Opijske vojne (1839–1860): vzroki, potek in posledice za Kitajsko
Opijske vojne (1839–1860): poglobljen vpogled v vzroke, potek in dolgoročne posledice za Kitajsko, trgovino, kolonializem in padec dinastije Qing.
Opijske vojne so bile dve pomembni vojaški spopadi med Kitajsko in zahodnimi državami v času dinastije Qing. Prva je potekala med Veliko Britanijo in Kitajsko (1839–1842), druga pa je trajala od 1856 do 1860 in je vključevala tudi Francijo ter druge zahodne sile. Vojni sta povzročili velike spremembe v gospodarski, politični in družbeni strukturi Kitajske ter odprli pot za trajnejšo prisotnost zahodnih držav v regiji.
Vzroki
Glavni izziv ni bil samo trgovina z drogami, ampak širši spopad okoli dostopa do kitajskih trgov in pravice zahodnih trgovcev do enakopravnega poslovanja. Pomembni vzroki vključujejo:
- Opijski promet: Britanski trgovci so v 19. stoletju množično uvažali opij na Kitajsko, da bi izravnali trgovinsko bilanco (Velika Britanija je veliko opija proizvajala v Indiji). Z naraščanjem zasvojenosti in iztekanjem srebra iz države je kitajska vlada želela preprečiti ta promet.
- Kitajski poskusi omejevanja trgovine: Carinska in pravna politika Qingov se je trudila omejiti tujo trgovino in vpliv, kar je privedlo do sporov s trgovci, ki so zahtevali svobodo trgovanja in enake pogoje.
- Diplomatske napetosti in pravna vprašanja: Zahodne sile so zahtevale pravico do eksraterritorialnosti (sodna neodvisnost svojih državljanov) in odpravo lokalnih omejitev, kar je neusklajeno z lokalno suverenostjo.
Potek vojn
Prva opijska vojna se je zaostrila, ko je kitajska oblast po posluhu komisarja Lin Zexu leta 1839 zasegla in uničila velike zaloge opija v bližini Canton (Guangzhou). Britanci so odgovorili z vojaško intervencijo, pri čemer so njihove moderne ladje in strelno orožje premočrtno premagale kitajske sile. Vojna se je končala z mirovno pogodbo (Traktat iz Nankinga, 1842), ki je med drugim vključevala:
- ceditev Hong Konga Britancem,
- odprtje več pristanišč za trgovino (t. i. "treaty ports"),
- visoke odškodnine in določbe, ki so omejevale kitajsko suverenost nad trgovino in sodstvom.
Druga opijska vojna (1856–1860) se je začela ob incidentih, kot je bil primer ladje "Arrow" (ang. Arrow incident) in ob uporabi smrti francoskega misijonarja kot izgovora za vojaško posredovanje Francije. Združene britansko-francoske sile so napredovale po južni in severni Kitajski, zavzele Canton in nazadnje oblegle in v letih 1859–1860 zavzele Peking. Med obleganjem je bila porušena tudi stara poletna palača (Yuanmingyuan). Konflikt se je končal s sklopom pogodbenih aktov, znanih kot Traktati iz Tientsina (Tianjin) in Konvencija iz Pekinga (1860), ki so še bolj utrdili pravice zahodnih sil: odprtje dodatnih pristanišč, dovoljenje za stanovanje tujih predstavništev v Pekingu, pravice za kristjane in legalizacija trgovine z opijem.
Posledice za Kitajsko
Opijske vojne so imele večplastne in daljnosežne posledice:
- Politična oslabitev Qingov: Porazi in neenaki traktati so resno omajali suverenost dinastije Qing in zmanjšali njeno sposobnost nadzora nad državo.
- Teritorialne in pravne izgube: Kitajska je izgubila ozemlja (npr. Hong Kong in kasneje Kowloon) ter morala sprejeti eksraterritorialnost in most-favored-nation klavzule, kar je omejevalo njeno samostojno pravno in gospodarsko politiko.
- Gospodarske posledice: Povečana poraba in zasvojenost s opijem sta prispevala k odlivu srebra, rušenju tradicionalnih proizvodnih vzorcev in povečanju gospodarskih stisk. Poleg odškodnin so bili kitajski viri obremenjeni z novimi tarifami in odprtjem trgov.
- Družbene posledice in nestabilnost: Oslabela centralna oblast in socialne težave so prispevale k izbruhu velikih notranjih upornikov, zlasti Taiping gibanja (1850–1864), ki je povzročilo masovne žrtve in dodatno oslabilo Qingov državni aparat.
- Rast tuje prisotnosti in vpliva: Zahodne države so pridobile trajnejše gospodarske privilegije, misijonarji so dobili širši dostop, in Kitajska se je znašla v sferah vpliva, kar je otežilo enotno gospodarsko in politično modernizacijo.
- Spodbuda k reformam: Porazi so kasneje sprožili poskuse modernizacije (npr. Gibanje za samoizboljšanje / Self-Strengthening Movement), poskuse vojaške in industrijske prenove ter uvajanje novih tehnologij — čeprav so bili ti prizadevanja deloma omejena in neusklajena.
