Erwin Rommel (1891–1944): Puščavska lisica — življenje in vojaška zapuščina
Erwin Rommel — "Puščavska lisica": biografija in vojaška zapuščina; zmage v Severni Afriki, vloga pri obrambi Normandije in njegova tragična smrt.
Puščavska lisica se lahko nanaša tudi na puščavsko lisico
Feldmaršal Erwin Johannes Eugen Rommel, "puščavska lisica" (15. november 1891 - 14. oktober 1944), je bil častnik nemške vojske v prvi in drugi svetovni vojni.
V drugi svetovni vojni je poveljeval nemški vojski v Severni Afriki v dolgem boju proti britanski 8. armadi. Nazadnje je bil poražen pri El Alameinu. Pozneje v vojni je poveljeval nemškim silam, ki so branile francosko obalo pred zavezniško invazijo v Normandiji.
Rommel je bil nemški javnosti zelo všeč, zavezniki pa so ga spoštovali. Veljal je za viteškega in humanega, medtem ko drugi nemški voditelji niso bili. Njegov slavni Afrikakorps ni bil obtožen vojnih zločinov. Z vojaki, ki jih je njegova vojska zajela, so ravnali dobro, ukazov o poboju zajetih judovskih vojakov in civilistov pa niso upoštevali.
Rommel je vedel za načrt višjih častnikov za atentat na Hitlerja leta 1944. Ko je načrt spodletel, so vse vpletene mučili in usmrtili. Hitler mu je ponudil izbiro med samomorom in vojaškim sodiščem, on pa je storil samomor. Njegova smrt je bila razglašena za smrt junaka v boju.
Zgodnje življenje in prva svetovna vojna
Erwin Rommel se je rodil 15. novembra 1891 v Heidenheimu v Württembergu. Po poklicni vojaški izobrazbi je kot mlad oficir služboval v nemški vojski in med prvo svetovno vojno izstopal predvsem kot častnik v bojih na zahodni fronti. Za pogum in vojaške dosežke je prejel visoka priznanja, med njimi tudi prestižni pruski orden Pour le Mérite. Izkušnje iz prve svetovne vojne so oblikovale njegovo mišljenje o mobilni vojni in taktični fleksibilnosti.
Medvojno obdobje in vzpon
V medvojnih letih je Rommel služboval na različnih mestih, poučeval taktiko in se uveljavil kot sposoben častnik. Njegova kariera je pospešila uspešna poveljniška vloga med napredovanjem nemških sil v zahodni Evropi leta 1940, ko je kot poveljnik 7. pehotne divizije (kasneje znane kot "7. oklepna divizija") zaslovel zaradi hitrih in nepričakovanih manevrov. Njegov slog vodenja — osebna prisotnost na bojišču, odločnost in sposobnost improvizacije — mu je prislužil prvo široko prepoznavnost.
Severna Afrika: Afrikakorps in taktika
Marca 1941 je bil poslan v Severno Afriko, kjer je prevzel poveljstvo nad Afrikakorps. Rommel je hitro postal simbol nemškega bojevanja v puščavi zaradi svoje iznajdljivosti pri izrabi omejenih zalog, hitrih oklepnih prodorih in sposobnosti izkoriščanja slabosti nasprotnika. Njegova taktika se je opirala na gibljivost, presenečenje in neposredno vodstvo. Hkrati so ga omejevali dolge oskrbovalne črte, pomanjkanje goriva in močan pritisk zavezniških sil. Leta 1942 je bil poražen pri El Alameinu v spopadu z britskim polkovnikom Montgomeryjem, kar je pomenilo začetek umika nemških in italijanskih sil iz Severne Afrike.
Obramba francoske obale in Normandija
Po vrnitvi v Evropo je Rommel prevzel nalogo urejanja obrambe francoske obale pred pričakovanim zavezniškim napadom. Zavzemal se je za močno zaščito plaž, gradnjo utrjenih položajev in razprševanje sil po celotni obali, kar je včasih nasprotovalo stališču tistih, ki so pritiskali na notranje obrambe. Njegova prizadevanja so prispevala k ugledu strokovnjaka za obrambo obale, čeprav ni imel popolnega nadzora nad vsemi obrambnimi načrti in zmogljivostmi, ki so bile na voljo.
