Vikinška doba

Začetek

V Angliji se je vikinška doba dramatično začela 8. junija 793, ko so Norvežani uničili opatijo Lindisfarne. Menihe so ubili v opatiji, jih vrgli v morje, da bi se utopili, ali pa so jih odpeljali kot sužnje skupaj s cerkvenim bogastvom. Vikinško opustošenje severnoumbrijskega Svetega otoka je pretreslo in opozorilo kraljeve dvore v Evropi. "Takšnega grozodejstva še ni bilo," je izjavil northumbrijski učenjak Alkuin iz Yorka. Napad na Lindisfarne je bolj kot katerikoli drug posamezen dogodek zasenčil dojemanje Vikingov za naslednjih 1100 let. V 90. letih 19. stoletja so znanstveniki zunaj Skandinavije začeli na novo razmišljati o dosežkih, umetniškem znanju, tehnoloških spretnostih in pomorskih veščinah Vikingov.

Do Viktorijine vladavine v Veliki Britaniji so bili Vikingi prikazani kot nasilni in krvoločni. Zgodbe iz srednjeveške Anglije so jih vedno prikazovale kot "volkove med ovcami". V devetnajstem stoletju se je javno mnenje spremenilo. Prvi izzivi številnim podobam, ki so bile v Veliki Britaniji usmerjene proti Vikingom, so se pojavili v 17. stoletju. Bralcem v Veliki Britaniji so bila na voljo nekatera znanstvena dela o vikinški dobi. Arheologi so začeli odkrivati vikinško preteklost Britanije. Jezikoslovci so se začeli ukvarjati z ugotavljanjem izvora podeželskih idiomov in pregovorov iz obdobja vikinške dobe. Novi slovarji staronordijskega jezika so viktorijancem omogočili preučevanje nekaterih islandskih sag.

V drugi polovici 18. stoletja so islandske sage še vedno uporabljali kot pomembne zgodovinske vire, vendar je vikinška doba veljala za barbarsko in necivilizirano obdobje v zgodovini nordijskih držav. Vse, kar je bilo do nedavnega znanega o zgodovini vikinške dobe, je temeljilo na islandskih sagah, zgodovini Dancev, ki jo je napisal Saxo Grammaticus, ruski primarni kroniki in vojni Ircev s tujci. Le malo znanstvenikov še vedno sprejema ta besedila kot zanesljive vire; zgodovinarji se danes bolj zanašajo na arheologijo in numizmatiko, ki sta ljudem pomagali razumeti to obdobje.

Ozadje

Norvežani so bili raziskovalci, kolonizatorji, trgovci in plenilci. Norveški Vikingi so raziskali severni Atlantik in naselili Islandijo, Ferske otoke, Šetlandske in Orkneyjske otoke, Caithness na Škotskem, Grenlandijo in (za kratek čas) Severno Ameriko. Vikingi z Danske so napadali pristanišča in obalna mesta ob obalah Evrope in Britanije. Švedski Vikingi so prodirali proti vzhodu, na območja, ki so danes del Rusije in Ukrajine, ter vzpostavili trgovske povezave z Bližnjim vzhodom in širše.

V 9. stoletju je bila na Jutlandiji vzpostavljena močna osrednja oblast, Danci pa so iskali zemljo, trgovino in plenjenje zunaj svojega ozemlja. Norveško so več stoletij naseljevala germanska ljudstva z Danske in Švedske, ki so ob njenih obalah in jezerih ustanavljala kmetijske in ribiške skupnosti. Gore in fjordi so tvorili močne naravne meje. Skupnosti so ostale neodvisne druga od druge, za razliko od Danske, ki je nižinska. Do leta 800 je bilo na Norveškem 30 majhnih kraljestev. Morje je bilo najlažji način komunikacije med norveškimi kraljestvi in zunanjim svetom. V osmem stoletju so Skandinavci začeli graditi vojaške ladje in jih pošiljati na napade. Vikinške dolge ladje so lahko plule po odprtem morju, vendar so imele tudi zelo majhen ugrez, kar pomeni, da so lahko plule v plitvejše zalive in dlje po rekah kot druge ladje tistega časa. Iz tega je nastal izraz Vikingi, ki izhaja iz staronorveške besede vīk (ki pomeni vtok ali zaliv). Oseba, ki se je odpravila na pohode, je bila imenovana "viking".