- Kulturni in psihološki učinek: Dogodki so privedli do t. i. "stoletje ponižanja" v kitajskem kolektivnem spominu, kar je dolgo oblikovalo nacionalno zavest in politične cilje poznejših kitajskih gibanj.
Opij kot snov
Opij je naravna snov, pridobljena iz semen opijskega maka. Tradicionalno se iz izvlečkov maka proizvajajo različni preparati, ki se lahko neposredno uživajo ali pa se iz njih kemično pretvorijo opiate (kot sta morfij in heroin). V kontekstu 19. stoletja je množična prodaja in poraba opija povzročila hude javnozdravstvene, socialne in gospodarske težave na Kitajskem.
Kratek sklep
Opijske vojne niso bile le konflikti okoli droge, temveč so predstavljale prelomnico v odnosih med Kitajsko in zahodnimi silami. Sledile so dolge in boleče spremembe: izguba suverenosti na številnih področjih, ekonomska izčrpanost, notranje nemire in prisile k modernizaciji pod pogoji, ki jih je nalagal zunanji pritisk. Ti dogodki so postavili temelje za nadaljnje pretresanje kitajske družbe in države v 19. in začetku 20. stoletja.
Začetek trgovine z opijem
Britanski trgovci so začeli prodajati opij na Kitajsko. Takrat so opij gojili v Indiji in ne na Kitajskem. Opij se je v tradicionalni kitajski medicini uporabljal že dolgo pred prihodom Britancev, predvsem za zdravljenje bolezni. Vendar se opij lahko uporablja tudi kot psihoaktivna droga, ki spremeni uporabnikovo duševno stanje. Opij je tudi droga, ki povzroča odvisnost.
Ko so Britanci začeli uvažati velike količine droge, so Kitajci začeli uporabljati opij zaradi njegovega učinka, ki spreminja um. Vse več ljudi je postajalo odvisnih od opija. Britanci so tako lahko izvažali vedno več opija. S prodajo te droge so Britanci počasi začeli zaslužiti več denarja z izvozom na Kitajsko, kot so ga porabili za uvoz kitajskega blaga. Britanski izvoz opija na Kitajsko se je močno povečal. Od približno 15 ton leta 1730 do 75 ton leta 1773. Opij so pošiljali v "skrinjah". V vsaki skrinji je bilo 67 kilogramov (140 funtov) opija.
Prva opijska vojna
V začetku 19. stoletja so britanski trgovci začeli na Kitajsko voziti opij v zameno za kitajski čaj, ki so ga prinašali nazaj v Veliko Britanijo. Leta 1839 je Kitajska dejala, da Britanci ne smejo vnašati opija v njihovo državo, zato Britanci Kitajski niso povedali o opiju, ki so ga prinesli s seboj. Kitajski uradniki so v Kantonu, delu južne Kitajske, ki se zdaj imenuje Guangzhou, našli veliko opija in ga uničili. Britanci so bili zaradi tega razburjeni in so leta 1840 poslali topniške ladje, da bi napadle kitajska mesta ob obali. Kitajska ni imela orožja, da bi se zaščitila, zato je vojno izgubila.
Kitajska je bila prisiljena podpisati pogodbo iz Nankinga in pogodbo iz Bogue. To je Kitajsko prisililo, da je odprla nekatera svoja pristanišča za trgovino z zahodnimi državami, ne le z Veliko Britanijo. Britanci na Kitajskem so dobili tudi pravico do ekstrateritorialnosti, kar pomeni, da so jim lahko ob obtožbi kaznivega dejanja sodili njihovi in ne kitajski uradniki. Kitajska se je morala odpovedati tudi otoku Hongkong, ki je postal britanska kolonija. Velika Britanija v zameno ni imela ničesar, zato so ti sporazumi postali prvi izmed tako imenovanih "neenakih sporazumov". Kmalu so podobne pogodbe s Kitajsko podpisale tudi druge zahodne države.
Druga opijska vojna
Druga opijska vojna je bila znana tudi kot vojna s puščicami ali anglo-francoska vojna na Kitajskem. V tej vojni, ki se je začela, ko so Kitajci v pristanišču Guangzhou zavzeli eno od britanskih ladij, imenovano The Arrow, so veliko sodelovali tudi francoski vojaki. Velika Britanija in Francija sta skupaj z vojaki iz Rusije in Združenih držav Amerike napadli več kitajskih mest. Med njimi je bila tudi bitka za Kanton leta 1857, leta 1860 pa je bila do tal požgana stara poletna palača (Yuanmingyuan) v Pekingu. Ob koncu te vojne so morali Kitajci podpisati še več "neenakopravnih pogodb". Ti so vključevali zakonsko ureditev opija na Kitajskem, odprtje vseh svojih pristanišč za trgovino in predajo dela polotoka Kowloon Britancem, ki je postal del kolonije Hongkong.
Leta 1898, po prvi kitajsko-japonski vojni, je Velika Britanija z 99-letnim zakupom prevzela nadzor nad Novimi ozemlji. Po preteku 99 let naj bi celotno kolonijo Hongkong, vključno z zakupljenimi zemljišči, vrnila Kitajski. To se je zgodilo 1. julija 1997, s čimer je Hongkong postal prva od dveh posebnih upravnih regij Ljudske republike Kitajske.
Iskati