Ramzes II. je bil eden največjih faraonov starega Egipta. Bil je tretji faraon devetnajste dinastije. Njegovi nasledniki in poznejši Egipčani so ga imenovali "veliki prednik". Poleg tega ga zgodovina pozna tudi pod imenom Ramzes Veliki (Ramesses II.), saj je s svojo dolgo vladavino in obsežnimi gradbenimi ter vojaškimi podvigi močno zaznamoval egiptovsko državo in kulturo.
Ko je bil star 14 let, je Ramzesa za naslednika imenoval njegov oče Seti I. Egiptu je vladal od leta 1279 pred našim štetjem do leta 1213 pred našim štetjem.p165 To je skupaj 66 let in 2 meseca. Verjetno je umrl v 90. ali 91. letu starosti. Po smrti so ga pokopali v grobnici v Dolini kraljev; njegovo telo so pozneje prenesli v kraljevo skrivališče (skrita stenska reža), kjer so ga odkrili leta 1881. Zdaj je na ogled v kairskem muzeju. Njegova dolga vladavina je omogočila obsežne gradbene projekte, utrdila centralno oblast in ustvarila močno diplomatsko prisotnost Egipta v širšem vzhodnem Sredozemlju za več generacij.
Vojaške odprave in politika
Ramzes II. je vodil več odprav na sever v dežele vzhodno od Sredozemlja (na območju današnjega Izraela, Libanona in Sirije). Vodil je tudi odprave na jug, v Nubijo. Najbolj znana je njegova velike vojaška kampanja proti Hetitom, ki je dosegla vrhunec v bitki pri Kadešu (približno 1274 pr. n. št.). Bitka je bila obsežna in krvava, a je bila v uradnih egipčanskih virih predstavljena kot velika zmaga Ramzesa — številni reliefi in pesnitve glorificirajo njegove dosežke.
Iz spopadov s Hetiti se je kasneje razvila tudi pomembna diplomatska poteza: Ramzes II. se je z hetitskim kraljem Hattušilijem III. sklenil sporazum, ki ga zgodovina pozna kot enega najstarejših ohranjenih mednarodnih mirovnih sporazumov. Ta sporazum (približno 1258 pr. n. št.) je utrdil mejno stabilnost in utrdil položaj Egipta kot velesile v regiji.
Gradnja, umetnost in arhitektura
Na začetku svojega vladanja je gradil mesta, templje in spomenike. Mesto Pi-Ramesses v delti Nila je ustanovil kot svojo novo prestolnico in glavno oporišče za svoje pohode v Siriji. Pi‑Ramesses (sodobno najdišče Qantir) je postalo pomembno upravno in vojaško središče.
Med najpomembnejšimi gradbenimi akcijami so:
- absolutno impresivni skalni templji pri Abu Simbelu — monumentalni vstop z dvema ogromnima kipoma faraona, vklesana v skalo in posvečena bogu Amonu in božanstvom ter spominjanju na njegove vojaške zmage;
- Ramesseum — njegovo grobno-templarno posvetilo na zahodnem bregu pri Tebi, znano po velikih kipih in bogatih reliefih;
- obsežna dela v kompleksu templjev v Karnaku in Luxorju, kjer je dodal obeliske, dvorane in reliefne prizore z njegovim upodabljanjem kot vojaška in božanska figura;
- templi in spomeniki v Nubiji, ki so služili tako promociji egiptovske oblasti kot tudi širitvi kulture in religije v južne ozemlje.
Umetniški program Ramzesa je bil namenjen poudarjanju njegovega božanskega statusa in vojaške moči: reliefi pogosto prikazujejo faraona, kako premaguje sovražnike, ali pa velike ceremonialne prizore, ki potrjujejo njegovo vlogo varuha reda in kontinuitete države.
Družina in nasledstvo
Ramzes II. je imel več zakonov in številne otroke — včasih se navaja, da jih je imel več kot sto. Najbolj znani soprogi sta bili Nefertari, ki je dobila veličastno grobnico in tempelj (tudi njen portret je izjemno izpostavljen v Abu Simbelu), ter Isetnofret. Njegov sin Merneptah je postal naslednji faraon in nadaljeval dinastično linijo, čeprav se moč Egipta v kasnejših obdobjih postopoma spreminjala.
Mumifikacija, odkritje in dediščina
Po smrti je bil Ramzes pokopan v svoji grobnici v Dolini kraljev; njegovo mumijo so kasneje, da bi se izognili roparskim grobnicam, prepeljali v kraljevo skrivališče (znano tudi kot DB320). Mumija je bila odkrito najdena leta 1881 in je zdaj razstavljena v kairskem muzeju. Njegova lepo ohranjena mumija je ena od pomembnih virov za proučevanje zdravstvenega stanja, starosti in bolezni, ki so jih imeli stari Egipčani.
Ramzes II. je v egiptovski in svetovni zgodovini ostal zapisan kot simbol moči, monumentalnosti in diplomatskega načina vladanja. Njegova imena in spomeniki so preživeli številne generacije, njegova brezčasna dela pa še danes privabljajo obiskovalce in raziskovalce, ki želijo razumeti veličino in kompleksnost starega Egipta.