Ni znano, kaj je spodbudilo širitev in osvajanja Vikingov. To obdobje je potekalo hkrati s srednjeveškim toplim obdobjem (800-1300) in se končalo z začetkom male ledene dobe (približno 1250-1850). Pomanjkanje ledu v njihovem času je Morda omogočilo Norvežanom, da so se podali na "vikanje" ali "napade". Menijo, da so poganski Norvežani trpeli zaradi neenakih trgovskih praks krščanskih trgovcev, ki so jim dajali prednost prek krščanske mreže trgovcev. Med trgovci, ki so na skrivaj trgovali z norveškimi pogani, je obstajal dvostopenjski sistem določanja cen. Vikinški napadi so se dogajali ločeno in skupaj z rednimi trgovskimi odpravami.

Zgodovinarji prav tako menijo, da je bilo skandinavsko prebivalstvo preveliko za polotok in da ni bilo dovolj pridelkov za prehrano vseh. To je povzročilo lov za večjo površino, da bi nahranili vedno številčnejše vikinško prebivalstvo. Notranji spopadi, zlasti v obdobju osvajanja in naseljevanja, ki je sledilo prvim vpadom, so povzročili postopno centralizacijo oblasti v manjšem številu rok. To je pomenilo, da so nižji sloji, ki niso želeli biti zatirani s strani pohlepnih kraljev, začeli iskati lastne dežele. Tisti, ki so se naselili na Islandiji, so ustanovili prvo sodobno republiko v Evropi z letno skupščino izvoljenih uradnikov, imenovano Althing.

Vikinška dolga ladja

Pregled

Najzgodnejši datum vikinškega napada je leto 787 našega štetja, ko je po podatkih anglosaške kronike skupina moških z Norveške priplula v Portland v Dorsetu. Tam jih je kraljevi uradnik zamenjal za trgovce. Ubili so ga, ko jih je poskušal pripeljati na kraljevo posestvo, da bi plačali trgovski davek na svoje blago. Za začetek vikinške dobe na Britanskem otočju se pogosto navaja leto 793. V anglosaški kroniki je zapisano, da so severnjaki napadli pomemben otoški samostan Lindisfarne:

"AD. 793. V tem letu so nad deželo Northumbrijcev prišla strašna svarila, ki so najbolj strašila ljudi: to so bili ogromni svetlobni listi, ki so hiteli po zraku, in viharji ter ognjeni zmaji, ki so leteli po nebesnem svodu. Tem strašnim znamenjem je kmalu sledila velika lakota in kmalu zatem, šestega dne pred januarskimi prazniki istega leta, so poganski vpadi s plenjenjem in pobijanjem povzročili žalostno opustošenje v Božji cerkvi na Svetem otoku (Lindisfarne)." -Anglo-saksonska kronika

Leta 794 je bil po podatkih Ulsterskih letopisov resen napad na Lindisfarnejevo matično hišo Iono, ki so mu leta 795 sledili napadi na severno obalo Irske. Iz tamkajšnjih baz so Norvežani leta 802 ponovno napadli Iono in povzročili velik pokol med brati Céli Dé ter opatijo požgali do tal.

Konec vikinške dobe v Angliji tradicionalno zaznamujejo trije pomembni dogodki: neuspela invazija Haraldra Harðráðija, ki ga je leta 1066 v bitki pri Stamford Bridgeu premagal saški kralj Harold Godwinson; na Irskem je Strongbow s svojimi hiberno-normanskimi silami leta 1171 zavzel Dublin; na Škotskem pa je kralj Hákon Hákonarson leta 1263 v bitki pri Largsu doživel poraz. Harolda Godwinsona je nato v enem mesecu premagal Viljem, vojvoda Normandije, ki je bil še en potomec Vikingov. Normandijo so Normani pridobili leta 911. Škotska je dobila sedanjo obliko, ko je med 13. in 15. stoletjem od Norvežanov ponovno pridobila ozemlje.

Večina skandinavskih zgodovinarjev in arheologov navaja drugačno opredelitev. Vikinška doba naj bi se končala z vzpostavitvijo kraljeve oblasti v skandinavskih državah in sprejetjem krščanstva kot prevladujoče vere. V vseh treh skandinavskih državah je ta datum običajno postavljen nekje na začetek 11. stoletja. Konec vikinške dobe na Norveškem zaznamuje bitka pri Stiklestadu leta 1030. V njej so Norveško razglasili za krščansko državo in Norvežani se niso mogli več imenovati Vikingi.

