Druga sudanska državljanska vojna: zgodovina, vzroki in posledice (1983–2005)

Druga sudanska državljanska vojna je bil konflikt med osrednjo sudansko vlado in Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko (SPLA/M), ki je trajal od leta 1983 do leta 2005. V veliki meri je bila nadaljevanje prve sudanske državljanske vojne med letoma 1955 in 1972. Čeprav se je začela na jugu Sudana, se je državljanska vojna razširila na Nubske gore in Modri Nil. Trajala je 22 let in je ena najdaljših državljanskih vojn v zgodovini. Vojna se je končala z neodvisnostjo Južnega Sudana šest let po njenem koncu.

Zaradi vojne je umrlo približno dva milijona ljudi. Konflikt je povzročil tudi lakoto, bolezni in razpad lokalnih skupnosti. Štirje milijoni ljudi v južnem Sudanu so bili med vojno vsaj enkrat razseljeni, stotine tisočev pa so poiskale zatočišče v sosednjih državah (Kenija, Etiopija, Uganda, Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika). Število žrtev med civilnim prebivalstvom je eno najvišjih v vseh vojnah po drugi svetovni vojni, zaznamovale pa so ga številne kršitve človekovih pravic, med njimi suženjstvo, množični poboji, uporaba otroških vojakov in spolno nasilje.

Zgodovinsko ozadje

Po prvem konfliktu je leta 1972 Addisabebski sporazum južnemu Sudanu zagotovil široko avtonomijo. V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je predsednik Džafar Nimeiri začel razgrajevati ta okvir: razdelil je jug na tri pokrajine, centraliziral oblast in leta 1983 uvedel tako imenovane »septembrske zakone«, s katerimi je v večjem delu države uveljavil šeriatsko pravo. Maja 1983 je v Boru izbruhnil vojaški upor, iz katerega je nastala SPLA/M pod vodstvom Johna Garanga. Gibanje je združilo številne južnjaške skupine, vključno z ostanki Anyanya II, ter prejelo podporo Etiopije pod Mengistujem Hailejem Mariamom.

Glavni vzroki konflikta

Politična in gospodarska marginalizacija: dolgotrajna nadvlada oblasti v Kartumu nad perifernimi območji ter neenakomeren razvoj in dostop do storitev.
Religija in identiteta: vsiljevanje šeriata in arabske kulturne hegemonije v versko in etnično raznolikih južnih in obmejnih regijah.
Razveljavitev avtonomije: odmik od obljub Addisabebskega sporazuma in posegi v samoupravo juga.
Naravni viri (nafta): odkritje in izkoriščanje nafte v Zgornjem Nilu in drugod je spodbudilo militarizacijo in scorched-earth taktike, s katerimi so izseljevali skupnosti okoli naftnih polj.
Notranje delitve na jugu: lokalna rivalstva in etnične napetosti (npr. med Dinke in Nueri) so oslabele južno fronto in privedle do frakcijskih spopadov.

Akterji in zavezništva

SPLA/M: gibanje pod vodstvom Johna Garanga (kasneje Salve Kiira) je zagovarjalo »Novo Sudan« z enakostjo državljanov ali pravico do samoodločbe juga. Leta 1991 se je pojavila frakcija SPLA-Nasir (Riek Machar), kar je sprožilo krvave notranje spopade.
Sudanska vlada: po padcu Nimeirija (1985) je sledila civilna vlada Sadika al-Mahdija (1986–1989), nato pa je leta 1989 oblast prevzel Omar al-Bašir v navezi z Islamsko fronto (NIF). Država je organizirala Ljudske obrambne sile (PDF) in oborožila plemenske milice (murahaleen).
Pro-vladne in južne milice: številne skupine so se v devetdesetih letih bodisi priključile Kartumu bodisi se borile proti SPLA; del jih je podpisal Hartuumski mirovni sporazum (1997) in deloval kot South Sudan Defence Forces.
Sosednje države in pokrovitelji: Etiopija, Eritreja in Uganda so v različnih obdobjih podpirale SPLA, medtem ko je Kartum podpiral uporniške skupine v sosednjih državah. Humanitarno in diplomatsko vlogo so imele ZDA, Norveška, Velika Britanija in regionalna organizacija IGAD (Kenija kot posrednica).

