Erwin Rommel (1891–1944): Puščavska lisica — življenje in vojaška zapuščina

Rommel se je rodil 15. novembra 1891 v Heidenheimu v Nemčiji, 45 kilometrov od Ulma v kraljevini Württemberg, ki je bila takrat del nemškega cesarstva. Krščen je bil 17. novembra 1891. Njegov oče Erwin Rommel (1860-1913) je bil učitelj matematike in pozneje ravnatelj srednje šole v Aalnu. Njegova mati je bila Helene von Lutz, hči lokalnega državnega uradnika. Rommel je bil drugi od štirih otrok: Karl, Gerhard in Helene. Rommel je zapisal, da so njegova "zgodnja leta minila zelo srečno". ^[]

Pri 14 letih je Rommel s prijateljem izdelal letalo, ki je bilo sposobno leteti na kratke razdalje. Mladi Erwin je razmišljal, da bi postal inženir, in pokazal je nadarjenost za tehnično delo, vendar se je mladi Rommel zaradi očeta leta 1910 pridružil lokalnemu 124. württemberškemu pehotnemu polku kot častniški kadet, kmalu zatem pa so ga poslali v častniško kadetsko šolo v Danzig. Končal jo je 15. novembra 1911 in januarja 1912 postal poročnik.

Erwin Rommel je v začetku leta 1911 v kadetski šoli spoznal svojo bodočo ženo, 17-letno Lucio Marijo Mollin (tudi Lucie) (rojena 6. junija 1894 v Danzigu, umrla 26. septembra 1971 v Stuttgartu). Poročila sta se 27. novembra 1916 v Danzigu, 24. decembra 1928 pa se jima je rodil sin Manfred, ki je pozneje postal župan Stuttgarta. Manfred je umrl leta 2013. Nekateri zgodovinarji menijo, da je imel Rommel po tem, ko je spoznal Lucie, leta 1913 tudi razmerje z žensko po imenu Walburga Stemmer, s katero sta imela hčerko Gertrud.

V prvi svetovni vojni se je Rommel boril v Franciji, Romuniji in Italiji, najprej kot pripadnik 6. württemberškega pehotnega polka, nato pa v württemberškem gorskem bataljonu Alpenkorpsa. Med služenjem v tej enoti je zaslovel s hitrimi taktičnimi odločitvami in izkoriščanjem sovražnikove zmede. Bil je trikrat ranjen in odlikovan z železnim križem prve in druge stopnje.

Rommel je prejel tudi najvišjo prusko medaljo Pour le Mérite po bojih v gorah zahodne Slovenije v bitkah na fronti Isonzo-Soča. Odlikovanje je prejel zaradi bitke pri Longarone in zavzetja gore Matajur v Sloveniji ter njenih branilcev, ki so šteli 150 italijanskih častnikov, 9.000 mož in 81 kosov artilerije. Njegov bataljon je med bitkami pri Isonzu uporabljal plin, imel pa je tudi ključno vlogo pri zmagi centralnih sil nad italijansko vojsko v bitki pri Caporettu. Med bojem pri Isonzu so Italijani Rommla zajeli. Pobegnil je, in ker je govoril italijansko, se je v dveh tednih vrnil v nemške linije. Kasneje, ko sta se nemška in italijanska vojska med drugo svetovno vojno združili, je Rommel spoznal, da je bil njihov neuspeh v boju posledica slabega vodenja in opreme, s katero so se ob popravilu zlahka kosali z nemškimi silami.

Poljska 1939

Rommel je bil med kampanjo na Poljskem poveljnik Führerbegleithauptquartier (štaba Führerjevega spremstva), pogosto se je z vlakom Führersonderzug premikal blizu fronte in videl veliko Hitlerja. Po poljskem porazu se je Rommel vrnil v Berlin, da bi organiziral Führerjevo parado zmage in se je sam udeležil kot član Hitlerjevega spremstva. Med poljsko kampanjo je bil Rommel zaprošen, da pomaga sorodniku svoje žene, poljskemu duhovniku, ki je bil aretiran. Ko je Rommel zaprosil gestapo za informacije, gestapo ni našel nobenih podatkov o obstoju tega človeka.

