Italijanska Libija
Italijanska Libija je bila kolonija Kraljevine Italije od leta 1911 do (uradno) leta 1947. Italijanska Libija je leta 1911 izstopila iz Osmanskega cesarstva. Libijski muslimani so se še nekaj let borili proti krščanskim Italijanom, predvsem med prvo svetovno vojno.
Po prevzemu oblasti v Italiji s strani diktatorja Benita Mussolinija so se spopadi okrepili. Idris (poznejši libijski kralj) je leta 1922 pobegnil v Egipt. Med letoma 1922 in 1928 so italijanske sile pod vodstvom generala Badoglia izvajale "kaznovalno pacifikacijsko" kampanjo. Badogliov naslednik na terenu, maršal Rodolfo Graziani, je sprejel Mussolinijevo naročilo pod pogojem, da bo lahko zatrl libijski odpor, ne da bi mu bilo treba upoštevati italijansko ali mednarodno pravo. Mussolini naj bi se s tem takoj strinjal, Graziani pa je zatiranje še okrepil. Nekateri Libijci so se še naprej branili, pri čemer so bili najbolj glasni nasprotniki iz Kirenajke. Vodja vstaje je postal Omar Mukhtar, šejk plemena Sennusi.
Po zelo spornem premirju 3. januarja 1928 je italijanska politika v Libiji dosegla raven popolne vojne, vključno z deportacijo in koncentracijo prebivalcev severne Kirenajke, da bi upornikom odvzeli podporo lokalnega prebivalstva. Po zajetju Omarja Mukhtarja 15. septembra 1931 in njegovi usmrtitvi v Bengaziju je odpor zamrl. Omejen odpor proti italijanski okupaciji se je izkristaliziral okoli šejka Idrisa, sennuškega emirja iz Kirenike.
Teritorialna rast italijanske Libije Ozemlje, ki ga je Osmansko cesarstvo podarilo Italiji, 1912 Italija je dejansko nadzorovala le pet pristanišč Ozemlja, ki sta jih podarili Francija in Velika Britanija 1919 in 1926 Ozemlja, ki sta jih podarili Francija in Velika Britanija 1934/35
Italijanski vlak "Littorina" v Kireniki
Oblikovanje "Libija"
Do leta 1934 je bila Libija popolnoma pomirjena, novi italijanski guverner Italo Balbo pa je začel izvajati politiko povezovanja med Arabci in Italijani. Novi zakoni iz leta 1939 so muslimanom omogočili, da so se pridružili Nacionalni fašistični stranki in zlasti "muslimanskemu združenju Lictorio" (Associazione Musulmana del Littorio). Reforme iz leta 1939 so omogočile tudi ustanovitev libijskih vojaških enot v italijanski vojski. Med severnoafriško kampanjo v drugi svetovni vojni je to prineslo močno podporo Italiji med številnimi muslimanskimi Libijci, ki so se vpisali v italijansko vojsko
Guverner Balbo je leta 1934 z združitvijo Tripolitanije, Kirenajke in Fezzana v eno državo ustanovil "Libijo". Novo "italijansko Libijo" je razvijal med letoma 1934 in 1940 ter ustvaril ogromno infrastrukturo, vključno s 4 000 km cest, 400 km ozkotirnih železnic, novo industrijo in številnimi novimi kmetijskimi naselji.
Libijsko gospodarstvo je cvetelo, predvsem v kmetijskem sektorju. Razvilo se je celo nekaj proizvodnih dejavnosti, večinoma povezanih s prehrambeno industrijo. Zgrajene so bile številne stavbe. Poleg tega so Italijani prvič v Libiji omogočili sodobno zdravstveno oskrbo in izboljšali sanitarne razmere v mestih. Vzpostavljena je bila tudi obsežna mreža povezav z Italijo po morju in zraku (na primer Linea dell'Impero, zračna pot, ki je povezovala Libijo z Rimom in Etiopijo/Somalijo).
To je napisal Howard Christie:
Italijani so v Tripolitaniji in Cirenajki ustanovili številna in raznolika podjetja. Med njimi so bili tovarna razstreliva, železniške delavnice, tovarna motorjev Fiat, različni obrati za predelavo hrane, elektrotehnične delavnice, železarne, vodarne, tovarne kmetijskih strojev, pivovarne, destilarne, tovarne piškotov, tobačna tovarna, usnjarne, pekarne, apnenice, opekarne in cementarne, industrija trave Esparto, mehanične žage in družba Petrolibya (Trye 1998). Italijanske naložbe v njeno kolonijo so bile namenjene izkoriščanju prednosti novih kolonistov in večji samozadostnosti. Skupno število avtohtonega italijanskega prebivalstva za Libijo je leta 1940 znašalo 110 575 od skupno 915 440 prebivalcev (General Staff War Office 1939, 165/b).
Guverner Balbo je spodbujal gradnjo številnih novih vasi za več tisoč italijanskih kolonistov na obalnih območjih "italijanske Libije" in novih vasi za Arabce.
Libija je bila v drugi svetovni vojni pomembno vojno prizorišče. Italijanske sile so 13. septembra 1940 uporabile "Via Balbia" (Mussolinijevo avtocesto v severni Libiji) za invazijo na Egipt. Britanske in zavezniške sile iz Egipta pod poveljstvom Wavella so izvedle uspešno dvomesečno kampanjo v (Tobruk, Bengasi, El Agheila). Tu so potekale tudi protiofenzive pod vodstvom Rommela v letih 1940-43. Novembra 1942 so zavezniške sile ponovno zavzele Kirenajko, februarja 1943 pa so iz Libije pregnali še zadnje nemške in italijanske vojake.
