Jezik Ainu je jezik ljudstva Ainu na severu Japonske. Gre za jezikovni izolant — to pomeni, da ni zanesljivo povezan z nobno drugo jezikovno družino — in zato ima velik pomen za razumevanje jezikovne raznolikosti v severovzhodni Aziji. Do 19. stoletja ainuščina ni bila sistematično zapisana; od tega časa se za zapis uporablja predvsem katakana, v sodobnih učnih gradivih in lingvističnih publikacijah pa se pogosto uporablja tudi latinica (romanizacija).

Narečja in geografska razširjenost

V 19. stoletju so ainuščino govorili na ozemlju, imenovanem Ezo (vključno z otokom Hokkaidō in južnim delom otokov Chishima), v južnem delu Karapta (Sahalin) in v severnem delu otokov Chishima (Kurilski otoki). Danes se živa raba ainuščine omejuje predvsem na otok Hokkaidō; na preostalih območjih je jezik izumrl ali skoraj izumrl.

Ainuji so v preteklosti govorili več narečij, ki so bila med seboj pogosto zelo različna. Najbolj omenjena narečja so:

  • Čitoze
  • Saru
  • Karapto (Sahalinska/karaptska različica)

Različna narečja so bila včasih toliko različna, da govorec enega narečja ni mogel razumeti govorca drugega narečja; danes je preživelo predvsem narečje Hokkaidō.

Značilnosti jezika

Ainuščina ima več jezikoslovnih značilnosti, ki jo razlikujejo od okoliških jezikov:

  • Tipološko je ainuščina večinoma aglutinativna; besede se tvorijo z dodajanjem prislonskih pripon in zaključkov.
  • Besedni red je običajno SOV (podmet–predmet–glagol), z uporabo postpozicij namesto predlogov.
  • V več analizah se pojavlja ergativno-absolutivna poravnava, zlasti v glagolskih oblikah in vrstah skladenj, kar pomeni drugačno označevanje izvajalca dejanja v primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki.
  • Fonološko ima ainuščina omejen nabor samoglasnikov in soglasnikov, v izgovoru pa so značilni tudi dozvočni konsonanti in zmožnost končnih soglasnikov, kar loči zvočni sistem od japonščine.

Stanje ogroženosti in oživitev

Ainuščina je danes močno ogrožen jezik. Večina prvotnih govornih skupin je izgubila jezik v procesu asimilacije, saj so Ainuji v zadnjih stoletjih živeli v tesnih stikih z govorcev japonščine in so mnogi prešli na japonski jezik. Uradno priznanje in pozornost sta se povečali v zadnjih desetletjih — japonska vlada je leta 2019 uradno priznala Ainu kot avtohtono prebivalstvo — in mednarodne organizacije, npr. UNESCO, ainuščino uvrščajo med kritično ogrožene jezike.

Oživitev jezika poteka na več ravneh:

  • lokalne skupnosti in kulturni centri na Hokkaidōu izvajajo tečaje ainuščine in delavnice;
  • šole in univerze v regiji začenjajo vključevati ainuščino in študije Ainu kulture v svoje programe;
  • zbiranje in dokumentiranje ustnih pričevanj, slovnice in besednjakov s pomočjo jezikoslovcev ter snemanje starejših govorcev;
  • publikacije, pesmi, gledališče in mediji v ainuščini ali z elementi ainuščine, ki pomagajo povečati vidnost jezika;
  • uporaba sodobnih tehnologij: spletnih učnih gradiv, aplikacij in digitalnih arhivov.

Povezave z drugimi jeziki

V preteklosti so govorci ainuščine živeli v bližini govorcev japonščine in Itelmenov (s Kamčatke), kar je povzročilo kulturne in jezikovne stike. Poleg tega je v severnem delu Sahalina govorjen nivkh, še en jezikovni izolant, ki velja za ločen od ainuščine. Čeprav so obstajale jezikovne izmenjave in posojene besede, ainuščina ni bila jasno povezana z nobeno od okoliških jezikovnih družin.

Ker ima ainuščina edinstveno mesto v zgodovini in kulturi regije Hokkaidō, so prizadevanja za ohranitev jezika tudi prizadevanja za ohranitev kulturne dediščine Ainu ljudi. Oživitev jezika je dolgotrajen proces, ki zahteva sodelovanje skupnosti, izobraževalnih in kulturnih institucij ter podpore države in širše javnosti.