Opijske vojne
Opijske vojne so bile dve vojni med Kitajsko in zahodnimi državami v času dinastije Qing. Prva je potekala med Veliko Britanijo in Kitajsko in je trajala od leta 1839 do 1842. Druga je trajala od leta 1856 do 1860 in je vključevala tudi Francijo.
Vojne so bile povezane z mnogimi drugimi stvarmi, ne le z opijem. Šlo je tudi za odpiranje Kitajske evropski in ameriški trgovini in kolonizaciji. Poraz je oslabil dinastijo Qing.
Opij je naravna snov v semenih opijskega maka. Opij se pridobiva iz makovih semen. Poleg neposrednega uživanja se pretvori v opiate.
Začetek trgovine z opijem
Britanski trgovci so začeli prodajati opij na Kitajsko. Takrat so opij gojili v Indiji in ne na Kitajskem. Opij se je v tradicionalni kitajski medicini uporabljal že dolgo pred prihodom Britancev, predvsem za zdravljenje bolezni. Vendar se opij lahko uporablja tudi kot psihoaktivna droga, ki spremeni uporabnikovo duševno stanje. Opij je tudi droga, ki povzroča odvisnost.
Ko so Britanci začeli uvažati velike količine droge, so Kitajci začeli uporabljati opij zaradi njegovega učinka, ki spreminja um. Vse več ljudi je postajalo odvisnih od opija. Britanci so tako lahko izvažali vedno več opija. S prodajo te droge so Britanci počasi začeli zaslužiti več denarja z izvozom na Kitajsko, kot so ga porabili za uvoz kitajskega blaga. Britanski izvoz opija na Kitajsko se je močno povečal. Od približno 15 ton leta 1730 do 75 ton leta 1773. Opij so pošiljali v "skrinjah". V vsaki skrinji je bilo 67 kilogramov (140 funtov) opija.
Prva opijska vojna
V začetku 19. stoletja so britanski trgovci začeli na Kitajsko voziti opij v zameno za kitajski čaj, ki so ga prinašali nazaj v Veliko Britanijo. Leta 1839 je Kitajska dejala, da Britanci ne smejo vnašati opija v njihovo državo, zato Britanci Kitajski niso povedali o opiju, ki so ga prinesli s seboj. Kitajski uradniki so v Kantonu, delu južne Kitajske, ki se zdaj imenuje Guangzhou, našli veliko opija in ga uničili. Britanci so bili zaradi tega razburjeni in so leta 1840 poslali topniške ladje, da bi napadle kitajska mesta ob obali. Kitajska ni imela orožja, da bi se zaščitila, zato je vojno izgubila.
Kitajska je bila prisiljena podpisati pogodbo iz Nankinga in pogodbo iz Bogue. To je Kitajsko prisililo, da je odprla nekatera svoja pristanišča za trgovino z zahodnimi državami, ne le z Veliko Britanijo. Britanci na Kitajskem so dobili tudi pravico do ekstrateritorialnosti, kar pomeni, da so jim lahko ob obtožbi kaznivega dejanja sodili njihovi in ne kitajski uradniki. Kitajska se je morala odpovedati tudi otoku Hongkong, ki je postal britanska kolonija. Velika Britanija v zameno ni imela ničesar, zato so ti sporazumi postali prvi izmed tako imenovanih "neenakih sporazumov". Kmalu so podobne pogodbe s Kitajsko podpisale tudi druge zahodne države.
Druga opijska vojna
Druga opijska vojna je bila znana tudi kot vojna s puščicami ali anglo-francoska vojna na Kitajskem. V tej vojni, ki se je začela, ko so Kitajci v pristanišču Guangzhou zavzeli eno od britanskih ladij, imenovano The Arrow, so veliko sodelovali tudi francoski vojaki. Velika Britanija in Francija sta skupaj z vojaki iz Rusije in Združenih držav Amerike napadli več kitajskih mest. Med njimi je bila tudi bitka za Kanton leta 1857, leta 1860 pa je bila do tal požgana stara poletna palača (Yuanmingyuan) v Pekingu. Ob koncu te vojne so morali Kitajci podpisati še več "neenakopravnih pogodb". Ti so vključevali zakonsko ureditev opija na Kitajskem, odprtje vseh svojih pristanišč za trgovino in predajo dela polotoka Kowloon Britancem, ki je postal del kolonije Hongkong.
Leta 1898, po prvi kitajsko-japonski vojni, je Velika Britanija z 99-letnim zakupom prevzela nadzor nad Novimi ozemlji. Po preteku 99 let naj bi celotno kolonijo Hongkong, vključno z zakupljenimi zemljišči, vrnila Kitajski. To se je zgodilo 1. julija 1997, s čimer je Hongkong postal prva od dveh posebnih upravnih regij Ljudske republike Kitajske.