Odnosi z režimom in vprašanja odgovornosti
Rommelova javna podoba kot viteškega in relativno "humane" vojaške figure je bila deloma posledica njegovega vedenja do zajetih vojakov v Afriki in njegove sposobnosti, da je imel charisma, ki je nagovarjala tako nemško javnost kot tudi nasprotnike. Vendar zgodovinarji opozarjajo, da je njegova vloga v zvezi z režimom kompleksna in predmet razprav: Rommel ni bil član nacistične stranke, vendar je bil del vrhovnega vojaškega poveljstva in sodeloval v bojih, ki so uporabljali usodno ideologijo režima. Po drugi strani je Afrikakorps bolj redko vključeval sistematična masovna dejanja, povezana z genocidom, čeprav so v okviru celotne vojne in Wehrmachta vseeno potekali zločini na drugih frontah. Zato strokovnjaki ločijo med Rommelovimi taktičnimi dosežki in širšimi moralnimi in pravnimi posledicami delovanja nemškega vojaškega aparata.
Vpletenost v 20. julij ter prisila v smrt
Po neuspelem atentatu na Hitlerja 20. julija 1944 so bile preiskave in pregoni usmerjeni proti številnim visokim oficirjem, tudi proti tistim, ki so o zaroti vedeli ali simpatizirali z njo. Rommel je bil po dostopnih podatkih seznanjen z nekaterimi načrti in vpletenostjo višjih častnikov, a ni bil neposredni organizator. Ko je režim zbral dokaze in pritisnil nanj, mu je bila dana usodna izbira: sprejeti obsodbo pred vojaškim sodiščem ali storiti samomor, s čimer bi bila varovana tudi usoda njegove družine. Rommel je 14. oktobra 1944 sprejel poživilo in umrl. Nemška propaganda je smrt prikazala kot posledico ranitve v boju, njegovi pogrebni obredi pa so bili izpeljani kot državni pokop z vojaškimi častmi.
Zapuščina in historiografska ocena
Rommelova zapuščina je kompleksna in dvojna: z vojaškega vidika ga mnogi cenijo kot iznajdljivega in pogumnega poveljnika, katerega manevri v puščavi veljajo za vrhunske primere oklepne in manevrske vojne. Javnost v času vojne in tudi nekateri nasprotniki so mu izkazovali spoštovanje. Hkrati pa sodobni zgodovinarji opozarjajo na nevarnosti idealizacije—Rommel ni deloval izven konteksta nacistične vojne, njegova akcija je bila del širšega sistema, ki je povzročal ogromne trpljenja. Poleg tega je sporno, koliko je bil Rommel dejansko nasprotnik Hitlerjevega režima in kolikšna je bila njegova odgovornost za dejanja Wehrmachta na drugih bojiščih.
Njegov sin, Manfred Rommel, je po vojni postal znana javna osebnost in dolgoletni župan Stuttgarta, kar je pripomoglo k ohranjanju spomina na očeta v nemškem javnem življenju. Danes študije o Erwinu Rommlu skušajo ločiti njegovo vojaško sposobnost od moralnih in pravnih vprašanj, povezanih z vodenjem vojske v totalitarni državi.
Zgodnje življenje in kariera
Rommel se je rodil 15. novembra 1891 v Heidenheimu v Nemčiji, 45 kilometrov od Ulma v kraljevini Württemberg, ki je bila takrat del nemškega cesarstva. Krščen je bil 17. novembra 1891. Njegov oče Erwin Rommel (1860-1913) je bil učitelj matematike in pozneje ravnatelj srednje šole v Aalnu. Njegova mati je bila Helene von Lutz, hči lokalnega državnega uradnika. Rommel je bil drugi od štirih otrok: Karl, Gerhard in Helene. Rommel je zapisal, da so njegova "zgodnja leta minila zelo srečno". []
Pri 14 letih je Rommel s prijateljem izdelal letalo, ki je bilo sposobno leteti na kratke razdalje. Mladi Erwin je razmišljal, da bi postal inženir, in pokazal je nadarjenost za tehnično delo, vendar se je mladi Rommel zaradi očeta leta 1910 pridružil lokalnemu 124. württemberškemu pehotnemu polku kot častniški kadet, kmalu zatem pa so ga poslali v častniško kadetsko šolo v Danzig. Končal jo je 15. novembra 1911 in januarja 1912 postal poročnik.
Erwin Rommel je v začetku leta 1911 v kadetski šoli spoznal svojo bodočo ženo, 17-letno Lucio Marijo Mollin (tudi Lucie) (rojena 6. junija 1894 v Danzigu, umrla 26. septembra 1971 v Stuttgartu). Poročila sta se 27. novembra 1916 v Danzigu, 24. decembra 1928 pa se jima je rodil sin Manfred, ki je pozneje postal župan Stuttgarta. Manfred je umrl leta 2013. Nekateri zgodovinarji menijo, da je imel Rommel po tem, ko je spoznal Lucie, leta 1913 tudi razmerje z žensko po imenu Walburga Stemmer, s katero sta imela hčerko Gertrud.
