Pozicijska vojna
Okopno bojevanje je vojna taktika ali način bojevanja. Pogosto se je uporabljala na zahodni fronti v prvi svetovni vojni, pa tudi v drugih vojnah in na drugih krajih.
V jarkovni vojni sta obe vojskujoči se strani izkopali jarke na bojišču. Ti jarki so imeli veliko različnih delov, kot so prostori za spanje, za štab, za skladiščenje ter za artilerijo in strojnice. Med frontnimi jarki na bojišču je bilo območje, imenovano "nikogaršnja zemlja". To območje je bilo pogosto prekrito z bodečo žico in zemeljskimi minami. Vojaki na obeh straneh so skušali prečkati nikogaršnjo zemljo, da bi prišli do sovražnikovega jarka in ga napadli. Za prečkanje tega območja so pogosto uporabljali tanke.
Okopno vojno so uporabljali, ker je vojakom omogočala kritje med obrambo pred napadom. Vojakom je omogočala tudi spanje v ležiščih, čeprav so bila ta zelo nečista in neudobna.
Prva svetovna vojna se je začela leta 1914 in končala leta 1918. Vojaki so med bojem potrebovali samoobrambo. Zato so kopali jame. Jame so bile globoke dva metra. Te luknje so se imenovale jarki. Večina vojakov se je borila v jarkih. Okopi niso bili zelo oddaljeni drug od drugega. Med posameznimi jarki je bilo lahko na primer le trideset metrov. Ta odprti prostor se je imenoval Nikogaršnja zemlja. Smrt je bila pogosta, tudi kadar ni bilo spopadov (na primer zaradi bolezni). To se je imenovalo vojna v jarkih.
Okopno bojevanje je bilo tudi pomemben del iransko-iraške vojne.
Okop v bitki na Sommi, julij 1916
Življenje na okopih
Okopi so bili umazani. Zaradi mraza, mokrote in nehigienskih razmer je veliko vojakov zbolelo. Na primer, "stopalo v jarku" je bila glivična bolezen. Zaradi nje so ljudem gnila stopala. Po jarkih so se razširile uši. Razširile so bolezen, imenovano "vročica v jarkih". Povzročala je vročino in hude bolečine v glavi. V okope so vdrle podgane in povsod širile bolezni. Najbolj sovražne so bile rjave podgane. Jedle so človeške ostanke. Nekatere so postale velike kot mačke. Blato je bilo zelo gosto. Nekateri moški so izginili v blatu, ker je bilo tako gosto.
V jarkih je bil grozen vonj. To je bilo posledica pomanjkanja kopališč, trupel in prepolnih stranišč. Prva stvar, ki jo je novinec opazil na poti na fronto, je bil smrad. Trupla so gnila v plitvih grobovih, moški se že več tednov niso umivali, ker ni bilo nobenih možnosti, greznice so bile prepolne, za preprečevanje stalne nevarnosti bolezni in okužb pa so uporabljali kreozol ali apneni klorid. Čutili so kordit, dolgotrajen vonj po strupenem plinu, gnijoče vreče s peskom, zastajajoče blato, cigaretni dim in kuhano hrano. Čeprav so bili sprva preobremenjeni, so se novi prišleki kmalu navadili in sčasoma postali del vonja s svojim telesnim vonjem.
Sistem jarkov
Okopi na frontni črti so bili običajno globoki približno sedem čevljev in široki šest čevljev. Sprednji del jarka se je imenoval parapet. Zgornja dva ali tri metre parapeta in parados (zadnja stran jarka) so bili sestavljeni iz debele vrste vreč s peskom, ki so absorbirale morebitne krogle ali drobce izstrelkov.
V tako globokem jarku je bilo nemogoče videti čez vrh, zato so mu dodali dva ali tri metre visoko polico, znano kot požarni prag. Okopi niso bili izkopani v ravnih linijah. Če bi sovražnik izvedel zaporedno ofenzivo in bi prišel v vaše jarke, bi lahko streljal naravnost vzdolž linije. Vsak jarek je bil izkopan z izmeničnimi ognjevarnimi polji in traverzami.
Na dnu jarkov so bile nameščene tudi deske za zaščito vojakov pred težavami, kot je stopalo v jarku. Vojaki so ob straneh jarkov naredili tudi kope in luknje, ki so jih ščitile pred vremenskimi vplivi in sovražnikovim ognjem.
Okopi na fronti so bili zaščiteni tudi z bodečo žico in strojnicami. Kratki jarki, imenovani sapi, so bili izkopani od frontnega jarka do nikogaršnjega ozemlja. Na čelu jarka, običajno približno 30 metrov pred frontno črto, so bili nato nameščeni prisluškovalni položaji.
Za frontnimi jarki so bili podporni in rezervni jarki. Tri vrste jarkov so pokrivale od 200 do 500 metrov ozemlja. Komunikacijski jarki so bili izkopani pod kotom na frontni jarek in so se uporabljali za prevoz ljudi, opreme in zalog hrane.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je okopna vojna?
O: Vojna v jarkih je vojna taktika ali način bojevanja, ki se je pogosto uporabljala na zahodni fronti med prvo svetovno vojno in v drugih vojnah, na primer v iransko-iraški vojni. Vključuje dve strani, ki na bojišču kopljeta jarke z različnimi deli za spanje, poveljstvo, skladiščenje, artilerijo in strojnice.
V: Kaj je "nikogaršnja zemlja"?
O: Nikogaršnja zemlja je območje med frontnimi jarki na bojišču, ki je pogosto prekrito z bodečo žico in zemeljskimi minami. Vojaki z obeh strani so skušali prečkati to območje, da bi prišli do sovražnikovega jarka in ga napadli.
V: Zakaj so vojske uporabljale okopno vojno?
O: Vojske so uporabljale okopno vojno, ker je vojakom nudila kritje pri obrambi pred napadi in jim omogočala tudi spanje v ležiščih, čeprav so bila ta običajno nečista in neudobna.
V: Kako so vojaki prečkali nikogaršnjo zemljo?
O: Vojaki so nikogaršnjo zemljo prečkali s tanki, ki so lahko prebili bodečo žico in se varno izognili minam.
V: Kaj je bilo v jarkih?
O: Okopi so imeli veliko različnih delov, vključno s prostori za spanje, štabom, skladiščem, artilerijo in strojnicami.
V: Kje se je običajno uporabljala jarkovna vojna?
O: Vojna v jarkih se je med prvo svetovno vojno pogosto uporabljala na zahodni fronti in tudi v drugih vojnah, kot je bila iransko-iraška vojna.
V: Kako so jarki vojakom zagotavljali zaščito?
O: Okopi so vojakom zagotavljali zaščito, saj so jih ščitili pred sovražnikovimi napadi, medtem ko so se sami branili.
