Ocena tveganja samomora
Z oceno tveganja samomora (SRA) se določi tveganje samomora pri posamezniku (verjetnost, da se bo ubil). To je zelo pomemben prvi korak pri pomoči osebi, ki razmišlja o samomoru. Najbolje je, da jo opravi strokovnjak za duševno zdravje, na primer svetovalec. Dobra in popolna ocena tveganja lahko vodi k temu, da oseba dobi zdravljenje in pomoč, ki ju potrebuje, kar lahko zmanjša ali odpravi samomorilne simptome.
Prvi del SRA je pogovor z zdravnikom ali drugim usposobljenim delavcem za duševno zdravje, ki osebi zastavi specifična vprašanja o tem, o čem razmišlja, kako se počuti in kaj se dogaja v njenem življenju. (To se imenuje klinični razgovor).
V drugem delu ocene SRA se uporabi eden ali več testov, ki dokazano merijo tveganje samomora. Ti testi se imenujejo "lestvice". Lestvica je način merjenja nečesa. Nekatere od teh lestvic so se izkazale za zelo zanesljive, na primer lestvica samomorilnega vedenja, vedenja in spoznavanja (SABCS) in lestvica Columbia-Suicide Severity Rating Scale (C-SSRS).
Ocena tveganja za samomor ni vedno povsem pravilna glede tveganja za samomor pri posamezniku. Kljub temu običajno poda oceno tveganja, ki je koristna pri sprejemanju pomembnih odločitev o tem, kakšno zdravljenje oseba potrebuje.
Tveganje za samomor se lahko sčasoma spremeni. Zaradi različnih razlogov se lahko poveča ali zmanjša. Na primer, zdravljenje (na primer svetovanje ali zdravila) je lahko uspešno, zaradi česar se oseba počuti bolje, ali pa ni uspešno. Lahko pa se življenje osebe spremeni na dober ali slab način (na primer dobi ali izgubi službo, gre v novo šolo, dobi fanta ali dekle ali se z njima razide).
Ker se tveganje za samomor sčasoma lahko spremeni, je treba oceno tveganja za samomor opraviti večkrat, medtem ko je oseba na zdravljenju. Če je oseba na zdravljenju v bolnišnici, jo je treba opraviti, preden jo pošljejo domov.
Ocena tveganja za samomor je lahko pomembna pri reševanju življenja samomorilne osebe. Vendar članek v reviji Suicide & Life-Threatening Behavior iz leta 2012 navaja, da se ocena samomorilne ogroženosti pogosto ne izvaja in da so številni delavci na področju duševnega zdravja le malo ali nič usposobljeni za izvedbo ocene samomorilne ogroženosti.
Bolnišnice, zdravnike in svetovalce je mogoče tožiti zaradi smrti iz malomarnosti, če k njim pride po pomoč samomorilska oseba, ki ni nikoli opravila ocene tveganja za samomor. Zanemarljiva smrt pomeni, da bolnišnica, zdravnik ali svetovalec niso storili nečesa, kar bi morali, in je oseba zaradi tega umrla.
Ocenjevanje samomora v petih korakih in triaža
Klinični intervju Pomemben del ocene tveganja za samomor je klinični razgovor. Pri tem se zdravnik ali druga usposobljena oseba pogovori z osebo, ki potrebuje pomoč, in jo sprašuje, kako se počuti.
Tveganje za samomor po samopoškodovanju
Nedavno samopoškodovanje lahko prav tako pokaže, kakšno je tveganje samomora pri posamezniku. Kadar se oseba namerno poškoduje, se to imenuje samopoškodovanje (ali samopoškodovanje). Pomembna vprašanja, ki jih je treba zastaviti, so na primer naslednja:
- Vprašanje o 24-urnem obdobju tik pred samopoškodovanjem.
- Kateri dogodki so privedli do samopoškodovanja?
- Ali je oseba načrtovala samopoškodovanje? Če je načrtovala, koliko?
- Vprašanje o samopoškodovanju
- Kako nevarno je bilo samopoškodovanje? Ali bi lahko povzročila smrt osebe?
- Kaj je bolnik mislil, da se bo zgodilo po samopoškodovanju? Ali si je želel umreti?
- Ali je oseba skrivala svoje samopoškodovanje, da je nihče ne bi mogel ustaviti?
- Ali je oseba prosila za pomoč pred samopoškodovanjem ali po njem?
- Kaj je oseba razmišljala, čutila in počela, ko se je samopoškodovala?
- Je bila oseba še bolj depresivna, jezna ali razburjena kot običajno?
- Ali je oseba med samopoškodovanjem uživala alkohol ali droge?