Prva svetovna vojna
V prvi svetovni vojni se je Rommel boril v Franciji, Romuniji in Italiji, najprej kot pripadnik 6. württemberškega pehotnega polka, nato pa v württemberškem gorskem bataljonu Alpenkorpsa. Med služenjem v tej enoti je zaslovel s hitrimi taktičnimi odločitvami in izkoriščanjem sovražnikove zmede. Bil je trikrat ranjen in odlikovan z železnim križem prve in druge stopnje.
Rommel je prejel tudi najvišjo prusko medaljo Pour le Mérite po bojih v gorah zahodne Slovenije v bitkah na fronti Isonzo-Soča. Odlikovanje je prejel zaradi bitke pri Longarone in zavzetja gore Matajur v Sloveniji ter njenih branilcev, ki so šteli 150 italijanskih častnikov, 9.000 mož in 81 kosov artilerije. Njegov bataljon je med bitkami pri Isonzu uporabljal plin, imel pa je tudi ključno vlogo pri zmagi centralnih sil nad italijansko vojsko v bitki pri Caporettu. Med bojem pri Isonzu so Italijani Rommla zajeli. Pobegnil je, in ker je govoril italijansko, se je v dveh tednih vrnil v nemške linije. Kasneje, ko sta se nemška in italijanska vojska med drugo svetovno vojno združili, je Rommel spoznal, da je bil njihov neuspeh v boju posledica slabega vodenja in opreme, s katero so se ob popravilu zlahka kosali z nemškimi silami.
Druga svetovna vojna
Poljska 1939
Rommel je bil med kampanjo na Poljskem poveljnik Führerbegleithauptquartier (štaba Führerjevega spremstva), pogosto se je z vlakom Führersonderzug premikal blizu fronte in videl veliko Hitlerja. Po poljskem porazu se je Rommel vrnil v Berlin, da bi organiziral Führerjevo parado zmage in se je sam udeležil kot član Hitlerjevega spremstva. Med poljsko kampanjo je bil Rommel zaprošen, da pomaga sorodniku svoje žene, poljskemu duhovniku, ki je bil aretiran. Ko je Rommel zaprosil gestapo za informacije, gestapo ni našel nobenih podatkov o obstoju tega človeka.
Francija 1940
Rommel je Hitlerja prosil za poveljstvo tankovske divizije. 6. februarja 1940, tri mesece pred invazijo na Francijo, je Rommel dobil poveljstvo 7. tankovske divizije za "Fall Gelb" ("Rumeni primer"), invazijo na Francijo in Nizke dežele. Nekateri drugi častniki se z njegovim napredovanjem niso strinjali. Rommlovo prvotno prošnjo za poveljevanje je zavrnil načelnik kadrovske službe kopenske vojske, ki je navedel, da nima izkušenj z oklepnimi enotami in da je zaradi svojih bogatih predhodnih izkušenj v alpski enoti primernejši kandidat za prevzem poveljstva gorske divizije, ki je nedavno potrebovala zapolnitev poveljniško-častniškega mesta. Rommel je sicer poudarjal uporabo mobilne pehote in se je zavedal velike uporabnosti oklepnih sil v kampanji na Poljskem. Z velikim navdušenjem se je lotil učenja in razvijanja tehnik oklepnega bojevanja. Odločitev, da mu poveljuje oklepni diviziji, se je izkazala za odlično. Maja 1940 je njegova 7. tankovska divizija postala znana kot "divizija duhov", saj je zaradi hitrega napredovanja in hitrih napadov pogosto napredovala tako daleč naprej, da pogosto ni imela zveze s preostalo nemško vojsko.
Severna Afrika 1941-1943
Rommel je bil za svoj uspeh nagrajen z napredovanjem in imenovanjem za poveljnika 5. lahke divizije (pozneje reorganizirane in preimenovane v 21. tankovsko divizijo) in 15. tankovske divizije, ki sta bili kot Deutsches Afrikakorps( poslušaj ) v začetku leta 1941 v operaciji Sonnenblume poslani v Libijo v pomoč italijanskim enotam, ki so utrpele hud poraz od sil britanskega Commonwealtha v operaciji Compass. V Afriki je Rommel dosegel največji sloves kot poveljnik.
Erwin Rommel
Odnos
Rommela niso poznali le Nemci, ampak tudi njegovi sovražniki. Zaradi zgodb o njegovi viteškosti in taktičnih sposobnostih so ga spoštovali številni nasprotniki, med njimi Claude Auchinleck, Winston Churchill, George S. Patton, Hugh Dowding in Bernard Montgomery (ki je po njem poimenoval psa). Rommel je bil spoštljiv tudi do svojih sovražnikov. Hitler je imel Rommela za enega svojih najljubših generalov.
