Zhuyin (Bopomofo) — definicija in pregled kitajskega fonetičnega sistema
Zhuyin Fuhao, pogosto skrajšano na zhuyin in pogosteje imenovano bopomofo, je fonetični zapis kitajskega jezika, oblikovan za prikaz izgovorjave mandarinščine. Ime »bopomofo« izhaja iz prvih štirih znakov v običajnem zaporedju: bo, po, mo in fo (znaki so ㄅ, ㄆ, ㄇ, ㄈ). Za govorce, ki se s sistemom srečajo prvič, se izraz »bopomofo« pogosto uporablja kot sopomenka za zhuyin fuhao.
Zhuyin je fonetični sistem, ki ne zapisuje pomena besed, temveč njihove zvočne sestavne dele: iniciale (začetne soglasnike), finale (samoglasniške jedro in morebitne zadnje soglasnike) ter toni. Znaki zhuyin so pogosto stilizirani tako, da izgledajo, kot bi bili narisani s čopičem (podobno kot klasične kitajske kaligrafske črke). V Unicode so osnovni znaki kodirani v bloku bopomofo v območju U+3105 ... U+312D; obstaja tudi blok Bopomofo Extended (npr. U+31A0–U+31BF) za dodatne znake in variante.
Struktura sistema
- Iniciali (začetni soglasniki): npr. ㄅ (b), ㄆ (p), ㄇ (m), ㄈ (f) itd.
- Finale (samoglasniki in kombinacije): npr. ㄚ (a), ㄧ (i), ㄨ (u), pa različne kombinacije kot ㄞ, ㄠ ipd.
- Toni: naglas ali ton zlogov se označi z majhnimi znaki/diakritikami, ki se prikažejo ob zlogu. V praksi so toni ključni za razlikovanje pomena v mandarinščini; v mnogih učbenikih in slovarjih so zato vključeni posebej kot oznake ob zlogih.
Uporaba in zgodovina
Zhuyin je nastal v začetku 20. stoletja kot pomoč pri izobraževanju in standardizaciji izgovorjave mandarinščine. Postal je široko uporabljen v Tajvanu, kjer se še danes uporablja kot primarni fonetični pripomoček v osnovnem izobraževanju, v otroških knjigah, učbenikih in slovarjih. Na Kitajskem (Ljudski republiki) je računalniško in uradno prevladal latinicni sistem pinyin, vendar imajo zgodovinske in jezikoslovne publikacije tudi druge uporabe zhuyina.
Praktične informacije
- V šolah na Tajvanu se otroci pogosto najprej učijo brati in pisati mandarinščino z uporabo zhuyin kot vmesnega koraka pred spoznavanjem kompletnih znakov.
- Za vnos kitajskih znakov na računalnikih in mobilnih napravah obstajajo vnosne metode (IME), ki temeljijo na zhuyinu — uporabnik vtipka znake zhuyina in izbere željen znak/znake, ki ustrezajo izgovorjavi.
- Zhuyin se uporablja tudi v jezikoslovju in fonetiki ter v nekaterih slovarjih kot pripomoček za pravilno izgovorjavo.
Primeri
Najbolj znan primer izvira iz prvih štirih znakov: ㄅ ㄆ ㄇ ㄈ, ki predstavljajo bo, po, mo, fo. Ta vrsta zapisa jasno kaže, da sistem temelji na zvoku, ne pa na semantiki kitajskih pismenk.
Viri in nadaljnje branje
Če želite primerjati zhuyin z drugimi vidiki kitajskega jezika, si lahko ogledate prispevke o kitajščini in o različnih oblikah zlogov v zlogih. Za informacije o fonetiki in jezikoslovju so koristni tudi članki o fonetičnih sistemih in tipografiji v pisavah.
Zhuyin ostaja pomembno orodje za učenje in ohranjanje pravilne izgovorjave mandarinščine, še zlasti v izobraževalnem okolju Tajvana in v jezikoslovnih krogih po svetu.


Zgodovina
Po strmoglavljenju zadnjega kitajskega cesarja med revolucijo Xinhai leta 1911 je nova kitajska vlada ustvarila Zhuyin, da bi preprostim ljudem olajšala branje. Vendar je kitajska komunistična partija, vključno s samim Mao Zedongom, želela popolnoma prepovedati pisanje kitajskih znakov in jih nadomestiti z latinico. Ko je Ljudska osvobodilna vojska leta 1949 premagala Kuomintang (ustanovno stranko Republike Kitajske) in ga poslala v izgnanstvo na Tajvan, se je uporaba Zhuyina na celinski Kitajski opustila, saj je bila KPK zainteresirana za uporabo latinice za fonetično pisanje kitajščine. Vendar se na Tajvanu še vedno pogosto uporablja, saj se uporablja za pisanje kitajščine na tipkovnicah računalnikov in telefonov.
Značilnosti
Zhuyin je bil narejen tako, da natančno predstavlja zvoke kitajskega mandarinskega jezika. Simboli so razdeljeni v dve kategoriji, in sicer na začetne (prvi zvoki v zlogu) in končne (glavni samoglasnik, drsni soglasniki ([y/i; IPA:/j/] in [w/u; IPA:/w/]), ki so pred glavnim samoglasnikom, in vsi zvoki, ki so za njim). Obstajajo 4 tonske oznake, ki ponazarjajo 5 tonov mandarinščine.