Če se isti dogodki, misli, občutki in druge stvari, ki so pripeljali do samopoškodovanja, ponovijo, je večja verjetnost, da se bo oseba ponovno samopoškodovala ali storila samomor.12
Vprašanja pacientovih pravic
Kadar bolniki prosijo za pomoč ali se celo poškodujejo, imajo še vedno pravice. Včasih lahko ocene tveganja za samomor sprožijo vprašanja pacientovih pravic. Prav tako lahko povzročijo konflikt med pravicami bolnika ter pooblastili zdravnikov, strokovnjakov za duševno zdravje in zakonom.
V številnih zveznih državah v ZDA je na primer določeno, da je mogoče osebo prisiliti, da gre v bolnišnico, tudi če tega ne želi, če zdravnik ali strokovnjak za duševno zdravje reče, da je samomorilno ogrožena. Tak primer je floridski zakon o duševnem zdravju iz leta 1971. V nekaterih zveznih državah je lahko oseba fizično omejena (na primer privezana na bolniško posteljo), če poskuša zapustiti bolnišnico. Nekatere zvezne države tudi dovoljujejo, da reševalci in zdravniki dajejo kemična sredstva za omejitev gibanja (zdravila, zaradi katerih oseba sodeluje ali je zelo utrujena), tudi če bolnik teh zdravil ne želi.
Če bolnišnica po kratkem bivanju v bolnišnici (običajno 3 delovne dni) meni, da je oseba še vedno nevarna zase, lahko zaprosi sodišče za civilno obvezno zdravljenje. Če se sodnik strinja, odredi, da mora oseba ostati v bolnišnici veliko dlje časa (običajno več mesecev). Oseba nima pravice zapustiti bolnišnice.
To pomeni, da lahko v številnih primerih, če zdravnik ali strokovnjak za duševno zdravje reče, da je oseba samomorilno naravnana, ta oseba izgubi:
- njihova pravica, da se odločijo, ali bodo šli v bolnišnico.
- njihova pravica do odločanja o tem, kakšno zdravljenje želijo ali ne želijo.
- Njihova pravica do svobode
V primeru oseb, ki so morda samomorilno naravnane, zakon meni, da so pooblastila zdravnikov in strokovnjakov za duševno zdravje pomembnejša od pravic bolnika.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ocena tveganja za samomor?
O: Ocena tveganja samomora (SRA) je ocena, ki se uporablja za ugotavljanje verjetnosti, da si bo oseba vzela življenje. Običajno jo opravi strokovnjak za duševno zdravje, na primer svetovalec, in lahko pomaga pri zdravljenju, ki lahko zmanjša ali odpravi samomorilne simptome.
V: Katera sta dva dela ocene samomorilnosti?
O: Prvi del SRA je sestavljen iz pogovora z zdravnikom ali drugim usposobljenim delavcem na področju duševnega zdravja, ki bo postavil specifična vprašanja o tem, kaj oseba misli in čuti ter kaj se dogaja v njenem življenju (tako imenovani klinični razgovor). Drugi del vključuje uporabo enega ali več testov za merjenje tveganja za samomor, imenovanih "lestvice". Primera sta lestvica samomorilnega vedenja, vedenja in spoznavanja (Suicidal Affect-Behavior-Cognition Scale - SABCS) in lestvica Columbia-Suicide Severity Rating Scale (C-SSRS).
V: Ali je SRA vedno natančna?
O: Ne, ni vedno natančen pokazatelj samomorilne ogroženosti. Vendar pa običajno daje koristno oceno za sprejemanje odločitev o potrebnem zdravljenju.
V: Kako pogosto je treba opravljati SRA?
O: Oceno SRA je treba opraviti večkrat med zdravljenjem osebe, če se njena stopnja tveganja sčasoma spremeni zaradi dejavnikov, kot so nove zaposlitvene priložnosti, navezovanje/prekinitev odnosov itd. Poleg tega jo je treba, če se oseba zdravi v bolnišnici, opraviti, preden jo pošljejo domov.
V: Zakaj so nekateri delavci v duševnem zdravju slabo usposobljeni za izvajanje SRA?
O: Glede na članek, objavljen leta 2012 v reviji Suicide & Life-Threatening Behavior, številni delavci na področju duševnega zdravja niso dovolj usposobljeni za izvajanje SRA.
V: Kaj se zgodi, če bolnišnice, zdravniki ali svetovalci ne opravijo SRA, ko je to potrebno?
O: Če bolnišnice, zdravniki ali svetovalci ne opravijo SRA, ko je to potrebno, jih je mogoče tožiti zaradi malomarne smrti, če gre samomorilska oseba tja po pomoč, vendar te ocene ni prejela. Malomarna smrt pomeni, da ni bilo storjeno nekaj, kar je bilo potrebno, in je zaradi tega nekdo umrl.