Afrika Korps ni bil nikoli obtožen vojnih zločinov, sam Rommel pa je boje v Severni Afriki označil kot Krieg ohne Hass - vojno brez sovraštva. To potrjujejo številni primeri, kot je njegova zavrnitev izvršitve Hitlerjevega ukaza o usmrtitvi judovskih ujetnikov. Med Rommlovim bivanjem v Franciji mu je Hitler ukazal, naj deportira Jude v Franciji; Rommel tega ni storil. Večkrat je napisal pisma, v katerih je protestiral proti ravnanju z Judi. Ko je bil med neuspešnim napadom komandosov, katerih namen je bil ubiti ali ujeti Rommela za nemškimi linijami, ubit britanski major Geoffrey Keyes, je Rommel ukazal, naj ga pokopljejo z vsemi vojaškimi častmi. Med gradnjo Atlantskega zidu je Rommel ukazal, da francoskih delavcev ne smejo uporabljati kot sužnje, ampak jim morajo za njihovo delo plačati.
Rommelov grob
Smrt
Rommel ni bil v skupini, ki je načrtovala atentat na Hitlerja. Pravzaprav ni bil naklonjen atentatu na Hitlerja. Rommel je menil, da bi atentat lahko sprožil državljansko vojno v Nemčiji in Avstriji, Hitler pa bi postal mučenec za trajen cilj. Namesto tega je Rommel vztrajal, da Hitlerja aretirajo in mu sodijo zaradi njegovih zločinov. Pozneje se je Rommel odločil, da bo zaroto podprl.
Po neuspelem bombnem napadu 20. julija 1944 so aretirali številne zarotnike. Rommel je bil zaradi tega vznemirjen. Ni trajalo dolgo, da je njegova vpletenost prišla na dan.
Pod gestapovskim mučenjem je eden od te skupine razkril imena več višjih vojaških častnikov, s katerimi so se predhodno posvetovali. Med njimi je bil tudi Rommel.
Še bolj obremenjujoče je, da je Carl Goerdeler, glavni civilni vodja odporniškega gibanja, v več pismih in drugih dokumentih zapisal, da je Rommel potencialni podpornik in sprejemljiv vojaški vodja, ki bi ga lahko postavili na odgovorno mesto, če bi jim državni udar uspel. Uradniki nacistične stranke v Franciji so poročali, da je Rommel obširno in prezirljivo kritiziral nacistično nesposobnost in zločine. To je zapečatilo njegovo usodo.
Izid filma Puščavska lisica: (1951) je pripomogel k njegovemu ugledu kot enega najbolj znanih in cenjenih voditeljev v nemški vojski.
Posmrtna maska Erwina Rommela
Spomenik na kraju samomora Erwina Rommela pri Herrlingenu, Baden-Württemberg, Nemčija (zahodno od Ulma).
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Erwin Johannes Eugen Rommel?
O: Erwin Johannes Eugen Rommel je bil feldmaršal nemške vojske, ki je služil v prvi in drugi svetovni vojni. Najbolj znan je kot "puščavska lisica", saj je vodil nemške sile med severnoafriško kampanjo (1940-1943).
V: Kdaj in kje se je rodil?
O: Erwin Johannes Eugen Rommel se je rodil 15. novembra 1891 v Heidenheimu v Wrttembergu.
V: Koliko let je bil star, ko je umrl?
O: Erwin Johannes Eugen Rommel je umrl leta 1944, star 52 let.
V: Čemu je poveljeval med drugo svetovno vojno?
O: Med drugo svetovno vojno je Erwin Johannes Eugen Rommel poveljeval nemški vojski v severni Afriki med severnoafriško kampanjo (1940-1943) in pozneje poveljeval nemškim silam, ki so se branile pred zavezniško invazijo v Normandiji (1944).
V: Kako je njegova vojska ravnala z vojaki?
O: Z vojaki, ki jih je njegova vojska ujela, je ravnala dobro, ukazov o poboju ujetih judovskih vojakov in civilistov pa ni upoštevala.
V: Za kakšen načrt, ki je vključeval višje častnike, je Rommel vedel?
O: Leta 1944 je Rommel vedel za načrt višjih častnikov za atentat na Hitlerja.
V: Kako se je Hitler odzval, ko ta načrt ni uspel?
O: Ko načrt ni uspel, so vse vpletene mučili in usmrtili. Hitler mu je ponudil izbiro med samomorom in vojaškim sodiščem, on pa je storil samomor.
Iskati