Mednarodna fonetična abeceda (IPA): definicija, simboli in izgovorjava
Mednarodna fonetična abeceda (IPA) je standardiziran sistem zapisovanja govornih zvokov. Leta 1886 ga je oblikovalo Mednarodno fonetično združenje, da bi lahko ljudje zapisovali zvoke jezikov na enoten način. Jezikoslovci, učitelji tujih jezikov, logopedi in prevajalci uporabljajo ta sistem za natančen prikaz izgovarjave besed v različnih jezikih.
Na Wikipediji je IPA pogosto vključen pri zapisovanju fonetične izgovarjave gesel. Veliko simbolov v IPA izhaja iz črk latinske abecede ali njihovih različic; vendar imajo v IPA pogosto nekoliko drugačen izgovor kot v posameznih črkovnih abecedah. Na primer, palatalni aproksimant (glas, ki ga v angleščini označujemo z začetnim y v besedi "Yesterday") je v IPA zapisan z [j].
Osnovna načela zapisa
Simboli IPA so običajno zapisani:
- med poševnicami /.../ — to imenujemo široka transkripcija. Predstavlja osnovne foneme in je manj natančna, a bolj uporabna za splošno rabo (npr. /lɪtl/ za angleško "little").
- v oglatih oklepajih [... ] — to imenujemo ozka transkripcija. Vključuje podrobne artikulacijske razlike in diakritike (npr. [lɪɾɫ], kot ga izgovarjajo nekatere govorne skupine).
Ozek zapis je natančnejši od širokega in se uporablja, kadar je pomembno zajeti posebnosti izgovora (npr. pri dialektoloških raziskavah, logopediji ali fonetičnih študijah).
Vrste simbolov v IPA
IPA pokriva več skupin glasov in dodatnih oznak:
- konsonanti — delimo jih na pulmonične konsonante (večina konsonantov, kjer zrak prihaja iz pljuč) in ne-pulmonične (npr. klik-glasovi, implozivi, ejfaktivni glasovi); vsaka artikulacijska lega in način tvorbe ima svoj simbol.
- samoglasniki — pogosto so predstavljeni v tabeli samoglasnikov, ki temelji na položaju jezika (visoko–nizko, spredaj–zadaj) in ustni odprtosti; samoglasniki se zapišejo z ločenimi simboli (npr. [i], [e], [a], [o], [u]).
- diakritični znaki — dodatne oznake, ki spreminjajo osnovni zvok (npr. nazalizacija, oktenost, glasnost, alveolarna lateralizacija). V članku zgoraj omenjeno število teh znakov (52) opisuje pogosto navajano količino, vendar se število lahko spreminja z revizijami standarda.
- suprasegmentalne oznake — označujejo dolžino, poudarek, ton in intonacijo (npr. dolžina [ː], primarni poudarek [ˈ], sekundarni poudarek [ˌ]).
Razširitve in posebni zapisi
IPA vključuje samo tiste simbole, ki se običajno pojavljajo v svetovnih govorjenih jezikih. Za zapisovanje nenavadnih ali patologičnih glasov obstajajo razširitve, na primer ExtIPA (Extensions to the IPA), ki se uporabljajo v logopediji in pri študijah govornega motenja. Poleg tega se občasno spreminja uradna tabela IPA: dodajajo ali odstranjujejo se simboli in diakritiki, ko se povečuje naše znanje o artikulaciji.
Praktična uporaba
- jezikoslovje in podatkovne zbirke: fonetične transkripcije omogočajo primerjave zvokov med jeziki in opisovanje dialektalnih razlik;
- učenje tujih jezikov: učitelji in učenci uporabljajo IPA za razlago natančne izgovarjave, zlasti kadar črkovna pisava ni zanesljiv vodnik;
- slovarji in leksikografija: slovarji pogosto vključijo IPA-transkripcijo za vsako geslo (kot je praksa tudi na Wikipediji);
- logopedija: natančna zapisa pomagata pri diagnozi in terapiji govorno-jezikovnih motenj.
Kako brati in pisati v IPA
Če želite uporabljati IPA v pisnih gradivih ali pri vnašanju besed v računalnik, upoštevajte naslednje:
- IPA znaki so del Unicode standarda (npr. blok "IPA Extensions" in drugi povezni bloki), zato jih večina modernih urejevalnikov besedil in spletnih orodij podpira;
- za vnašanje fonetičnih simbolov so na voljo posebne tipkovnice in orodja (tabelni izbirniki znakov, spletni urejevalniki ali dodatki za urejevalnike besedil);
- pri učenju začnite s široko transkripcijo, nato postopoma vključujte ozke zapise in diakritike, ko potrebujete več natančnosti;
- vedno navedite, ali je zapis širok (/.../) ali ozek ([...]), da bralcu pojasnite raven natančnosti.
Posodobitve in viri
IPA je živa konvencija: Mednarodno fonetično združenje občasno objavi revizije in uradne tabele. Število simbolov (npr. 107 črk in približno 52 diakritičnih znakov, kot je navedeno v nekaterih virih) se lahko spreminja z uradnimi posodobitvami. Za najnovejše uradne tabele in smernice je priporočljivo preveriti gradiva, ki jih izda Mednarodno fonetično združenje ali zanesljivi fonetični priročniki.
