Zhuyin
Zhuyin Fuhao, pogosto skrajšano na zhuyin in pogosto imenovano bopomofo, je vrsta pisave kitajskega jezika, ki temelji na zvoku. V kitajščini so "bo", "po", "mo" in "fo" prvi štirje v običajnem vrstnem redu razpoložljivih zlogov. Zaradi tega so se ti štirje zlogi skupaj uporabljali za označevanje številnih različnih fonetičnih sistemov. Za govorce kitajščine, ki so se prvič seznanili s sistemom Zhuyin, "bopomofo" pomeni zhuyin fuhao.
Znaki zhuyin so v tipografskih pisavah prikazani, kot da bi bili narisani s čopičem (kot v navadni pisavi). V kodi Unicode so kodirani v bloku bopomofo v območju U+3105 ... U+312D.
Zgodovina
Po strmoglavljenju zadnjega kitajskega cesarja med revolucijo Xinhai leta 1911 je nova kitajska vlada ustvarila Zhuyin, da bi preprostim ljudem olajšala branje. Vendar je kitajska komunistična partija, vključno s samim Mao Zedongom, želela popolnoma prepovedati pisanje kitajskih znakov in jih nadomestiti z latinico. Ko je Ljudska osvobodilna vojska leta 1949 premagala Kuomintang (ustanovno stranko Republike Kitajske) in ga poslala v izgnanstvo na Tajvan, se je uporaba Zhuyina na celinski Kitajski opustila, saj je bila KPK zainteresirana za uporabo latinice za fonetično pisanje kitajščine. Vendar se na Tajvanu še vedno pogosto uporablja, saj se uporablja za pisanje kitajščine na tipkovnicah računalnikov in telefonov.
Značilnosti
Zhuyin je bil narejen tako, da natančno predstavlja zvoke kitajskega mandarinskega jezika. Simboli so razdeljeni v dve kategoriji, in sicer na začetne (prvi zvoki v zlogu) in končne (glavni samoglasnik, drsni soglasniki ([y/i; IPA:/j/] in [w/u; IPA:/w/]), ki so pred glavnim samoglasnikom, in vsi zvoki, ki so za njim). Obstajajo 4 tonske oznake, ki ponazarjajo 5 tonov mandarinščine.
