Irska republikanska armada

Izvirnik IRA

Irska republikanska armada (irsko: Óglaigh na hÉireann) je nastala z združitvijo dela Irske bratovščine z milico Irske državljanske vojske po velikonočni vstaji leta 1916.

Po enostranski razglasitvi neodvisnosti s strani irskega parlamenta leta 1919 je IRA nadaljevala vojno proti britanski okupaciji v tako imenovani irski vojni za neodvisnost. Ta se je končala leta 1921 s podpisom anglo-irske pogodbe, ki je otok razdelila na Republiko Irsko in Severno Irsko. Podpis pogodbe je povzročil razkol v IRA med tistimi, ki so pogodbi nasprotovali, in tistimi, ki so jo podpirali. To je privedlo do zelo hude državljanske vojne, v kateri so se nekdanji prijatelji in celo družinski člani znašli na različnih straneh. IRA je državljansko vojno izgubila, vendar skupina ni izginila in se je še naprej borila proti Veliki Britaniji.

Težave

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je levičarska skupina dosegla nekaj uspeha pri premagovanju delitev med katoličani in protestanti na Severnem Irskem^[] . Zavrnitev sodelovanja vodstva IRA pri tem prizadevanju je privedla do nadaljnjega razkola. Frank Ryan je vodil del skupine Kongres po Španiji, kjer so se v španski državljanski vojni borili proti generalu Franciscu Francu. ^[]

Brutalni policijski ukrepi proti severnoirskemu gibanju za državljanske pravice in napadi lojalističnih paravojaških enot leta 1967 so IRA ponovno opozorili nase. Takrat in do konca 80. let so bili severnoirski katoličani v pravni praznini in so bili de facto ranljivi za kaprice uradnih nordijsko-protestantskih policijskih sil in paravojaških skupin, ki jih je podpirala Velika Britanija^[] . Odkrito nasilje do umorov, mučenje, odkrito preganjanje, obrekovanje in izključitev iz kvalificiranega usposabljanja in javnih služb so bila leta normalnosti za severnoirske katoličane^[] . IRA je dobila podporo velikega dela katoliškega prebivalstva in je imela skoraj status "zaščitne sile". Nasilje so podpirali tudi nekateri Irci in Američani.

V šestdesetih letih so obstajale razlike med vojsko in uradniki, ki so bili usmerjeni v marksistično teorijo. Zaradi tega se je 1969 ponovno razdelila na Začasno irsko republikansko armado PIRA in "uradno" skupino OIRA, ki je močno usmerjena v gibanje za državljanske pravice. "Uradno" krilo IRA se ni nikoli uradno razpustila, vendar je de facto od približno leta 1980 ni več pomembno. V 80 letih se je zamenjalo vodstvo začasne IRA, namesto veteranov z juga so na ključne položaje prišli mlajši aktivisti s Severne Irske. Na vrhu Sinn Féin se je pridružil Gerry Adams, stranka se je jasno usmerila na levo. Leta 1993 je skupaj s socialdemokratom Johnom Humom sprožil mirovni proces, avgusta 1994 je IRA enostransko prekinila ogenj, kar je bil predpogoj za sklenitev sporazuma na veliki petek. Kljub premirju je IRA ostala dejavna, čeprav se ni bojevala.

V zadnjem vojnem stanju sta se obdržali le dve majhni odcepljeni skupini: Prava IRA in Kontinuitetna IRA. Ob napadu z avtomobilom bombo na odcepljeno skupino, imenovano "Real IRA", je bilo avgusta 1998 v severnoirskem mestu Omagh ubitih 29 ljudi. 28. julija 2005 se je končalo oboroženo vojskovanje IRA. "Vsem vojakom IRA je bilo naročeno, naj odložijo orožje," je bilo zapisano v izjavi IRA dni, in nadaljeval: "26. septembra 2005 je vodja komisije za razorožitev, kanadski general John de Chastelain, razglasil popolno razorožitev IRA. Pri uničenju orožja sta bila prisotna dva pastorja, eden katoliški, drugi protestantski, kot dokaz pa ni bilo dovoljeno posneti nobenih fotografij ali video posnetkov. 29. oktobra 2005 je Gerry Adams dejal, da se je kampanja IRA "očitno končala".