Če želite praktično vadbo, si oglejte primerne slovarje ali spletne vire z avdio posnetki in IPA-transkripcijami, saj kombinacija vizualnega zapisa in slušnega vzorca najbolj pomaga pri usvajanju izgovarjave.
Zgodovina
Leta 1886 je skupina francoskih in britanskih učiteljev jezikov ustanovila Mednarodno fonetično združenje. Ti učitelji so sprva uporabljali romsko abecedo. Kasneje so abecedo spremenili tako, da so različni jeziki zapisovali iste zvoke z istimi črkami.
Uporaba abecede
IPA je sestavljen tako, da ima vsak zvok en simbol. To pomeni, da vsaka črka vedno pomeni isti zvok. To se razlikuje od angleščine. V angleščini nekatere črke tvorijo več zvokov. Na primer, črka <x> se v angleščini običajno izgovarja kot dva zvoka ([ks]), lahko pa pomeni tudi [gz] ali [z].
Pisma
Mednarodna fonetična abeceda vsebuje črke za tri vrste zvokov: pulmonične soglasnike, nepulmonične soglasnike in samoglasnike.
Pulmonični soglasniki
Pulmonski soglasniki nastanejo z zapiranjem zraka, ki prihaja iz pljuč. Večina soglasnikov (in vsi angleški soglasniki) so pulmonični. Simboli za te zvoke so razporejeni v tabeli. Vrstice prikazujejo, kako se zvok tvori, stolpci pa, kje se tvori.
|
| ||||||||||||||||||
| Kraj artikulacije (Kjer nastane zvok) → | Labialni | Koronalni | Hrbtna stran | Radikalno | Glotala | |||||||||||||
| Bilabialni | Labiodental | Zobozdravnik | Postalveolarni | Retroflex | Palatalno | Velar | Uvularni | Žrelo | Epiglotis | |||||||||
| Kako nastane zvok ↓ | ||||||||||||||||||
| Nosna sluznica | n |
|
| |||||||||||||||
| Ploskovni | p b | p̪ b̪ | t d | ʈ ɖ | c ɟ | k ɡ | q ɢ |
|
|
| ||||||||
| ɸ β | f v | θ ð | s z | ʃ ʒ | ʂ ʐ | ç ʝ | x ɣ | χ | ħ | h ɦ |
| |||||||
| β̞ | j | a Й° |
|
|
|
| ||||||||||||
| Trill | retrofleksni trilДЌek | я* |
|
| ||||||||||||||
| Tap ali Flap | † | † |
| ЙўМ† |
|
|
| |||||||||||
| Stranski frikativ | ɬ ɮ | * | * | * |
|
|
| |||||||||||
| Stranski približek | l |
|
| |||||||||||||||
| Stranska loputa |
| * |
|
|
| |||||||||||||
|
| ||||||||||||||||||
Nepulmonični soglasniki
Nepulmonični soglasniki se tvorijo brez dovajanja zraka iz pljuč. Poznamo tri vrste nepulmoničnih soglasnikov. Implosivni soglasniki nastanejo z vdihavanjem zraka v usta. Ejektivni soglasniki nastanejo tako, da zrak iztisnemo iz glasilk namesto iz pljuč. Klik soglasniki nastanejo tako, da se v ustih ustvari zračni žep in se hitro sprosti.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je mednarodna fonetična abeceda (IPA)?
O: Mednarodna fonetična abeceda (IPA) je sistem za zapisovanje zvokov. Leta 1886 ga je oblikovalo Mednarodno fonetično združenje, da bi zagotovilo standardni način zapisovanja izgovarjave besed iz različnih jezikov.
V: Kdo uporablja IPA?
O: Jezikoslovci, učitelji jezikov in prevajalci uporabljajo ta sistem za prikaz izgovarjave besed. Tudi Wikipedija uporablja IPA za prikaz, kako naj bi se določene besede izgovarjale.
V: Kakšne vrste simbolov uporablja?
O: Večina simbolov, ki se uporabljajo v sistemu IPA, so črke latinske abecede ali njene različice. Na primer, palatalni aproksimant (y v besedi Yesterday) se zapiše z [j].
V: Kako se zapisujejo zvoki po IPA?
O: Zvoki so lahko zapisani med poševnimi črkami (kar se imenuje široka transkripcija) ali v oglatih oklepajih (kar se imenuje ozka transkripcija). Ozka transkripcija je natančnejša od široke.
V: Katere vrste zvokov vključuje?
O: IPA ima simbole samo za zvoke, ki se običajno uporabljajo v govorjenih jezikih. Razširitve mednarodne fonetične abecede (ali extIPA) se uporabljajo za zapis drugih zvokov.
V: Ali se kdaj spremeni?
O: Da, včasih se v IPA po potrebi dodajo ali odstranijo simboli. Trenutno obstaja 107 različnih črk in 52 znakov, ki so dodani črkam, da spremenijo njihov zvok, imenovanih "diakritična znamenja".
