Mark Amilij Lepid – rimski politik, Pontifex Maximus in član 2. triumvirata

Mark Amilij Lepid — rimski politik, bližnji sodelavec Julija Cezarja, Pontifex Maximus in član 2. triumvirata; ključna vloga pri preoblikovanju rimske republike.

Mark Amilij Lepid (rojen 88/89 pr. n. št., umrl 12/13 pr. n. št.) je bil rimski politik iz starega plemiškega rodu Aemilijev. Bil je eden od najbližjih sodelavcev Julija Cezarja in je v času Cezarjevih vojaških pohodov v Italiji in tujini pogosto upravljal z javnimi zadevami v Rimu. Kot Cezarjev zaupnik je med drugim nastopal kot njegov namestnik v Rimu, kadar je bil Cezar odsoten, in je po bitki pri Farsalu v Grčiji pripomogel k zatrtju Pompejevih privržencev (Pompej).

Po Cezarjevi smrti je Lepid nasledil položaj vrhovnega duhovnika in je bil imenovan za Pontifex Maximus, kar mu je prineslo življenjsko duhovno avtoriteto v Rimu. V hitro spreminjajoči se politični situaciji po atentatu na Cezarja je v sodelovanju z ostalima veljakoma ustvaril močan politični blok: skupaj z Oktavijanom in Markom Antonijem je oblikoval drugi triumvirat, ki je imel cilj pokončati atentatorje in utrditi oblast nad državo. Ta zavezništvo — uradno potrjeno z zakonodajo — je hitro prevlado prejšnjih institucij, saj je s pomočjo proskripcij in delitve oblasti praktično potisnilo obrobje konzula in senata, kar je pomenilo dejanski konec rimske republike.

Kot član triumvirata, ki je bil starejši od preostalih dveh, je Lepid po bitki pri Filipih (42 pr. n. št.) dobil v upravljanje pomembna ozemlja: Španijo in del severne Afrike. V tej vlogi je imel vojaško in upravno oblast nad temi provincami, vendar so kasnejša razhajanja in ambicije preostalih partnerjev omejile njegovo dejansko moč. Triumvirat je med drugim izpeljal proskripcije, s katerimi so izločili politične nasprotnike (med njimi je bil tarča tudi vodilni republikanski govorničar in senator Cicero), kar je dodatno utrdilo novo oblast.

V poznem obdobju so se odnosi z Oktavijanom in Markom Antonijem zaostrovali. Lepid je bil vpleten v sporne dogodke na Siciliji: ob obnavljanju bojev proti Pompejevemu sinu Sextu Pompeju je njegov poskus pridobitve vpliva na Siciliji in vpliva na vojsko povzročil obtožbe o uporu. Oktavijan je leta 36 pr. n. št. izkoristil situacijo, da ga je politično izločil — Lepid je bil odstavljen od vseh javnih in vojaških funkcij, razen položaja Pontifex Maximus. Po tem je živel umirjeno v izgnanstvu na posesti v Circejih in ni več igral politične vloge.

Lepid je umrl mirno v Circejih v Italiji okoli konca 12. do začetka 13. leta pred našim štetjem. Po njegovi smrti je položaj Pontifex Maximus kmalu zasedel Oktavijan (kasneje Avgust), s čimer se je dokončala ena izmed pomembnih stopnic pri preobrazbi rimske oblasti iz republike v cesarstvo. Zgodovinski pomen Lepida je v tem, da je bil vezni člen med Cezarjevo diktaturo in vzponom avgustovske monarhije: sprva vpliven zaveznik, pozneje izločen, a simbolično pomemben kot zadnji predstavnik starega duhovnega reda, ki je ohranil naslov vrhovnega duhovnika do smrti.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Marcus Aemilius Lepidus?

V: Kakšna je bila Lepidova vloga, ko je Cezar premagal Pompeja v bitki pri Farsalu v Grčiji?

V: Kateri položaj je Lepidus zasedal po Cezarjevi smrti?

V: S kom se je Lepidus povezal, da bi se uprl zarotnikom?

V: Kaj je bil cilj drugega triumvirata?

V: Kaj je Lepidus storil po bitki pri Filipih?

V: Zakaj je Oktavijan Lepidu odvzel njegove položaje?

Išči po črki