Italijanska Libija (1911–1947) — zgodovina, odpor in kolonialna politika

Italijanska Libija (1911–1947): poglobljena zgodovina italijanske kolonizacije, odpor Omarja Mukhtarja, Mussolinijeva kolonialna politika, deportacije in dolgoročne posledice.

Italijanska Libija je bila kolonija Kraljevine Italije od leta 1911 do (uradno) leta 1947. Italijanska Libija je leta 1911 izstopila iz Osmanskega cesarstva. Libijski muslimani so se še nekaj let borili proti krščanskim Italijanom, predvsem med prvo svetovno vojno.

Kolonialna politika in pacifikacija (1922–1932)

Po prevzemu oblasti v Italiji s strani diktatorja Benita Mussolinija so se spopadi v Libiji okrepili. Idris (poznejši libijski kralj) je leta 1922 pobegnil v Egipt. Med letoma 1922 in 1928 so italijanske sile pod vodstvom generala Badoglia izvajale t. i. "kaznovalno pacifikacijsko" kampanjo, ki je vključevala vojaške akcije, požig vasi, ter prisilne izselitve. Badogliov naslednik na terenu, maršal Rodolfo Graziani, je sprejel Mussolinijevo naročilo pod pogojem, da bo lahko zatrl libijski odpor, ne da bi mu bilo treba upoštevati italijansko ali mednarodno pravo. Mussolini naj bi se s tem takoj strinjal, Graziani pa je zatiranje še okrepil.

Načini delovanja italijanske oblasti so vključevali:

• masovne deportacije in ustanavljanje koncentracijskih taborišč (campi di concentramento),
• odvzem zemljišč in živine, uničevanje vodnih virov ter gospodarsko izkoriščanje,
• kolektivne kazni, poboji in obsežen nadzor nad civilnim prebivalstvom,
• poskusi asimilacije in naseljevanja italijanskih kmetov ter gradnja infrastrukture za utrditev oblasti.

Odpora in Omar Mukhtar

Nekateri Libijci so se še naprej branili, pri čemer so bili najbolj glasni nasprotniki iz Kirenajke. Vodja vstaje je postal Omar Mukhtar, šejk plemena Sennusi, ki je z gverilskimi akcijami in močno moralno avtoriteto dolga leta vodil odpor proti italijanski okupaciji. Po zelo spornem premirju 3. januarja 1928 je italijanska politika v Libiji dosegla raven popolne vojne, vključno z deportacijo in koncentracijo prebivalcev severne Kirenajke, da bi upornikom odvzeli podporo lokalnega prebivalstva.

Po zajetju Omarja Mukhtarja 15. septembra 1931 in njegovi usmrtitvi v Bengaziju je odpor zamrl. Njegova smrt je bila med Libijci in širše v arabsko-muslimanskem svetu razumljena kot simbol krutosti kolonialne oblasti in je pozneje postala močan simbol libijskega upora. Omejen odpor proti italijanski okupaciji se je izkristaliziral okoli šejka Idrisa, sennuškega emirja iz Kirenike, ki je deloval iz izgnanstva.

Italijanska uprava, naseljevanje in gospodarske spremembe

Po zatrtju velikega upora so Italijani pospešili kolonialno upravo in gospodarske projekte. Za okrepitev nadzora so izvajali agrarno kolonizacijo (bonifica), gradili ceste, pristanišča in letališča ter ustanavljali naselja za italijanske naseljence. Pod vodstvom nekaterih guvernerjev, kot je bil Italo Balbo v poznejšem obdobju, je italijanska uprava propagirala prenovo urbanih središč (Tripoli, Bengazi) z italijansko arhitekturo in infrastrukturo. Hkrati pa so politične svoboščine domačega prebivalstva bile močno omejene, ohranile so se diskriminatorne prakse in izkoriščevalske gospodarske strukture.

Druga svetovna vojna in konec italijanske oblasti

Med drugo svetovno vojno je bila Libija prizorišče obsežnih spopadov med silami Osovine in zavezniškimi enotami v Severni Afriki. Po vrsti vojaških operacij so zavezniške sile od leta 1942 naprej postopoma prevzemale nadzor nad libijskim ozemljem, Italija pa je sredi vojne izgubila dejanski vpliv. Po koncu vojne so Velika Britanija in Francija upravljali različne cone v Libiji, Italija pa je po mirovni pogodbi 1947 uradno odstopila vse pravice in zahtevke do Libije.

Končna politična posledica tega procesa je bilo ustanovitev neodvisne libijske države leta 1951 pod kraljem Idrisom, ki je pred tem dolgo živel v izgnanstvu in je bil eden od simbolov antikolonialnega gibanja.

Dediščina, spomin in mednarodni odnosi

Italijanska oblast v Libiji je pustila trajne sledove na demografiji, infrastrukturi in spominu: italijanska arhitektura in nekateri gospodarski projekti so ostali vidni, vendar je obdobje zaznamovano tudi z zlorabami in hudimi kršitvami pravic prebivalstva. V sodobni zgodovinski in politični refleksiji je obdobje italijanske kolonizacije pogosto obravnavano kot obdobje nasilja in kršenja človekovih pravic.

Italija in Libija sta se v maju 2008 dogovorili o prijateljskem dogovoru, v katerem je Italija formalno priznala škodo, povzročeno med kolonialnim obdobjem, in se zavezala k gospodarskim vložkom in odškodninam, kar je deloma predstavljalo prizadevanje za spravo in uravnoteženje zgodovinskega dolga.

Zaključek

Italijanska kolonija v Libiji (1911–1947) je zapustila zapleteno zapuščino: razvoj infrastrukture in naselitev italijanskih kolonistov je šel z roko v roki z nasilno politiko zatiranja, deportacijami in ekonomskim izkoriščanjem. Osvobodilne in antikolonialne gibanja, zlasti vodena s strani osebnosti kot je bil Omar Mukhtar, so ostala pomemben del libijskega nacionalnega spomina in so prispevala k končni poti Libije proti neodvisnosti.

Išči po črki