Frankovsko kraljestvo pod Karlom Velikim so še posebej močno prizadeli vikinški napadalci, ki so brez večjih težav pluli po Seni. Ob koncu vladavine Karla Velikega ter v času vladavine njegovih sinov in vnukov se je začel niz vikinških vpadov, ki so privedli do skandinavskega osvajanja in naselitve regije, ki je zdaj znana kot Normandija.

Leta 911 je francoski kralj Karel Enostavni sklenil sporazum z vikinškim vojskovodjo Rollom, poglavarjem norveškega ali danskega rodu. Karel je Rollu podelil naziv vojvode in mu podelil v posest Normandijo. V zameno je Rollo prisegel zvestobo Karlu, se spreobrnil v krščanstvo in prisegel, da bo branil severno Francijo pred vpadi drugih vikinških skupin. Več generacij pozneje so se normanski potomci teh vikinških naseljencev opredelili za Francoze ter leta 1066 v Anglijo prinesli francoski jezik in svojo različico francoske kulture. Z normansko osvojitvijo so postali vladajoča aristokracija anglosaksonske Anglije, kar je privedlo do spremembe stare angleščine v srednjeangleški jezik.

Religija

Na začetku vikinške dobe so Vikingi verjeli v norveško vero. Verjeli so v panteon bogov in boginj ter v Valhallo, nebesa za bojevnike. Nižji sloj družbe je odšel v kraj, imenovan "hel", podoben življenju na Zemlji. Po vikinških verovanjih naj bi vikinški poglavarji s svojo hrabrostjo zadovoljili svoje vojne bogove in postali "vredni ladje"; to pomeni, da bi si poglavar zaslužil "pokop na morju". Pokopavali so tudi na kopnem, kjer so pogosto še vedno imeli ladjo, zaklad, orožje, orodje, oblačila in celo sužnje in ženske, ki so jih žive pokopali skupaj z mrtvim poglavarjem za njegovo potovanje v Valhallo in pustolovščine v posmrtnem življenju. Pesniki so o podvigih teh poglavarjev pisali sage in tako ohranjali spomin nanje.

Freyr in njegova sestra Freya sta bila bogova "plodnosti", kar pomeni, da lahko rasteta. Skrbela sta, da so imeli ljudje veliko otrok in da je bila zemlja bogata s pridelki. Nekateri kmetje so svoja polja celo poimenovali po Freyru v upanju, da bo to zagotovilo dobro letino. Proti koncu vikinške dobe se je vse več Skandinavcev spreobrnilo v krščanstvo, pogosto na silo. Uvedba krščanstva ni takoj prekinila vikinških potovanj, vendar je bila morda dejavnik, ki je pripomogel h koncu vikinške dobe.

Trgovska središča

Med najpomembnejšimi trgovskimi pristanišči v tem obdobju so obstoječa in stara mesta, kot so Jelling (Danska), Ribe (Danska), Roskilde (Danska), Hedeby (Danska, zdaj Nemčija), Aarhus (Danska), Vineta (Pomorjansko), Truso (Poljska), Kaupang (Norveška), Birka (Švedska), Bordeaux (Francija), Jorvik (Anglija), Dublin (Irska) in Aldeigjuborg (Rusija).

utrjeno vikinško mesto Aros (Aarhus Danska) 950 n. št.

Naselja zunaj Skandinavije

Velika Britanija

• Jórvík (Yorkshire)
• Danelaw
• Hjaltland

Vzhodna Evropa

• Bjarmland
• Garðaríki
• Serkland
• Miklagard

Atlantic

• Ferski otoki
• Grenlandija
• Helluland
• Islandija
• Markland
• Vinland

V leposlovju in gledališču

Richard Wagner in drugi umetniki iz obdobja romantike so ob koncu 19. stoletja ustvarjali opere in druga umetniška dela o starodavni germanski kulturi. Vikingi so jim bili všeč, ker niso bili Grki ali Rimljani. Zamislili so si Vikinge, ki so nosili krznena oblačila in čelade s krili ali rogovi ter pili iz izdolbenih živalskih rogov. Nekateri stari Germani so nosili čelade z rogovi, a pravi Vikingi jih niso. Wagner in njegovi partnerji so igralce v operi Prstan Nibelungov namenoma oblačili tako, da so bili videti kot starodavni Germani in da je občinstvo začutilo, da so sodobni Germani prišli iz srednjeveških Vikingov.

Sorodne strani

• Viking