Potek vojne (1983–2005)

V prvi fazi (1983–1989) je SPLA razširila nadzor po velikem delu juga in utrdila oporišča ob meji z Etiopijo. Leta 1989 je vojaški udar pripeljal na oblast Omarja al-Baširja, kar je pomenilo intenziviranje vojne. Leta 1991 je razkol v SPLA povzročil spopade med južnjaki in hude civilne žrtve (npr. pokol v Boru). V devetdesetih letih so vladne sile in zavezniške milice izvajale ofenzive okoli naftnih polj (Heglig, Bentiu), ob podpori prihodkov od nafte in tujih naftnih družb; številne skupnosti so bile nasilno razseljene. Leta 1998 je regijo Bahr el Ghazal prizadela huda lakota. Avgusta 1999 je začel delovati naftovod do Port Sudana, kar je okrepilo vojaške zmožnosti vlade. Preboj v mirovnem procesu je prinesel Machakoški protokol (2002), posebej pa tudi lokalno premirje za Nubske gore. Med letoma 2003 in 2004 so strani parafirale ključne protokole v Naivaši, 9. januarja 2005 pa je bil podpisan Celoviti mirovni sporazum (CPA), ki je formalno končal vojno.

Kršitve človekovih pravic in humanitarna kriza

Množične razselitve in lakota: množične premestitve prebivalstva, blokade pomoči in uničevanje pridelkov so sprožali ponavljajoče se humanitarne krize. ZN, WFP in UNICEF so vzpostavili operacijo Operation Lifeline Sudan, prvo tovrstno humanitarno zračno mostišče.
Napadi na civiliste: sistematično bombardiranje naselij in tržnic z letali Antonov, požigi vasi ter plenjenje živine so bili razširjeni; mine so dolgotrajno ogrozile civiliste.
Ugrabljanja in suženjstvo: pro-vladne milice (murahaleen) so ugrabljale predvsem ženske in otroke, ki so jih prisilno zasužnjili ali izsiljevali odkupnine; prisilno delo in spolno nasilje sta bila pogosta.
Otroški vojaki in zlorabe: obe strani so rekrutirale mladoletnike; zabeleženi so bili množični poboji, vključno s poboji, ki so jih zagrešile frakcije SPLA (npr. leta 1991 v Boru), ter nasilje nad posameznimi skupnostmi ob frontah.
Napadi na humanitarne delavce: ropi skladišč, omejevanje letov humanitarne pomoči in napadi na osebje so oteževali dostavo pomoči.

Mirovni sporazum (CPA) in pot do neodvisnosti

CPA (2005) je določil šestletno prehodno obdobje, po katerem je sledil referendum o samoodločbi juga. Njegovi ključni elementi so bili:

Delitev oblasti: oblikovanje Vlade narodne enotnosti in Vlade Južnega Sudana, vključitev SPLM v državne institucije.
Delitev bogastva: delitev prihodkov od nafte iz južnih polj med severom in jugom ter vzpostavitev preglednih mehanizmov.
Varnostne ureditve: premirje, demobilizacija ter vzpostavitev skupnih integriranih enot; razmestitev misije ZN (UNMIS) za nadzor izvajanja.
Posebna vprašanja: status sporne regije Abyei, ter »popularne konsultacije« v Južnem Kordofanu (Nubske gore) in v Modri Nil.

Referendum januarja 2011 je prinesel prepričljivo odločitev za neodvisnost, ki je bila uradno razglašena julija 2011. Kljub temu so ostala nerešena vprašanja, kot so natančna meja, prihodki od nafte, status Abyeja in varnostni aranžmaji, kar je po letu 2011 večkrat povzročilo napetosti in spopade ob meji.

Gospodarske in družbene posledice

Un uničena infrastruktura in izgubljena desetletja razvoja: šolstvo in zdravstvo sta se zrušila, cela generacija je ostala brez izobraževanja; širile so se bolezni in podhranjenost.
Nafta in odvisnost od surovin: med vojno je nafta financirala spopade; po miru je odvisnost od nafte ustvarila nove pritiske ob sporih glede tranzita in cen.
Dolgotrajna travma in sprava: družbe so zaznamovane s travmami, razširjeno je nasilje na podlagi spola; procesi tranzicijske pravičnosti, vračanja ujetnikov in reintegracije nekdanjih borcev so napredovali neenakomerno.

Dediščina vojne

Druga sudanska državljanska vojna je preoblikovala politično karto severovzhodne Afrike. Prinesla je nastanek nove države, hkrati pa je zapustila kompleksno dediščino nerešenih obrobnih konfliktov v Nubski gorah in v Modri Nil ter globoke notranje razpoke v Južnem Sudanu, ki so se po letu 2013 znova sprevrgle v nasilje. Številke o žrtvah in vzroki njihove smrti (boj, lakota, bolezen) ostajajo ocene, vendar je soglasje, da je bil človeški davek izjemen. Razumevanje vzrokov in poteka vojne – marginalizacije, tekmovanja za vire in neuspelega upravljanja raznolikosti – je ključno za preprečevanje podobnih kriz v prihodnosti.