Robert Gascoyne-Cecil, 3. markiz Salisbury: trikratni britanski premier (1830–1903)

Robert Arthur Talbot Gascoyne-Cecil, 3. markiz Salisbury KG GCVO PC FRS (3. februar 1830 – 22. avgust 1903) je bil eden najvplivnejših britanskih politikov poznega 19. stoletja in trikratni predsednik vlade Združenega kraljestva. Pred letom 1865 je bil znan kot lord Robert Cecil, od leta 1865 do 1868 pa kot vikont Cranborne. Rodil se je v aristokratski družini Cecil, bil je sin 2. markiza Salisbury; izobrazbo je prejel v uglednih zasebnih in javnih šolah in na univerzi, kar mu je dalo trdne temelje za vlogo konservativnega državnika.

Politična kariera in državniški položaji

Lord Cecil je bil leta 1853 izvoljen v parlament kot član konservativne stranke. Služboval je na več visokih položajih v konservativnih vladah 19. stoletja:

• državni sekretar za Indijo v kabinetu lorda Derbyja (1866), ko je nosil ime vikont Cranborne;
• ponovno državni sekretar za Indijo v vladi Benjamina Disraelija (1874);
• zunanji minister od leta 1878 v Disraelijevi vladi, pozneje pa je funkcijo zunanjega ministra pogosto združeval z vodenjem vlade – ko je bil predsednik vlade, je bil običajno tudi sam zunanji minister.

Salisbury je postal vodja konservativne stranke in je trikrat vodil vlado: prvič od 23. junija 1885 do 28. januarja 1886, drugič od 25. julija 1886 do 11. avgusta 1892 in tretjič od 25. junija 1895 do 11. julija 1902. Skupaj je bil premier več kot trinajst let, kar ga uvršča med najdlje službujoče britanske predsednike vlade v 19. stoletju.

Zunanji položaj in kolonialna politika

V času Salisburyjevega vodenja države so bili prevladujoči zunanji izzivi povezani s tekmovanjem evropskih sil za ozemlja in vpliv, zlasti v Afriki. V njegovih letih na oblasti se je odvijal t. i. "boj za Afriko", v katerem so evropske sile delile kontinent na kolonije. Pod njegovo upravo je Združeno kraljestvo sodelovalo v pomembnih dogodkih imperialne politike, med drugim v drugi burski vojni (1899–1902), ki je bila dolgotrajna in sporna vojna v Južni Afriki.

Pod Salisburyjem so se dogajali tudi mednarodni incidenti, kot je bil Fashoda (1898), ki je za kratek čas prinesel napetosti z nemško in predvsem francosko politiko v Afriki, a so jih reševali predvsem diplomatsko. Salisbury je pogosto podpirali politiko, ki jo zgodovinarji opisujejo kot "splendid isolation" — izogibanje trdnim zavezništvom v Evropi in osredotočanje na ohranjanje svetovnega ravnotežja ter pomorske prevlade.

Irsko vprašanje in notranja politika

Ena od najpomembnejših notranjepolitičnih tem v Salisburyjevem času je bilo Irsko vprašanje. Vzpon irskega nacionalizma in prizadevanja za domovinsko ureditev (Home Rule) sta poglabljala delitve v britanski politiki. Salisbury je ostro nasprotoval gladstonovskim prizadevanjem za irsko avtonomijo in je vodil koalicijo konservativcev z Liberalnimi unitaristi, ki so se leta 1886 odcepili od liberalcev, ker so nasprotovali Home Rule. Njegov glavni politični nasprotnik, William Ewart Gladstone, je bil vodja liberalne stranke in prav tako trikratni premier.

Upravljanje, reforme in odnosi z monarhijo

Salisbury je bil znan kot previden in konservativen državnik, ki je dajal prednost stabilnosti in postopnim reformam pred radikalnimi spremembami. Pomagal je pri ustanovitvi institucij, kot je londonski okrožni svet, katerega naloga je bila urejanje lokalnih zadev v Londonu. Njegova vlada je nadaljevala širitev in organizacijo kolonij ter okrepila Kraljevo mornarico, kar je bilo ključno za britansko globalno moč. Kot aristokrat je ohranjal dobre odnose z monarhijo — njegova politika je pogosto sovpadala z interesi kraljice Viktorije in kasneje kralja Edvarda VII.

Stil vodenja, pisanje in zapuščina

Salisbury je veljal za spretnega organizatorja konservativne stranke, a ni bil množični spletkar ali priljubljen govornik v slogu Gladstona. Bil je diplomat in racionalen državniški mislec: verjel je v vlogo izobražene elita pri vodenju države, previdno ravnanje v zunanji politiki in ohranjanje britanskega imperija. Njegove politične razprave, eseji in članki so pogosto objavljeni v Quarterly Review; številne njegove spise so uredili in objavili.

Salisbury je odstopil 11. julija 1902, kmalu po koncu druge burske vojne, zaradi slabitve zdravja. Njegov nečak Arthur James Balfour je postal njegov naslednik na položaju predsednika vlade. Salisbury je umrl 22. avgusta 1903.

Pomen in zgodovinska ocena

Velika vprašanja, ki so razdelila državo v njegovi dobi — kolonializem, Irska in tekmovalne razdelitve Afrike — so v britanski politiki ostala pomembna še več desetletij. Prav tako se je v njegovem času začel vzpon militantnega nemškega nacionalizma, ki ga tedaj mnogi niso dojemali kot neposredno nevarnost, a je pozneje privedel do dveh svetovnih vojn. Salisburyjeva zapuščina je zato dvojna: po eni strani je utrdil britanski imperialni položaj in stabiliziral konservativno stranko, po drugi pa je v političnem sporu o nacionalnih in imperialnih prioritetah pustil odprta vprašanja, ki so oblikovala 20. stoletje.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Robert Arthur Talbot Gascoyne-Cecil?

V: Kolikokrat je bil predsednik vlade?

V: Kateri politični stranki je pripadal?

V: Katere položaje je zasedal v vladi, preden je postal predsednik vlade?

V: Katera sta bila dva glavna problema v času, ko je bil predsednik vlade?

V: Kaj je Salisbury počel, ko je bil predsednik vlade?

V: Katera velika težava, ki takrat ni bila cenjena, se je pojavila med njegovim mandatom?

Išči po črki