Dolžina samoglasnika
Dolžina samoglasnika je značilnost jezikov, pri kateri lahko dolžina samoglasnika v besedi ustvari popolnoma drugačno besedo. Čeprav je to značilnost v številnih jezikih, kot so japonščina, arabščina, havajščina, klasična latinščina in tajščina, je tudi veliko jezikov, ki te značilnosti nimajo.
Tak primer sta japonski besedi chizu, ki ima kratek samoglasnik (samoglasnik, ki se govori kratek čas), in chīzu, ki ima dolg samoglasnik (samoglasnik, ki se govori dolgo). Edina razlika, ki jo lahko slišimo, je, kako dolgo je izgovorjen samoglasnik "I". Glede na to, koliko časa je samoglasnik izgovorjen, lahko nastaneta dve popolnoma različni besedi. Chizu pomeni "zemljevid", chīzu pa "sir".
Pri uporabi IPA se dvopičje (:) uporablja za prikaz, da je samoglasnik pred njim dolg samoglasnik. Na primer, chizu se v IPA zapiše kot /t͡ɕizɯ/, chīzu pa kot /t͡ɕi:zɯ/.
Stara angleščina je imela podaljševanje samoglasnikov, večina sodobnih angleških narečij pa ne. Na primer, besedi God in good sta imeli včasih enak samoglasniški zvok, vendar je bil samoglasnik v besedi good (/go:d/), ki je bil dolg samoglasnik, daljši kot v besedi God (/god/), ki je bil kratek samoglasnik. Čeprav se samoglasniški zvoki v sodobni angleščini zelo razlikujejo od tistih v stari angleščini, lahko bralci pogosto dobijo predstavo o tem, kako so samoglasniki nekoč zveneli, na podlagi črkovanja angleške besede, ki pogosto kaže zgodovinske korenine besed in ne njihovega trenutnega izgovora. Dolgi samoglasniki v stari angleščini so bili lahko zapisani s črto na vrhu samoglasnika, kot v gōd (dober). Kasneje, v času srednje angleščine, so se za pisanje dolgih samoglasnikov uporabljali črkovalniki, ki so vključevali pisanje z dvema samoglasnikoma skupaj, kot v besedah book ali break, in pisanje z nemim "E" na koncu besede, kot v besedi hate. Vsi ti samoglasniki so bili dolgi samoglasniki vse do velikega samoglasniškega premika v angleščini, ko so se samoglasniki v angleščini spremenili tako, da so zveneli povsem drugače kot prej.
V klasični latinščini so se podaljševali tako samoglasniki kot soglasniki, nad dolgimi samoglasniki pa je bil zapisan makron ali ravna vodoravna črta. V klasični latinščini so bile ānus (/ˈaː.nus/), annus (/ˈan.nus/) in anus (/ˈa.nus/) različne besede. Ānus pomeni "zadnjica", annus pomeni leto, anus pa pomeni stara ženska. Danes nobeden od romanskih jezikov, ki so hčerinski jeziki latinščine, ne razlikuje besed po dolžini samoglasnikov, čeprav italijanščina lahko razlikuje besede po dolžini soglasnikov: /anno/ "leto", /ano/ "anus". Italijanščina ima tudi podaljševanje samoglasnikov v naglašenih zlogih, ki se končujejo na samoglasnik, vendar dolžina samoglasnika ne more razlikovati med dvema besedama, kot je to mogoče v latinščini.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je dolžina samoglasnika?
O: Dolžina samoglasnika je značilnost jezikov, kjer lahko dolžina samoglasnika v besedi ustvari popolnoma drugačno besedo.
V: Kateri jeziki imajo to lastnost?
O: To značilnost najdemo v številnih jezikih, kot so japonščina, arabščina, havajščina, klasična latinščina in tajščina.
V: Ali lahko navedete kakšen primer?
O: Primer za to sta japonski besedi chizu in chīzu. Edina razlika med tema dvema besedama je, da je samoglasnik "I" v besedi chīzu izgovorjen dlje kot v besedi chizu. Chizu pomeni "zemljevid", chīzu pa "sir".
V: Kako prikažemo dolge samoglasnike pri uporabi IPA?
O: Pri uporabi IPA se dvopičje (:) uporablja za prikaz, da je samoglasnik pred njim dolg samoglasnik. Na primer, chizu bi v IPA zapisali kot /t͡ɕizɯ/, chīzu pa kot /t͡ɕi:zɯ/.
V: Ali ima angleščina kakšne značilnosti, povezane s podaljševanjem samoglasnikov?
O: Stara angleščina je imela nekaj značilnosti, povezanih s podaljševanjem samoglasnikov, vendar večina sodobnih angleških narečij te značilnosti ne uporablja več. V stari angleščini so za pisanje dolgih samoglasnikov uporabljali črkovanje z dvema samoglasnikoma skupaj, kot sta book ali break, in postavljanje nemega "E" na konec besede, kot je hate. Vse te spremembe so se izvajale, dokler se ni zgodil veliki samoglasniški premik, ki je drastično spremenil zven samoglasnikov v primerjavi s prejšnjimi.
V: Kako je klasična latinščina razlikovala med besedami glede na njihovo dolžino? O: V klasični latinščini so za razlikovanje med besedami po dolžini uporabljali makrone, ravne vodoravne črte nad dolgimi samoglasniki. Na primer Ānus (/ˈaː.nus/), annus (/ˈan.nus/) in anus (/ˈa.nus/) so tri različne besede, ki imajo kljub podobni izgovorjavi različne pomene, saj so različne dolžine samoglasnikov označene z makroni nad njimi. Ānus pomeni "zadnjica", annus pomeni leto, anus pa pomeni stara ženska .
V: Ali kateri od romanskih jezikov še vedno ohranja razlikovalne značilnosti, ki temeljijo na dolžini samoglasnikov? O: Ne , v nobenem od romanskih jezikov, ki so hčerinski jeziki latinščine, se besede ne razlikujejo po dolžini samoglasnikov, čeprav se v italijanščini podaljšujejo soglasniki. Tudi italijanščina ima nekatere oblike podaljševanja samoglasnikov, vendar ne more razlikovati med dvema besedama, kot je to mogoče v latinščini .
