Drugi triumvirat je bil zavezništvo Oktavijana, Marka Antonija in Lepida. Ustanovljen je bil z namenom, da bi kaznoval zarotnike, ki so umorili Julija Cezarja, in da bi utrdil oblast glavnih zmagovalcev v državljanskih vojnah po Cezarjevi smrti. Pravna podlaga triumvirata je bila zakonodaja, znana kot lex Titia (43 pr. n. št.), ki je triumvirjem dala izredna pooblastila za obnovitev državnega reda in prerazdelitev oblasti v rimskem svetu.
Ustanovitev, proskripcije in notranja politika
Triumvirat je bil formalno vzpostavljen leta 43 pr. n. št. in je v praksi omogočil izključni nadzor trojice nad senatom, sodstvom in vojsko. Eden od prvih in najdrastičnejših ukrepov so bile proskripcije — javni seznami ljudi, katerih premoženje je bilo zaseženo, oni pa so bili razglašeni za sovražnike države in izpostavljeni umoru brez normalnega sodnega postopka. Med žrtvami proskripcij je bil tudi Marko Tulij Ciceron, čigar prizadevanja, da bi senat ponovno postal odločilni organ republike, so bila s tem trajno zaustavljena.
Vojaški spopadi in razdelitev sil
Vojaška moč triumvirata je bila odločilna pri porazu nasprotnikov: vojska triumvirata pod vodstvom Oktavijana in Marka Antonija je premagala vojsko zarotnikov, ki sta jo vodila Krassus in Brut. Končna odločilna bitka je bila bitka pri Filipih v rimski Makedoniji leta 42 pr. n. št, po kateri sta Krassus in Brut izvršila samomor, večina njunih privržencev pa se je pridružila silam triumvirata. Po bitki so si triumvirji razdelili vplivne province in vojaške sile: Antony je nadzoroval vzhodne pokrajine, Oktavijan zahodne province in Italijo, Lepid pa je dobil Afriko ter druge položaje, čeprav je bil manj pomemben v primerjavi z ostalima dvema.
Notranji spopadi, Peruzija in pomorska kriza
Razmerje moči med triumvirji ni bilo stalno. Leta 41–40 pr. n. št. je izbruhnila Peruzijska vojna, ko sta Fulvija in Lucij Antonij (Markov brat) nasprotovala Oktavijanu; konflikt se je končal z Oktavijanovo zmago in kompromisom med Oktavijanom in Markom Antonijem. Pomorsko in gospodarsko resno težavo je predstavljala kontrola Sicilije s strani Svetega Pompeja (Sextus Pompey), ki je blokiral oskrbo Rima z žitom. Rešitev je prišla z vojaškimi akcijami — Oktavijanov admiral Marko Vipsanij Agripa je leta 36 pr. n. št. premagal Sextusa v pomorski bitki pri Naulohusu, zaradi česar se je razmere začele obračati v korist Oktavijana.
Razpad triumvirata in posledice
Po letu 36 pr. n. št. je Lepid izgubil preostanek svojega vpliva: poskus prevzema nadzora nad Sicilijo ga je delegitimiral in pripeljal do odstranitve njegovih triumviralnih pooblastil; bil je potisnjen v politično izključenost in praktično umaknjen s scene. Od tega trenutka je dejanska konkurenca ostala med Oktavijanom in Markom Antonijem, kar je vodilo v vse hujši razkol in končno vojno med njima (vrhunec v pomorski bitki pri Akciju 31 pr. n. št.), nato pa v samomor Marka Antonija in Kleopatre leta 30 pr. n. št. Dejansko pravno obdobje, ki ga pogosto navedejo za trajanje drugega triumvirata, je 43–33 pr. n. št., vendar so posledice triumvirata vplivale na celotno tranzicijo od republike k enovladju.
Pomen in dolgotrajne posledice
Drugi triumvirat je pomenil prelomnico: zlomil je tradicionalne republikanske institucije in vzpostavil prakso koncentracije izvršne moči v rokah posameznikov, povezanih z vojsko. Proskripcije, razdelitve provinc in vojaške preureditve so utrdile oblast zmagovalcev ter odprle pot k vzponu Oktavijana, ki je leta 27 pr. n. št. formalno sprejel naslov Avgusta in postal prvi rimski cesar. Triumvirat je torej pripeljal do končne transformacije rimske politike iz republike v cesarstvo, s čimer se je v praksi končalo obdobje senatne prevlade, za katero je med drugim vztrajal tudi Marko Tulij Ciceron.