Francija 1940

Rommel je Hitlerja prosil za poveljstvo tankovske divizije. 6. februarja 1940, tri mesece pred invazijo na Francijo, je Rommel dobil poveljstvo 7. tankovske divizije za "Fall Gelb" ("Rumeni primer"), invazijo na Francijo in Nizke dežele. Nekateri drugi častniki se z njegovim napredovanjem niso strinjali. Rommlovo prvotno prošnjo za poveljevanje je zavrnil načelnik kadrovske službe kopenske vojske, ki je navedel, da nima izkušenj z oklepnimi enotami in da je zaradi svojih bogatih predhodnih izkušenj v alpski enoti primernejši kandidat za prevzem poveljstva gorske divizije, ki je nedavno potrebovala zapolnitev poveljniško-častniškega mesta. Rommel je sicer poudarjal uporabo mobilne pehote in se je zavedal velike uporabnosti oklepnih sil v kampanji na Poljskem. Z velikim navdušenjem se je lotil učenja in razvijanja tehnik oklepnega bojevanja. Odločitev, da mu poveljuje oklepni diviziji, se je izkazala za odlično. Maja 1940 je njegova 7. tankovska divizija postala znana kot "divizija duhov", saj je zaradi hitrega napredovanja in hitrih napadov pogosto napredovala tako daleč naprej, da pogosto ni imela zveze s preostalo nemško vojsko.

Severna Afrika 1941-1943

Rommel je bil za svoj uspeh nagrajen z napredovanjem in imenovanjem za poveljnika 5. lahke divizije (pozneje reorganizirane in preimenovane v 21. tankovsko divizijo) in 15. tankovske divizije, ki sta bili kot Deutsches Afrikakorps( poslušaj ) v začetku leta 1941 v operaciji Sonnenblume poslani v Libijo v pomoč italijanskim enotam, ki so utrpele hud poraz od sil britanskega Commonwealtha v operaciji Compass. V Afriki je Rommel dosegel največji sloves kot poveljnik.

Rommela niso poznali le Nemci, ampak tudi njegovi sovražniki. Zaradi zgodb o njegovi viteškosti in taktičnih sposobnostih so ga spoštovali številni nasprotniki, med njimi Claude Auchinleck, Winston Churchill, George S. Patton, Hugh Dowding in Bernard Montgomery (ki je po njem poimenoval psa). Rommel je bil spoštljiv tudi do svojih sovražnikov. Hitler je imel Rommela za enega svojih najljubših generalov.

Afrika Korps ni bil nikoli obtožen vojnih zločinov, sam Rommel pa je boje v Severni Afriki označil kot Krieg ohne Hass - vojno brez sovraštva. To potrjujejo številni primeri, kot je njegova zavrnitev izvršitve Hitlerjevega ukaza o usmrtitvi judovskih ujetnikov. Med Rommlovim bivanjem v Franciji mu je Hitler ukazal, naj deportira Jude v Franciji; Rommel tega ni storil. Večkrat je napisal pisma, v katerih je protestiral proti ravnanju z Judi. Ko je bil med neuspešnim napadom komandosov, katerih namen je bil ubiti ali ujeti Rommela za nemškimi linijami, ubit britanski major Geoffrey Keyes, je Rommel ukazal, naj ga pokopljejo z vsemi vojaškimi častmi. Med gradnjo Atlantskega zidu je Rommel ukazal, da francoskih delavcev ne smejo uporabljati kot sužnje, ampak jim morajo za njihovo delo plačati.

Rommel ni bil v skupini, ki je načrtovala atentat na Hitlerja. Pravzaprav ni bil naklonjen atentatu na Hitlerja. Rommel je menil, da bi atentat lahko sprožil državljansko vojno v Nemčiji in Avstriji, Hitler pa bi postal mučenec za trajen cilj. Namesto tega je Rommel vztrajal, da Hitlerja aretirajo in mu sodijo zaradi njegovih zločinov. Pozneje se je Rommel odločil, da bo zaroto podprl.

Po neuspelem bombnem napadu 20. julija 1944 so aretirali številne zarotnike. Rommel je bil zaradi tega vznemirjen. Ni trajalo dolgo, da je njegova vpletenost prišla na dan.

Pod gestapovskim mučenjem je eden od te skupine razkril imena več višjih vojaških častnikov, s katerimi so se predhodno posvetovali. Med njimi je bil tudi Rommel.

Še bolj obremenjujoče je, da je Carl Goerdeler, glavni civilni vodja odporniškega gibanja, v več pismih in drugih dokumentih zapisal, da je Rommel potencialni podpornik in sprejemljiv vojaški vodja, ki bi ga lahko postavili na odgovorno mesto, če bi jim državni udar uspel. Uradniki nacistične stranke v Franciji so poročali, da je Rommel obširno in prezirljivo kritiziral nacistično nesposobnost in zločine. To je zapečatilo njegovo usodo.

Izid filma Puščavska lisica: (1951) je pripomogel k njegovemu ugledu kot enega najbolj znanih in cenjenih voditeljev v nemški vojski.