huda, da je Jelcin s tanki napadel stavbo ruskega parlamenta. Ko je ustavil parlament, je Jelcin nekaj mesecev vladal kot diktator, dokler volivci niso potrdili nove ustave.
Do konca njegovega predsedniškega mandata so Rusijo pestile številne denarne težave, med drugim inflacija in korupcija. Jelcin se je odločil prodati veliko stvari v državni lasti, kot so nafta in zemeljski plin ter številna državna podjetja, ki pa so se na koncu znašla v rokah majhne vplivne skupine milijarderjev, ki so postali znani kot oligarhi. Leta 1998 je Rusijo prizadela velika finančna kriza. Jelcin je začel tudi vojno, da bi preprečil odcepitev ruskega dela Čečenije.
Kljub tem težavam je bil Jelcin leta 1996 ponovno izvoljen. Njegov največji nasprotnik je bil komunist Genadij Zjuganov. Številni Rusi so menili, da bi izvolitev Zjuganova povzročila državljansko vojno. Vendar je bil Jelcin do svojega odstopa na silvestrovo leta 1999 tako nepriljubljen, da naj bi bila njegova ocena priljubljenosti le 2-odstotna.
Poznejša kariera
Predsednik je postal Jelcinov premier Vladimir Putin. To je bilo le začasno, vendar je bil Putin pravilno izvoljen nekaj mesecev pozneje, ko so potekale volitve, na katerih so odločali o tem, kdo bo zamenjal Jelcina.
Osebno življenje
Jelcin se je v času predsednikovanja spopadal z alkoholizmom. Zaradi tega se je na obiskih v drugih državah pogosto obnašal nenavadno. Med obiskom Berlina je prijel za palico in poskušal dirigirati vojaški orkester. Med obiskom v Washingtonu so ga člani tajneslužbe našli pijanega pred Belo hišo. Doživljal je tudi srčne napade.
Smrt
Jelcin je umrl 23. aprila 2007 v Moskvi v starosti 76 let zaradi srčnega popuščanja. Njegov pogreb je bil 25. aprila 2007.
Iskati