Kitajske izposojenke v korejščini (hanja-eo): zgodovina in pomen

Raziskava hanja-eo: zgodovina, pomen in vpliv kitajskih izposojenk v korejščini — 60 % besedišča, spremembe pomenov in narečne razlike.

Kitajsko-korejski besednjak ali hanja-eo (hangul: 한자어, hanja: 漢字語) so kitajske izposojenke v korejskem jeziku. Čeprav korejščina, podobno kot japonščina, ni jezikovno neposredno povezana s kitajščino, je kitajski jezik skozi stoletja močno vplival nanjo. Kitajščina pripada sino-tibetanski jezikovni veji, medtem ko je korejščina pogosto obravnavana kot jezikovni izolat — to pomeni, da ji ni jasno soroden noben sodobni jezik — vendar so kulturni, pisni in strokovni stiki privedli do obsežnega izposojanja besed.

Zgodovina vstopa kitajskih elementov v korejščino

Vdor kitajskih znakovnih sistemov in besed v korejščino sega več stoletij nazaj. Značilne stopnje so:

• stik s klasično kitajščino prek diplomacije, budizma in učenosti v obdobjih Treh kraljestev (3.–7. stoletje) in pozneje;
• široka uporaba kitajskih znakov (hanja) kot pisnega sistema za uradno, versko in izobraževalno rabo vse do izgona ali omejevanja v modernih časih;
• izum hangul v 15. stoletju (kralj Sejong), ki je ustvaril fonetični abecedni sistem za korejski jezik, a hanja je kljub temu ostala v uporabi še dolga leta;
• vpliv modernizacije in stikov z Japonsko ter zahodnim svetom v 19. in 20. stoletju, kar je spremenilo rabo nekaterih izrazov in prineslo dodatne tuje besede.

Pomen in obseg

Kitajske izposojenke predstavljajo velik del korejskega besedišča — pogosto navajajo oceno približno 50–70 %, odvisno od kriterija (če vštetemo strokovno in knjižno leksiko, je delež še večji). Kljub temu v vsakdanjem pogovoru ljudje pogosto uporabljajo domače korejske besede za osnovne pojme. To je podobno, kot pri angleščini, kjer veliko besed izvira iz latinščine, francoščine ali grščine, vendar pogovorna raba pogosto raje izbere domače oblike.

Tri glavna izvora korejskih besed so:

• domače korejske besede (guk-eo);
• kitajsko-korejske izposojenke (hanja-eo);
• tuje izposojenke iz drugih jezikov, zlasti iz angleščine v sodobnem času.

Fonologija in izgovorjava

Sino-korejske izgovorjave znakov izvirajo iz rekonstrukcij srednjeveške kitajščine in so se v korejščini različno ohranile: izgovor hanja v korejščini ni enak sodobni mandarinski izgovorjavi. Primer: znak 學 je v korejščini 학 (hak), v moderni standardni kitajščini xué. Sestavljanje znakov v sestavljene besede (npr. 학생 haksaeng ‘študent’) je običajno zelo produktivno in tvori veliko strokovne in abstraktne leksike.

Vpliv japonske kolonizacije in spremembe pomenov

Obdobje japonske kolonizacije (1910–1945) je imelo velik vpliv na korejski jezik: japonska uprava je poskušala omejevati rabo korejščine v javnem življenju, hkrati pa je vnesla številne japonske termine in administrativne izraze. Nekateri kitajski izrazi so v moderni dobi vstopili v korejščino posredno prek japonščine ali so prejeli nove pomene pod vplivom japonskih prevodov in modernizacije. Vendar ni pravilno trditi, da so se vsi pomenjki kitajskih izposojenk spremenili le zaradi japonske okupacije — mnoge pomenske spremembe so posledica splošne modernizacije, stikov z zahodom in notranjih jezikovnih razvojnih procesov.

Razlike med Severno in Južno Korejo

Ker se je Korejski polotok razdelil na Severno in Južno Korejo, so se jeziki v obeh državah razvijali v različnih smerih. Pomembne točke:

• v Severni Koreji so po vojni intenzivno spodbujali eliminacijo tujih elementov in skoraj izločili hanja iz javne rabe; moderni severnokorejski standard daje prednost čistim korejskim izrazom;
• v Južni Koreji je raba hanja po 20. stoletju upadala, a so znaki še vedno prisotni v nekaterih kontekstih — v pravnih besedilih, osebnih imenih, pri nejasnostih pomenov in v akademskem svetu; Južnokorejci se pogosto učijo nekaj hanja v šoli za razumevanje etimologije in razločevanje homonimov;
• narečne razlike in izbira izrazov sta se med državama zaradi različnih jezikovnih politik in zunanjih vplivov še povečali.

Uporaba danes

V Južni Koreji prevladuje hangul kot pisni sistem, vendar se hanja še uporablja za razjasnitev pomena v imenih, zakonih, nekaterih novinarskih naslovih in v akademskem jeziku. V šolskem sistemu se pogosto poučijo osnovni hanja. V Severni Koreji je uporaba hanja skoraj izginila in večina tiskovin, učbenikov in uradnih dokumentov je izključno v hangulu.

Številke in primeri

Korejščina uporablja dva številska sistema: domači korejski in sino-korejski. Sino-korejske številke (일 il ‘ena’, 이 i ‘dva’, 三 sam ‘tri’ itd.) se uporabljajo za datume, denar, merne enote in pri številčenju nad približno 99, medtem ko se domače korejske številke običajno uporabljajo za štetje predmetov, starost v pogovornem jeziku in podobno.

Zaključek

Hanja-eo je temeljni del korejskega leksikona in kulturne zgodovine jezika. Čeprav sodobna raba hanja ni več tako prevladujoča kot nekoč, so kitajske izposojenke globoko vtkane v slovnico, strokovni diskurz in etimologijo korejščine. Razumevanje njihove zgodovine, izgovorjave in razlike v rabi med Severno in Južno Korejo pomaga bolje razumeti tako jezikovno kot kulturno dinamiko Korejskega polotoka.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je kitajsko-korejsko besedišče?

V: Kako je korejščina povezana s kitajščino?

V: Kolikšen odstotek besedišča korejskega jezika sestavljajo kitajske izposojenke?

V: Kako je to v primerjavi z angleškimi besedami iz latinščine, francoščine in grščine?

V: Kateri so trije glavni viri korejskih besed?

V: Kako je japonščina vplivala na nekatere pomene kitajskih izposojenk v Koreji?

V: Kako so se narečja v Severni in Južni Koreji različno razvijala po njuni razdelitvi?

Išči po črki