H. J. Muller – življenje, delo in Nobelova nagrada ameriškega genetika

Hermann Joseph Muller, splošno znan kot H. J. Muller (21. december 1890 - 5. april 1967), je bil ameriški genetik, pedagog in Nobelov nagrajenec. Najbolj znan je bil po svojem delu o fizioloških in genetskih učinkih sevanja ter po svojih odkritih političnih prepričanjih. Muller je pogosto opozarjal na dolgoročne nevarnosti radioaktivnih padavin iz jedrskih eksplozij.

Mullerjevo življenje je bilo tako nenavadno, kot si ga je mogoče zamisliti. Rodil se je v New Yorku, doktoriral pa na CalTechu v Morganovem laboratoriju za muhe drozofile. Nato je delal na univerzi Rice, nato pa dvanajst let na teksaški univerzi. Leta 1932 se je preselil v Berlin, nato v Leningrad (Sankt Peterburg) in nato v Moskvo. V vseh teh krajih je organiziral laboratorij za genetiko in včasih tudi poučeval. Nato se je pojavil znanstveni šarlatan Lysenko, ki je poskrbel, da so se pravi znanstveniki s področja genetike znašli pod Stalinovim neodobravanjem. Muller se je ponovno preselil, tokrat v Edinburgh z 250 sevi drozofil, nato pa se je leta 1940 vrnil v Združene države, kjer je postal svetovalec projekta Manhattan. Postal je profesor zoologije na univerzi v Indiani.

Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino je Muller leta 1946 prejel "za odkritje, da lahko mutacije povzročijo rentgenski žarki". Do takrat so bili resnično zanimivi enaki učinki, ki jih povzročajo gama žarki pri jedrskih poskusih. Müller je bil iskreni navdušenec nad evgeniko, socializmom, ateizmom in drugimi relativno nepriljubljenimi idejami, vendar je bil njegov resnični prispevek na področju genetike. Eden od uglednih virov o njem piše:

Življenjska pot in kariera

H. J. Muller se je izobrazil kot eden vodilnih eksperimentalnih genetikov svojega časa. Njegovo zgodnje delo z Drosophila (drozofilami) je prispevalo k razvoju metod in eksperimentalnih pristopov, ki so postali standard v genetskih raziskavah. Poleg dela v laboratorijih v Združenih državah je nekaj let delal tudi v Evropi in Sovjetski zvezi, kjer je skušal vzpostaviti in voditi raziskovalne skupine za genetiko. Njegovi relokaciji so pogosto botrovale tako znanstvene kot politične okoliščine — posebej vpliv Lysenka in spremembe v sovjetski znanstveni politiki so otežile delo pravičnih genetikov.

Znanstveni prispevki

Mullerjevo najpomembnejše odkritje je bilo, da ionizirajoče sevanje, zlasti rentgenski žarki, lahko povzroča dedne mutacije. To je dokazal z natančnimi poskusi na drozofilah, kjer je pokazal, da izpostavljenost rentgenskemu sevanju poveča frekvenco mutacij, in da so te spremembe dedne. Njegovo delo je bilo ključno za razumevanje mehanizmov mutacij, za študij evolucije ter za razvoj konceptov v sevalni biologiji in varnosti. Pokazal je tudi, da je mutageneza pogosto odvisna od doz in vrste sevanja, kar je imelo neposredne implikacije za medicino (rentgenska diagnostika), industrijo in ocenjevanje tveganja pri jedrskih poskusih ter jedrskih nesrečah.

Politična stališča in aktivizem

Muller ni bil le znanstvenik, ampak tudi javni intelektualec z močnimi političnimi pogledih. V različnih obdobjih svojega življenja je javno zagovarjal ideje, kot so evgenika, socializem in ateizem, kar je vplivalo na njegovo javno podobo in včasih tudi na možnosti za zaposlitev. Hkrati se je močno zavzemal za ozaveščanje o nevarnostih radioaktivnih padavin in dolgoročnih posledicah jedrskih eksplozij ter kritiziral nepremišljeno testiranje jedrskega orožja. Njegova opozorila so prispevala k širšemu strokovnemu in javnemu razumevanju tveganj, povezanih z obsevnimi testiranji jedrskega oboroževanja.

Zapustina in pomen

Muller je bil tudi plodovit avtor in predavatelj; izobraževal je številne študente in napisal vrsto člankov ter knjig, v katerih je predstavljal tako znanstvene rezultate kot tudi etične in socialne implikacije genetike. Za svoje delo je prejel najvišje mednarodne nagrade, med njimi Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino (1946). Njegovo odkritje mutagene vloge sevanja je močno vplivalo na razvoj genetike, na razumevanje tveganj izpostavljenosti sevanju in na oblikovanje varnostnih standardov. Umrl je leta 1967; za zapuščino mu ostaja slava kot enemu od pionirjev sevalne genetike in kot glasnemu kritiku neodgovornih praks pri uporabi jedrskih tehnologij.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Hermann Joseph Muller?

V: Po čem je najbolj znan?

V: Kje je doktoriral?

V: Kako je postal profesor zoologije na univerzi v Indiani?

V: Za kaj je Muller prejel Nobelovo nagrado?

V: Kakšna so bila Mullerjeva politična prepričanja?

V: Kakšen je bil Müllerjev resnični prispevek h genetiki?

Išči po črki