Wade-Giles (poenostavljena kitajščina: 威妥玛拼音 ali 韦氏拼音; tradicionalna kitajščina: 威妥瑪拼音; pinyin: wēituǒmǎ pīnyīn), včasih skrajšano Wade, je zgodovinski sistem romanizacije za kitajski jezik, razvit za zapis izgovorjave mandarinščine, kakršne se uporablja v Pekingu. Temelji na delu britanskega diplomata in sinologa Thomasa Wadea iz sredine 19. stoletja; sistem je kasneje razširil in dokončno ureditil Herbert Allen Giles v svojem kitajsko-angleškem slovarju iz leta 1892.
Zgodovina in razširjenost
Wade-Giles je bil prevladujoč romanizacijski sistem v angleško govorečem svetu večino 20. stoletja. Uporabljal se je v znanstveni literaturi, leksikografiji in v vseh angleških knjigah o Kitajski, izdanih pred letom 1979. Zamenjal je starejše sisteme, ki so temeljili na Nanjingu in so bili običajni do konca 19. stoletja. Po uvedbi standardnega sistema Hanyu Pinyin na Kitajskem (PRC) je Wade‑Giles postopoma izgubil vlogo uradnega sistema, vendar še vedno ostaja prisoten v nekaterih zgodovinskih zapisih, starejših publikacijah in določeni uradni rabi na Tajvanu (Republika Kitajska).
Glavne značilnosti sistema
- Aspiracija: Wade-Giles jasno loči aspirirane in neaspirirane soglasnike z uporabo apostrofa. Na primer: pinyin ping bi bil v Wade‑Gilesu zapisan p'ing, medtem ko pinyin bing ustreza Wade‑Gilesu ping. To odraža dejstvo, da kitajščina razlikuje med aspiriranimi in neaspiriranimi soglasniki, ne pa med zvenečimi in nezvenečimi kot v angleščini.
- Označevanje tonov: v izvirnem sistemu so bili toni označeni z diakritičnimi znaki nad samoglasniki (v praksi se pojavljajo različne konvencije), v sodobnih poenostavljenih zapisih pa jih pogosto zapišejo tudi s številkami (1–4) ali se toni izpustijo v bolj neformalnih besedilih.
- Konvencije za povzročanje zmede: nekatere kombinacije znakov v Wade‑Gilesu izgledajo za neznalce nenavadno — apostrof pogosto ni bil razumljen ali pravilno upoštevan, zaradi česar so se oblikovale napačne izgovorjave in splošne oblike pisanja (t. i. bastardizirani Wade‑Giles).
Primeri in primerjava s Pinyinom
Za lažjo predstavo, kako se sistemi razlikujejo, nekaj pogostih primerov (pinyin → Wade‑Giles):
- b → p, p → p' (pinyin b se v Wade‑Giles piše kot p, pinyin p kot p')
- d → t, t → t' ; g → k, k → k'
- zh → ch, ch → ch' ; z → ts, c → ts'
- j → ch, q → ch' ; x → hs (npr. pinyin xian ≈ Wade‑Giles hsien)
- Primeri poglednejših imen: pinyin Beijing se v starejših romanizacijah pojavlja kot Pei‑ching (pogosto skrajšano kot Peking), Zhongguo → Chung‑kuo.
Nepravilne rabe in bastardizacija
Apostrof, ki loči aspirirane od neaspiriranih soglasnikov, pogosto ni bil vključen v neformalne zapise ali v tiskovine, kar je povzročilo napačne izgovorjave. Zaradi tega so se razširile nekatere napačne ali poenostavljene oblike imen, ki jih pogosto srečamo v zahodnih jezikih, na primer tao, tai chi in kung fu. Takšen poenostavljen način zapisa se imenuje bastardizirani Wade‑Giles.
Uporaba danes in vpliv
Čeprav je Pinyin postal mednarodni standard in ga večinoma uporabljajo v kitajskih vladnih in izobraževalnih sistemih, ima Wade‑Giles zgodovinsko vlogo in je še vedno prisoten v strokovni literaturi, v arhivih ter v nekaterih osebnih imenih in geografskih nazivih, zlasti v starejših virih. Na Tajvanu je bil Wade‑Giles dolgo časa razširjen in ga še vedno najdemo v nekaterih kontekstih, čeprav so se v zadnjih desetletjih pojavile tudi druge romanizacijske sheme in postopna preusmeritev k Pinyinu.
Zaključek
Wade‑Giles je pomemben zgodovinski sistem romanizacije, ki je vplival na način, kako zahodni svet razume in zapisuje kitajska imena in izraze. Njegova jasna ločitev aspiracij z apostrofom je bila fonetično koristna, a je pogosto povzročala zmedo pri uporabnikih, ki niso poznali pravilne konvencije, kar je pospešilo prehod na enotnejše in lažje razumljive sisteme, predvsem Pinyin.