Francisco Franco: španski diktator in vodja državljanske vojne (1892–1975)

Francisco Franco (Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade, 20. december 1892 – 20. november 1975) je bil španski vojaški voditelj, ki je kot diktator vladal Španiji od leta 1939 do svoje smrti. Bil je znan kot El Caudillo — avtoritarni vodja, ki je po zmagi v državljanski vojni vzpostavil enopartijski režim, tesno povezan s konservativno katoliško cerkvijo in korporativno ideologijo.

Zgodnje življenje in vojaška kariera

Franco se je izobrazil v vojaških šolah in si služil ugled predvsem v maročanskih kolonialnih vojaških operacijah, kjer je zaradi uspehov hitro napredoval. V obdobju političnih pretresov v dvajsetih in tridesetih letih je postal eden najvplivnejših vojaških poveljnikov v Španiji, kar mu je kasneje omogočilo glavno vlogo pri organizaciji upora proti republikanski oblasti.

Državni udar in državljanska vojna (1936–1939)

Leta 1936 je bil vodja državnega udara proti Drugi španski republiki. Po tej vstaji se je začela španska državljanska vojna. Franca so podpirali fašisti, velika podjetja, cerkev, konservativni ljudje in španski nacionalisti. Razlog za to je bila socialistična vlada, ki je želela zmanjšati moč podjetij in cerkve ter v nekaterih regijah uvedla avtonomne organe. Nacionalisti so menili, da bi razdrobljenost oblasti oslabila enotnost države. Vojna je bila izjemno kruta: na obeh straneh so bile množične likvidacije, prisilna preseljevanja in velika materialna uničenja. Franco je po zmagi leta 1939 vzpostavil trdno avtoritarno oblast.

Režim in politika po vojni

Po zmagi je Franco ukinil pluralizem, združil stranke v enotno stranko FET y de las JONS in uvedel strogo cenzuro, represijo nasprotnikov ter javno podporo tradicionalnim vrednotam in katoliški cerkvi. Režim je preganjal politične nasprotnike, zapiral disidente, uvajal prisilno delo in uporabljal vojaške ter civilne tribunale za sankcioniranje "zločinov proti državi". Regije z močnimi lokalnimi identitetami, kot sta Katalonija in Baskija, so bile deležne prepovedi uporabe svojih jezikov v javni upravi in šolstvu.

Mednarodna izolacija po drugi svetovni vojni je trajala več let, a s hladno vojno je španski režim postal strateško zanimiv ZDA. Leta 1953 je Španija z ZDA sklenila vojaške in gospodarske dogovore, kar je pomagalo preboleti diplomatsko izolacijo. Gospodarstvo je ostalo sprva centralno urejeno in usmerjeno v avtarčijo, a po letu 1959 je Stabilizacijski načrt sprožil liberalizacijo in gospodarsko rast — t. i. špansko gospodarsko čudo v šestdesetih letih.

Vloga v drugi svetovni vojni

Franco je med drugo svetovno vojno ostal nevtralen, čeprav je bil ideološko naklonjen fašističnim in nacističnim režimom. Po porazu republikancev je španski režim prejel vojaško in materialno pomoč Nemčije in Italije med državljansko vojno (Condor Legion, italijanska vojaška pomoč). Franco je po začetku druge svetovne vojne pogajal z Osjo, a je postavil zahtevne pogoje (vključno z ozemeljskimi zahtevami, npr. Gibraltar), ki jih Hitler ni sprejel, zato Španija ni formalno vstopila v vojno. Med letoma 1941 in 1943 je dovolil, da se skupina vojakov prostovoljcev pridruži nemški vojski v boju proti Rusom. Imenovali so se División Azul (Modra divizija).

Smrt in nasledstvo

Franco je umrl v Madridu 20. novembra 1975 malo po polnoči zaradi odpovedi srca. Sorodniki, kot je bila njegova hči Carmen, so zdravnike prosili, naj mu odvzamejo aparate za vzdrževanje življenja. Pred smrtjo je Franco formalno ohranil pomembno oblast in s pravnimi akti usmerjal nasledstvo oblasti; leta 1969 je kot svojega naslednika imenoval princa, kasnejšega kralja Juan Carlos, ki je po Francoovi smrti postal kralj in pozneje vodil prehod Španije v demokracijo.

Dediščina

Francojeva vladavina ima v Španiji in v tujini močno odmevno in sporno dediščino. Režim je pustil sled represije, pomanjkanja političnih svoboščin in prepovedi regionalnih kultur, hkrati pa je v kasnejših desetletjih prispeval k gospodarski modernizaciji. Po smrti so v Španiji potekali procesi pomirjanja in tranzicije k demokraciji, ki so se končali z ustavo iz leta 1978. V zadnjih desetletjih so se pojavile tudi razprave in ukrepi glede spomina na žrtve režima, med drugim prenos Francoovih posmrtnih ostankov iz monumentalnega kompleksa, kjer je bil pokopan, ter spreminjanje javnih simbolov iz časa njegove vladavine.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Francisco Franco?

V: Kako se imenuje pesem, povezana z njim?

V: Kakšno vrsto vlade je podpiral?

V: Kako se je odzval na drugo svetovno vojno?

V: Kdaj je umrl?

V: Kdo ga je nasledil po njegovi smrti?

Išči po črki