Iransko-iraška vojna 1980–1988: vzroki, potek in posledice

Iransko-iraška vojna je bila vojna med oboroženima silama Iraka in Irana, ki je trajala od septembra 1980 do avgusta 1988. Do leta 1990, ko je Irak napadel Kuvajt, se je v mednarodnem diskurzu pogosto imenovala vojna v Perzijskem zalivu. Kasneje so zaradi invazije na Kuvajt in intervencije Združenih držav Amerike ta poimenovanja deloma preusmerjena na konflikte iz zgodnjih 1990‑ih, kot je vojna med Irakom in Kuvajtom (imenovana tudi zalivska vojna).

Vzroki konflikta

Vojna je bila posledica več medsebojno povezanih dejavnikov:

• dolgotrajni mejni spori, zlasti nad rečno strugo Šatt al‑Arab, ki sta si jo oba režima (iranski in iraški) prizadevala nadzorovati;
• politična nestabilnost v Iranu po islamski revoluciji 1979 ter strah iraškega režima, da bi revolucionarni shiz‑islamizem spodkopal Saddamovo oblast in spodbudil upore šiitske manjšine v Iraku;
• Saddamovi revizionistični cilji: želja po krepitvi regionalnega vpliva, pridobitvi gospodarskih virov (zlasti iranskega iraškega rova Khuzestan) in morebitni združitvi arabske populacije; povezave s preteklimi poskusi združevanja Arabcev so omenjene tudi v ideološki areni Baasa;
• hladnovojni geopolitični kontekst, v katerem sta tako Sovjetska zveza kot Združene države Amerike igrali vlogo z dobavami orožja, obveščevalnimi podatki in politično podporo različnim akterjem.

Potek vojne

Vojna se je začela 22. septembra 1980 z iraško invazijo na več front, vključno z napadom na zaledje iranske province Khuzestan in poskusi zasedbe strateških točk ob Šatt al‑Arab. Irak je sprva dosegel teritorialne dobitke, vendar je odpor Irana in hitro prestrukturiranje iranskih sil ustavilo napredovanje in pripeljalo do dolgotrajnih bojev.

Glavne faze konflikta so v grobem vključevale:

• začetno iraško ofenzivo (1980–1981) in zasedbo nekaterih iranskih območij;
• iranske protiofenzive (1981–1982), s katerimi je Iran izrinil iraške sile iz večinskega dela svoje zemlje;
• dolgotrajno izčrpavanje in vojno v jarkih (1982–1987), ko sta se fronti utrdili, boji pa potekali z množičnimi napadi, miniranjem, topništvom in tankovskimi spopadi;
• razširitev spopadov na pomorsko območje in gospodarsko ciljanje (t. i. tanker war), ko sta obe strani napadali naftne ladje in infrastrukturo v Perzijskem zalivu;
• intenziviranje zračne in raketne vojne ter uporaba kemičnega orožja, predvsem s strani Iraka;
• mednarodni pritiski in diplomatske pobude, ki so končale z (poletno) prekinjenjem ognja po sprejemu rezolucije Varnostnega sveta ZN št. 598 leta 1987 in formalnim prekinitvenim sporazumom avgusta 1988.

Taktike in orožje

Vojna je bila zaznamovana z uporabo klasičnih konvencionalnih sil (pehota, tanki, artilerija), množičnimi človeškimi izgubi v frontalnih napadih (znanih tudi kot human wave taktike, zlasti s strani Irana), obsežno uporabo topništva, zračnih napadov in raket. Irak je uporabil kemično orožje (npr. iperit in živčne pline v nekaterih primerih) proti vojakom in civilistom; te uporabe so pozneje povzročile velike humanitarne in pravne posledice.

Mednarodna vloga in zaloge orožja

Med vojno so bile pomembne zunanje podpore:

• Sovjetska zveza je Iraku dobavljala orožje in opremo v različnih obdobjih; hkrati naj bi občasno prodajala tudi oborožitev Iranu preko posrednikov;
• Združene države Amerike so imela zapleten položaj: uradno so skušale preprečiti širitev konflikta, vendar so hkrati ZDA in nekateri njeni zavezniki Iraku nudili obveščevalno pomoč, izvoz opreme in politično podporo. Hkrati so nekateri ameriški uradni postopki (Iran–Contra) v 1980‑ih vključevali tajne prodaje orožja Iranu;
• drugi evropski in azijski dobavitelji (med njimi tudi Francija) so Iraku prodajali visoko tehnologijo in oborožitev; Iran pa je kljub embargom poiskal oborožitvene vire tudi na črnem trgu.

Humanitarne posledice in žrtve

Ocene žrtev se razlikujejo: skupno število mrtvih je ocenjeno v razponu od nekaj sto tisoč do približno milijona ljudi (vključujoč vojaške in civilne žrtve), z milijoni ranjenih in trajnimi zdravstvenimi posledicami za preživele. Poleg neposrednih žrtev je vojna povzročila obsežno gospodarsko škodo, uničenje infrastrukture, ekološko škodo (vključno z izlitji nafte in požari) ter velike premike prebivalstva in begunskih tokov.

Diplomacija, končanje in posledice

Po več letih izčrpavanja in internacionalizacije spora je Varnostni svet OZN julija 1987 sprejel resolucijo 598, ki je zahtevala prekinitev ognja in umik sil; njeno izvajanje je vodilo do formalne prekinitve ognja 20. avgusta 1988. Odprava vseh vojaških dejanj po tej ločitvi je bila postopna; repatriacije in izmenjave vojnih ujetnikov so potekale več let. Nekateri iraški ujetniki in osebe, za katere se je menilo, da so pogrešane, so bili vrnjeni ali identificirani šele po padcu režima Sadama Huseina leta 2003.

Posledice vojne so bile daljnosežne: oslabljena iranska in iraška ekonomija, utrditev oblasti ajatolaha Homeinija v Iranu, krepitev vojaške industrije in represivnih aparatov v Iraku, nadaljnja militarizacija regije ter prispevek k dogodkom, ki so vodili v iraško invazijo na Kuvajt leta 1990 in kasnejše mednarodne intervencije. Vojna je tudi utrdila prakso regionalnih zavezništev in skrivnih trgov z orožjem, kar je vplivalo na varnostno dinamiko Bližnjega vzhoda še desetletja.

Povzetek

Iransko-iraška vojna (1980–1988) je bil eden najbolj krvavih in izčrpavajočih spopadov v sodobni zgodovini Bližnjega vzhoda. Zadolžila je obe državi z velikimi človeškimi in gospodarskimi izgubami, prispevala k nadaljnjim geopolitičnim napetostim in pustila trajne posledice za regionalno varnost ter mednarodno pravo (zlasti glede uporabe kemičnega orožja).

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila iransko-iraška vojna?

V: Kdaj se je vojna začela?

V: Koliko žrtev je bilo v spopadu?

V: Katere ukrepe sta med spopadom sprejeli obe strani?

V: Kako so se v ta spopad vključile mednarodne sile?

V: Ali je bil ta konflikt kakor koli rešen ali končan?

Išči po črki