Frankfurtska narodna skupščina (1848–1849): prva nemška ustavna skupščina
Frankfurtska narodna skupščina (1848–1849): prva nemška ustavna skupščina v Paulskirche, odločilen korak k parlamentarni demokraciji, Pavlovi ustavi in sodobni nemški ustavni tradiciji.
Frankfurtski parlament (nemško Frankfurter Nationalversammlung, dobesedno Frankfurtska narodna skupščina) je bil prvi svobodno izvoljeni parlament za celotno Nemčijo. Zasedal je od 18. maja 1848 do 31. maja 1849 v Paulskirche v Frankfurtu na Majni. Izvoljen je bil med "marčno revolucijo" v državah Nemške konfederacije in je pomenil zgodovinski poskus združitve številnih nemških držav v enotno ustavno državo.
Ozadje in volitve
Pomlad narodov v letu 1848 je spodbudila množične zahteve po političnih pravicah, svobodi tiska, ustavah in narodni enotnosti. Vzpostavitev frankfurtskega parlamenta je bila odgovor na to zahtevo: v različnih nemških deželah so potekale volitve, ki so prvič privedle do zasedanja skupne zakonodajne skupščine za celotno nemško območje. V parlamentu je sedelo več sto poslancev iz različnih družbenih slojev — liberalci, nacionalisti, konservativci, demokrati in radikalnejše skupine so se trudili oblikovati skupno ustavno rešitev.
Potek dela in glavne teme
Skupščina je razpravljala o temeljnih vprašanjih: obliki države (republika ali monarhija), obsegu državljanskih svoboščin, volilnih pravicah in mejah nove države. V ospredju so bile tudi debate o pravnem položaju nemških knezov, odnosu do Avstrije in Pruske ter o vojaških in finančnih vidikih morebitne združitve.
Med vodilnimi osebnostmi zasedanja so bili predsednik skupščine in vplivni liberalni politiki, kot so bili vodje zmernih smeri, ter predstavniki demokratičnih in narodnih gibanj. Razprave so bile dolge in pogosto sporne, saj so se uveljavljali različni koncepti narodne enotnosti in svoboščin.
Pavlova ustava (Paulskirchenverfassung)
Skupščina je sprejela tako imenovano Pavlovo ustavo (nemško Paulskirchenverfassung, pravzaprav Verfassung des Deutschen Reiches), s katero je razglasila Nemško cesarstvo, temelječe na načelih parlamentarne demokracije in pravicah posameznika. Ustava je vpeljala temeljne človekove pravice, varstvo lastnine, svobodo tiska in zbiranja ter predvidela organsko obliko oblasti z zakonodajno vlogo narodnega zastopstva. Dokument je skušal združiti liberalne zahteve po svoboščinah in narodnostne zahteve po enotni državi, hkrati pa je predvideval obliko ustavne monarhije.
Skupščina je namreč predlagala ustavno monarhijo na čelu z dednim cesarjem (Kaiser), ki bi imel določene reprezentativne in izvršilne pristojnosti znotraj ustavno določenih okvirjev.
Ponudba prestola in njen razplet
Po sprejetju ustave je parlament ponudil cesarsko krono pruskemu kralju. Pruski kralj Friderik Viljem IV. pa je ponudbo zavrnil. Njegovo obrazložitev je bilo, da sprejem prestola od ljudske skupščine pomeni kršitev pravic posameznih knezov in da krona lahko izhaja zgolj iz pravic vseh vladarjev oziroma dednega naslova. Njegova zavrnitev je bila prelomna: odnesla je del legitimnosti frankfurtskemu projektu in spodkopala možnosti za mirno izvedbo združitve pod vodstvom parlamenta.
Konec, poskusi in posledice
Po zavrnitvi pruske ponudbe se je politična podpora parlamentu hitro zmanjšala. Konzervativne sile in posamezne vladne strukture so znova pridobivale moč, nekateri deželni predstavniki so zavrnili izvajanje odločitev pavlove ustave. Skupščina je formalno prenehala delovati 31. maja 1849. Nekateri poslanci so skušali nadaljevati delo v t. i. Rump Parliament (izžarevanje skupščine) v drugih mestih, a so bili ti poskusi zatrti.
Veliko udeležencev gibanja je pozneje sodelovalo v civilnih, kulturnih in političnih prizadevanjih; mnogi izmed bolj radikalnih so emigrirali — predvsem v Združene države Amerike (t. i. "Forty-Eighters").
Zapuščina
Čeprav frankfurtski parlament ni uspel doseči trajne združitve Nemčije takrat, je njegova ustavna in politična zapuščina pomembna. Pavlova ustava je v mnogih idejah in določilih predvidela temeljne pravice in institucionalne rešitve, ki so kasneje vplivale na razvoj nemške ustavne misli. V 20. stoletju so glavni elementi frankfurtske ustave postali vzor za weimarsko ustavo iz leta 1919 in temeljni zakon Zvezne republike Nemčije iz leta 1949.
Frankfurtska narodna skupščina ostaja simbol prizadevanja za parlamentarnost, pravice državljanov in nacionalno enotnost ter pomembna stopnica v zgodovini nemške demokracije.
Frankfurtska skupščina Paulskirche
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil frankfurtski parlament?
O: Frankfurtski parlament je bil prvi svobodno izvoljeni parlament za celotno Nemčijo. Potekal je od 18. maja 1848 do 31. maja 1849 v Paulskirche v Frankfurtu na Majni.
V: Kaj je skupščina pripravila?
O: Skupščina je pripravila tako imenovano Paulskirchevo ustavo, ki je razglasila nemško cesarstvo, temelječe na načelih parlamentarne demokracije.
V: Kaj je določala ta ustava?
O: Ta ustava je zagotovila temelje človekovih pravic in predlagala ustavno monarhijo na čelu z dednim cesarjem (Kaiserjem).
V: Komu je bila ponujena funkcija cesarja?
O: Pruski kralj Friderik Viljem IV. je bil ponujen za cesarja.
V: Zakaj je ni sprejel?
O: Trdil je, da takšna ponudba krši pravice knezov posameznih nemških dežel.
V: Kako so bili elementi te ustave uporabljeni v poznejših letih?
O: V poznejših letih so glavni elementi te ustave postali vzor za weimarsko ustavo in temeljni zakon Zvezne republike Nemčije.
Iskati