Aproksimantni soglasnik je soglasnik, ki v nekaterih pogledih zveni kot samoglasnik. Na primer, stranski aproksimanti, kot je zvok za "l" v angleški besedi "like", zvok za "r" v angleški besedi "right" in polglasniki, kot sta zvok za "y" v "yes" in zvok za "w" v "wet", so vsi aproksimanti. Ti zvoki se izgovarjajo tako, da se dva dela ust, na primer jezik in streha ust, približata drug drugemu. Vendar ne dovolj blizu, da bi se zrak zaprl, kot je to pri frikativnem soglasniku. Prav tako dela nista dovolj oddaljena drug od drugega, da bi postala samoglasnik.

Osnovne lastnosti

Aproksimanti so soglasniki z majhno zaporo v glasovodu: artikulatorja se približata, vendar ne povzročita turbulentnega toka zraka. Zaradi tega imajo aproksimanti običajno:

  • nizek nivo šuma (brez frikativnega šuma),
  • formantno strukturo, ki je podobna samoglasnikom (gledano v spektru),
  • večjo zvočnost in rezonanco kot frikativi, pogosto so tudi zvočni (voiced),
  • v fonologiji pogosto mesto med samoglasniki in ostalimi soglasniki — zato jih včasih imenujemo tudi polglasniki ali glide-i (pri palatalnem in labio-velarnem tipu).

Vrste aproksimantov

  • Centralni aproksimanti — npr. alveolarni aproksimant /ɹ/ (angleški "r").
  • Lateralni aproksimanti — npr. alveolarni lateralni /l/ (kot v "like"). Pri lateralnih aproksimantih zrak poteče ob straneh jezika.
  • Polglasniki / glides — palatalni /j/ (»y« v "yes") in labio-velarni /w/ (»w« v "wet"). Ti se pogosto obnašajo kot kratki samoglasniki v okviru zlogovne strukture (npr. v diptongih).
  • Včasih vohlji (voiceless) aproksimanti — redkejši, pojavljajo se kot alofoni v nekaterih jezikih.

Artikulacija in akustika

Aproksimanti nastanejo s približevanjem artikulatorjev (jezik proti nebu ust, jezik proti zobem, zadnji del jezika proti mehku nebu, ustnice proti ščitnici), vendar brez popolne zapore in brez turbulence zraka. Akustično se to pokaže kot jasno oblikovane formante (kot pri samoglasnikih) in nizka amplituda šuma — zato jih je v spektrogramu pogosto lažje ločiti od frikativov in bližje samoglasnikom.

Fonološke vloge in primeri

  • V mnogih jezikih so aproksimanti samostojni fonemi — primeri v angleščini: like /laɪk/ (l), right /ɹaɪt/ (ɹ), yes /jɛs/ (j), wet /wɛt/ (w).
  • Polglasniki (/j/, /w/) pogosto delujejo kot glide-i v diptongih ali kot prehodni zvoki med samoglasniki in soglasniki.
  • V nekaterih jezikih se aproksimanti alternirajo s samoglasniki (npr. /j/ ↔ /i/), kar je pomembno v zgodovinskih preobrazbah in oblikovanju morfologije.
  • V nekaterih slovanščinah, vključno s slovenščino, se lahko pojavlja slogotvorni (slogotvoren) 'r' ali 'l' — to pomeni, da soglasnik prevzame vlogo jedra zloga (= deluje kot samoglasnik).

Zapis v IPA

  • Palatalni aproksimant: /j/
  • Labio‑velarni aproksimant: /w/
  • Alveolarni aproksimant: /ɹ/ (angleški "r")
  • Lateralni alveolarni aproksimant: /l/

Razlika od sorodnih kategorij

  • Proti frikativom: frikativi povzročajo turbulenco zraka in imajo vidno šumno komponento v spektru; aproksimanti ne.
  • Proti samoglasnikom: aproksimanti ne tvorijo običajno samega zloga (čeprav obstajajo slogotvorne izjeme) in imajo manjšo resonančno odprtino kot polni samoglasniki.
  • Proti afrikatam: afrikate so kombinacija zapore in frikcije; aproksimanti nimajo popolne zapore oziroma frikcije.

Fonetske in jezikovne zanimivosti

  • Aproksimanti so pogosto med prvimi zvoki, ki se pojavljajo pri govornem razvoju otrok (palatalni /j/ in lateralni /l/ so pogosti).
  • Zgodovinske preobrazbe: v mnogih jezikih so se samoglasniki ali kombinacije samoglasnik+konsonant razvili v aproksimante (npr. visok srednjeveški prehod vokalov v glides).
  • V fonologiji imajo aproksimanti v različnih jezikih različno silnico (sonority) — običajno jih štejemo med bolj sonornimi soglasniki, blizu samoglasnikov.

Sklep: Aproksimantni soglasniki so pomembna skupina zvokov, ki povezuje lastnosti samoglasnikov in soglasnikov: tvorijo manjšo zaporo kot ostali soglasniki, nimajo frikativnega šuma in pogosto igrajo pomembno vlogo v zlogovni strukturi ter fonoloških procesih jezikov. Primeri, ki jih pogosto srečamo v evropskih jezikih, so /l/, /ɹ/, /j/ in /w/.