Dolžina samoglasnikov: definicija, primeri in pomen v jezikih

Raziskujte dolžino samoglasnikov: definicija, primeri in pomen v različnih jezikih – kako krajši ali daljši samoglasnik spreminja pomen besed.

Dolžina samoglasnika je fonetska in fonološka lastnost, pri kateri se pomen besede lahko razlikuje glede na to, ali je samoglasnik izgovorjen kratko ali dolgo. Čeprav je to značilnost številnih jezikov, kot so japonščina, arabščina, havajščina, klasična latinščina in tajščina, je tudi veliko jezikov, ki te kontrastne dolžine ne razlikujejo.

Kaj pomeni "dolžina" samoglasnika?

Dolžina samoglasnika se nanaša na časovno trajanje izgovora posameznega samoglasniškega zvoka. Pomembno je razlikovati:

• fonetsko dolžino — dejanska časovna razlika pri izgovoru;
• fonemsko (kontrastno) dolžino — kadar razlika v dolžini povzroči razliko v pomenu (t. i. minimalne pare).

Primer: japonščina

Tipičen primer so japonske besede chizu in chīzu. V prvi je samoglasnik kratek, v drugi dolg. Edina slišana razlika je trajanje samoglasnika "i", vendar iz tega izhajata dve povsem različni besedi: chizu pomeni "zemljevid", chīzu pa "sir".

Pri zapisu z IPA se dolžina običajno označi z dvopičjem ali z znakom ː. Tako je chizu /t͡ɕizɯ/ in chīzu /t͡ɕiːzɯ/ (v izvirnem besedilu označeno tudi kot /t͡ɕi:zɯ/).

Kako se dolžina beleži v različnih pisavnih sistemih

Način označevanja dolžine se med jeziki močno razlikuje:

• V klasični latinščini je bil dolg samoglasnik označen z makronom (vodoravna črta) nad samoglasnikom, npr. ānus /ˈaː.nus/ (drugačen pomen od annus in anus).
• V angleščini so različni zgodovinski postopki (dvojni samoglasniki, tiho e, ipd.) nekoč označevali dolg zvok, vendar večina sodobnih angleških narečij fonemske dolžine ne razlikuje več.
• V nekaterih sodobnih jezikih, npr. finskem ali madžarskem, je razlika med kratkim in dolgim samoglasnikom fonemska in jo pravopis pogosto neposredno odraža.

Zgodovinski vidiki (anglščina in latinščina)

Stara angleščina je imela podaljševanje samoglasnikov; primer iz besedila kaže, da sta imeli besedi God in good nekoč sorodna samoglasniška razmerja, pri čemer je bil samoglasnik v good dolg (/goːd/ v zgodovinskem zapisu), v God pa kratek (/god/). Z razvojem izgovora in s pojavom velikega samoglasniškega premika so se odnosi med zvoki spremenili, zato sodobni izgovor pogosto ne odraža zgodovinske dolžine. Včasih so dolge samoglasnike zapisovali s črto nad samoglasnikom, npr. gōd, kasneje pa so bili uporabljeni tudi črkovalni manevri, kot so dvojni samoglasniki (npr. book) ali tiha e na koncu (npr. hate).

V klasični latinščini pa so bile dolžine fonemsko pomembne: ānus ("zadnjica"), annus ("leto") in anus ("stara ženska") so bile tri različne besede, ločene z dolžino samoglasnikov ali s prisotnostjo dvojnih soglasnikov.

Dolžina soglasnikov in povezava z dolžino samoglasnikov

Dolžina ni značilna samo za samoglasnike — tudi soglasniki se lahko "podaljšajo" (t. i. geminacija). Nekateri jeziki (npr. italijanščina, japonščina, finščina) razlikujejo med enojnimi in dvojimi (podaljšanimi) soglasniki, kar prav tako lahko spremeni pomen besede. Primer italijanščine iz besedila kaže, da italijanščina razlikuje besedi /anno/ "leto" in /ano/ "anus" po dolžini soglasnika.

Drugi primeri jezikov

Poleg že omenjenih jezikov je fonemska dolžina pomembna tudi v:

• estónščini in finščini — dolgi in kratki samoglasniki ter soglasniki ločijo besede;
• madžarščini — dolg samoglasnik je fonemsko kontrastiven;
• arabščini — klasifikacija dolžine samoglasnikov je del osnovne morfologije in pomeni razlike v korenskih oblikah;
• tajščini in nekaterih južnoazijskih jezikih — dolžina lahko sovpada s tonom in vpliva na pomen.

Fonetska oznaka dolžine

V IPA se dolžina običajno označi z znakom ː (U+02D0). Pogosto pa se uporablja tudi dvopičje ":" kot enostavnejša tipografska oblike. Na primer: /t͡ɕizɯ/ vs. /t͡ɕiːzɯ/ (ali /t͡ɕi:zɯ/).

Pomen za učenje jezikov in leksikografijo

Za govorice in slušno razumevanje je pomembno, da učenci ločijo čas izgovora samoglasnikov, kadar je ta kontrast fonemsko relevanten. Pri jezikih, kjer dolžina razlikuje pomen, napačna dolžina lahko spremeni pomen besede ali naredi izgovor nerazumljiv.

Praktični nasveti za govor in poslušanje

• Poslušajte minimalne pare (besede, ki se razlikujejo le v dolžini) in jih vadite — to pomaga ušesu privaditi se na razliko.
• Pri vadbi govorite z metronomskim občutkom: izpeljite kratek in dolg samoglasnik, merite razliko v času.
• Upoštevajte, da pravopis ne odraža vedno realne dolžine samoglasnika (zlasti v jezikih z zgodovinskim črkovanjem, kot je angleščina).

Zaključek

Dolžina samoglasnika je pomemben fonetski in fonološki vidik v številnih svetovnih jezikih. V nekaterih jezikih ločuje pomen besed (fonemska dolžina), v drugih pa ima le fonetsko ali zgodovinsko vlogo. Razumevanje in pravilna raba dolžine je ključna za natancen izgovor in za razumevanje minimalnih parov v jezikih, kjer je ta lastnost kontrastna.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je dolžina samoglasnika?

V: Kateri jeziki imajo to lastnost?

V: Ali lahko navedete kakšen primer?

V: Kako prikažemo dolge samoglasnike pri uporabi IPA?

V: Ali ima angleščina kakšne značilnosti, povezane s podaljševanjem samoglasnikov?

Išči po črki