Polglasniki — definicija, primeri in zgodovina (W in Y)

Polglasniki so soglasniki, ki zvenijo skoraj kot samoglasniki in običajno delujejo kot prehodni zvoki med samoglasniki ali pred samoglasniki v začetku zlogov. V angleščini sta najpogosteje omenjena polglasnika zapisana z črkama W in Y (v IPA kot /w/ in /j/). Fonetično gre pri njiju za približke oziroma glajde (ang. approximants or glides): /w/ je labio-velarni aproximant (zaobljene ustnice + zadnji del jezika približa nebošček), /j/ pa je palatalni aproximant (sprednji del jezika se približa trdemu neboščku). Polglasniki so zato v nekaterih pogledih mešana kategorija — imajo lastnosti soglasnikov (nastanejo pri zapori ali zožitvi), a se obnašajo tudi kot samoglasniki v zvočnem prehodu.

Fonetične lastnosti in terminologija

Glajdi / semivowels: polglasnike v fonetiki pogosto imenujemo tudi glajdi ali semivowels, ker so kratkotrajni, neobstrukcijski in običajno nesamostojni (nastopajo skupaj z drugimi samoglasniki v isti zlogovni jedri).
IPA: običajna oznaka za zvoka sta /w/ (za W) in /j/ (za Y).
Vloga v zlogu: delujejo kot začetni ali pomožni zvok; v nekaterih jezikih se pojavljajo tudi v diftongih (npr. angleški »cow« /kaʊ/ vključuje glajd podoben /w/).

Primeri v jezikih

Angleščina: win /wɪn/ (W = /w/), yes /jɛs/ (Y = /j/).
Francosko: oui /wi/ (W-glajd v začetku složene zgradbe).
Nemščina: ja /ja/ (Y-ja se v nemščini običajno piše z j), opozorilo — črka W v nemščini predstavlja zvok /v/, torej ni enaka angleškemu /w/.
Španščina: črka y se kot veznik izgovori pogosto kot /i/ ali kot soglasničen zvok /ʝ/ oziroma regionalno /ʃ/, odvisno od dialekta.
Slovenščina: zvok /j/ zapišemo kot j, črki w in y se pojavljata večinoma v tujkah (npr. web, Yves), kjer prevzamejo funkcijo polglasnikov ali določenih samoglasniških vrednosti.

Zgodovina zapisa in razvoj črk

V klasični latinščini se pojavljata zvoka, ki ju danes imenujemo /w/ in /j/, vendar ni bilo ločenih črk samo zanje. Rimska abeceda je uporabljala črko V (v latinici zapisano kot V ali alternanto I) tako za samoglasnik /u/ kot za soglasnik /w/, medtem ko je I služila tako kot samoglasnik /i/ kot tudi kot soglasnik /j/. Zaradi tega v virih vidimo oblike, kot so Gaivs Ivlivs Caesar in vinum, kjer V/U in I/J niso ločene črke.

Po padcu rimskega cesarstva in v srednjem veku so se pisave in izgovorjava razvijale: v germanskih jezikih je za zvok /w/ dolgo uporabljena runa wynn (ƿ), pozneje pa so ga začeli zapisovati kot dvojni znak (npr. VV ali UU), kar je sčasoma dalo moderno črko W (izraz »double u/double v«). Črka Y ima deloma drugačen izvor — v latinico je prišla preko grškega upsilon za zapis izposojenih grških besed in je v poznejših abecedah dobila svojo funkcijo tudi kot soglasnik v nekaterih jezikih.

Ločitev oblike I in J v abecedi ter dosledna raba J za soglasni /j/ se je uveljavljala postopoma. V 16. stoletju so humanisti (med njimi Gian Giorgio Trissino) predlagali in uporabljali razliko med I in J, pri čemer je J postal simbol za soglasnično vrednost, kar se je v tiskani obliki uveljavilo šele potem, ko so tipografske prakse to sprejele.

Pomembne točke

Polglasniki so fonetično približki/glajdi (approximants) — nekje vmes med soglasniki in samoglasniki.
V pisavi so se njihovi zapisi razvijali ločeno: W iz dvojnega V/U, Y deloma iz grškega upsilona in J kot varianta I, ki je kasneje prevzela soglasnično vlogo.
V različnih jezikih iste črke lahko predstavljajo različne zvoke (npr. nemško W = /v/), zato je pomembna fonetična razlaga znotraj posameznega jezika.

Za primer latinskega zapisa, ki kaže dvojno rabo iste oblike za samoglasnik in soglasnik, ohranimo znani primer: Gaivs Ivlivs Caesar (Julius Caesar) in vinum (vino), kot je bilo v prvotni razlagi. Te zgodovinske razlike v zapisu pojasnijo, zakaj so bile v kasnejših obdobjih potrebne nove črke oziroma nove oblike znakov, da bi jasno ločili samoglasniške in soglasniške vrednosti.