Pandžabščina je indoarijski jezik. Je prvi jezik približno 130 milijonov ljudi in je deseti najbolj razširjeni jezik na svetu. Večina ljudi, ki govori ta jezik, živi na območju Pandžaba v Pakistanu in Indiji. Pogosto ga govorijo tudi v Harijani v Indiji, Himačal Pradešu v Indiji in Delhiju v Indiji. V Pakistanu ima pandžabščina največ govorcev med jeziki v državi in je pomemben jezik vsakdanjega življenja v pakistanskem Pandžabu, čeprav ni uradni jezik na zvezni ravni.

Pandžabščina se je razvila iz starodavnega jezika sanskrta, tako kot številni drugi sodobni indoarijski jeziki, kot so hindujščina, bengalščina, urdujščina in maratščina. Njeni neposredni predhodniki so bili srednjeindoevropski (prakritski) dialekti in srednjeindijski jeziki (npr. šaurasenščina in drugi prakritski govorci), ki so se skozi stoletja spreminjali v današnjo obliko. Pandžabščina je med temi jeziki nenavadna, saj je tonski jezik, kar pomeni, da razlike v višini ali padajočem/naraščajočem glasu spreminjajo pomen besed.

Pandžabščina je zapisana v dveh različnih pisavah, imenovanih Gurmukhī in Shahmukhī. Pandžabščina je glavni jezik, ki ga govorijo sikhi. V večini delov knjige Guru Granth Sahib se uporablja pandžabski jezik, zapisan v Gurmukhī, čeprav pandžabščina ni edini jezik, ki se uporablja v sikhovskih svetih spisih. Janamsakhi, zgodbe o življenju in legendi Guruja Nanaka (1469-1539), so zgodnji primeri pandžabske literature.

Zgodovina in razvoj

Pandžabščina je rezultat dolgotrajnega procesa prehoda iz staroindijskih jezikov skozi prakritske in srednjeindijske faze do novih indoarijskih jezikov. V srednjem veku se je razvila bogata ustna in pisana književna tradicija, v kateri so pomembno vlogo igrali sufijski pesniki in lokalni poeti. V 16. in 17. stoletju so se pojavili pomembni literarni prispevki, ki še danes oblikujejo jezikovno kulturni prostor Pandžaba.

Razširjenost, dialekti in diaspora

Pandžabščina ni enoten jezik, temveč dialektni kontinuum. Glavne skupine dialektov vključujejo Majhi (na katerem temelji standard pandžabščina v Indiji), Malwai, Doabi, Pothohari in druge. V južnem delu nekateri govorci prehajajo v sorodne jezike, kot je saraiki, ki ga nekateri lingvisti obravnavajo kot ločen jezik ali kot skrajno južni dialekt pandžabščine.

Poleg Pandžaba jezik uporabljajo velike diasporne skupnosti — zlasti v Združenem kraljestvu, Kanadi, ZDA, Avstraliji in državah Bližnjega vzhoda — kjer ima močan vpliv na glasbo, medije in lokalno kulturo.

Pisavi: Gurmukhī in Shahmukhī

Gurmukhī je abugidna pisava, ki se uporablja predvsem v indijskem Pandžabu in jo pripisujejo učinku standardizacije, ki so jo izvedli sikški guruji (tradicionalno se omenja Guru Angad). Gurmukhī pišemo od leve proti desni; število znakov standardne abecede obsega osnovne çrke za soglasnike in sisteme diakritičnih znakov za samoglasnike. Gurmukhī je danes uradna pisava v indijskem stanju Punjab in se uporablja v izobraževanju, uradnih spisih in v sikhovski liturgiji.

Shahmukhī je različica persko-arabske pisave, ki se uporablja v pakistanskem Pandžabu; piše se od desne proti levi in pogosto v kaligrafski, nastalični (nastaliq) obliki. Shahmukhī vsebuje dodatne znake ali prilagoditve za zvoke, ki jih zahteva pandžabščina in jih klasična perzijska pisava ni pokrivala. Obe pisavi imata podporo v Unicode, kar omogoča digitalno rabo in izmenjavo besedil.

Značilnosti jezika

  • Pandžabščina je tonalna — deli besed pomen spreminjajo s tonažo glasu, kar jo loči od večine sorodnih indoarijskih jezikov.
  • Fonologija vključuje kontrast med običajnimi in retrofleksnimi soglasniki ter zgodovinsko izgubo aspiracij, ki je vplivala na vznik tonskih razlik.
  • Morfološko je podobna drugim indoarijskim jezikom: ima skladenjsko ureditev SOV (samogl./predmet—veznik—glagol), razne sklone in oblike glagolov za čas, vid in način.

Pismenost, literatura in kultura

Pandžabska književnost obsega verske spise, sufijsko poezijo, epiko in sodobno prozo. Med znanimi literarnimi avtorji in pesniki so Waris Shah (znan po epu Heer Ranjha), Bulleh Shah in drugi sufijski pesniki, katerih dela ostajajo priljubljena in pogosto izvajana v glasbenih interpretacijah. Pandžabščina je tudi osrednji jezik popularne glasbe (npr. žanr bhangra) in filmske industrije (včasih imenovane pollywood), kar ji zagotavlja široko prisotnost v sodobni kulturi.

V Indiji ima pandžabščina uradni status v zvezni listi jezikov in je uradni jezik zvezne države Punjab. V Pakistanu, čeprav veliko ljudi govori pandžabščino, uradni status na zvezni ravni nima; v zadnjih desetletjih potekajo razprave o njenem vključevanju v izobraževanje in javno rabo na provincialni ravni. Na internetu in v medijih se uporabljata obe pisavi ter vse bolj tudi romanizacija za komunikacijo v diaspori in na družbenih omrežjih.