Med (čebelji med): definicija, vrste, lastnosti in uporaba

Med je hrana, ki jo čebele proizvajajo iz nektarja. Čebele med spravijo v satje, ki je zanje skladišče in hkrati struktura, v kateri se med dozori. Med je sladek in se lahko uporablja namesto sladkorja v številnih jedeh in pijačah. Je prenasičena tekočina — vsebuje veliko sladkorjev (predvsem fruktoze in glukoze), malo vode in sledi mineralov, encimov in cvetnega prahu. Ko se temperatura zniža, glukoza izstopi iz raztopine. Takrat je bolj poltrdna kot tekoča snov; ta proces imenujemo kristalizacija ali zrnatenje.

Iz zgodovine in pomen v kulturi

Med je prvič omenjen v Drugi Mojzesovi knjigi in je pogosto povezan s prijetnimi in udobnimi stvarmi. Besedna zveza "Dežela mleka in medu" se uporablja kot simbol bogastva in obilja. Omenjen je tudi v Koranu, s podobnimi asociacijami na dobro in zlo. Ime med izhaja iz staroangleške besede hunig.

Vrste medu in kako se razlikujejo

Podobno kot vino tudi med obstaja več vrst medu z različnimi okusi, barvami in teksturo. Vrste se razlikujejo glede na vir nektarja ali medovine (med iz listavcev):

• cvetlični med (iz nektarja posameznih ali mešanih cvetov),
• gozdni med ali medovina (iz izločkov listnih uši in rastlinskih sokov),
• monofloralni med (npr. akacije, lipov, kostanjev), ki ima značilen okus in barvo,
• mešani med, pridobljen iz več različnih virov.

Nekatere običajne vrste medu pridobivajo čebele, ki uporabljajo cvetni prah detelje. Med iz detelje je gost in srednje barve. Ob izpostavljenosti zraku hitreje tvori kristale ali zrna. Iz cvetov akacije se pridobiva še ena pogosta vrsta, ki je pogosto svetlejše barve in počasneje kristalizira.

Okus, barva in aroma

Okusi medu se precej razlikujejo glede na to, katere cvetove so uporabile čebele. Ključni so njegov vonj, okus in čistost ter odsotnost slabih lastnosti. Barva se giblje od skoraj prozorne do temno jantarne ali rjave, okus pa od zelo blagih in cvetličnih do močnih, zeliščnih ali rahlo grenjavih. Tudi zemljepis in letina vplivata na kakovost in aromo.

Kristalizacija in kako shranjevati med

Kristalizacija je naraven proces, ki je odvisen od razmerja fruktoze in glukoze ter vsebnosti vode. Med, ki hitreje kristalizira, ima običajno več glukoze. Če želite med ponovno spraviti v tekoče stanje, ga nežno segrejte v vodni kopeli do največ približno 40 °C; prekomerno segrevanje uničuje encime in spremeni aroma. Med hranite v zaprti posodi pri sobni temperaturi, na suhem in stran od neposredne sončne svetlobe. Z dopustnimi postopki lahko med tudi pasterizirajo ali filtrirajo, vendar s tem izgubijo nekatere naravne sestavine in delično hranilno vrednost.

Uporaba medu

• Kulinarika: sladilno sredstvo v čaju, omakah, marinadah, pecivih in namazih.
• Medicinska raba: lokalna antiseptična in regenerativna lastnost (npr. manuka med ima posebno raziskano protimikrobno aktivnost). Uporablja se pri zdravljenju manjših ran, opeklin in kot pomirjevalo za kašelj — vendar je dokazana učinkovitost odvisna od vrste medu in kliničnih raziskav.
• Prehrana: energijsko bogat zaradi enostavnih sladkorjev; vsebuje tudi vitamine, minerale in antioksidante v sledovih.

Varnost, strupi in alergije

Med pridobljen iz cvetov oleandrov, rododendronov, nekaterih lovorjevcev in azalej, lahko povzroči zastrupitev z medom. Simptomi so omotica, šibkost, potenje, slabost in bruhanje. Ta pojav je znan tudi kot "mad honey" (pojav iz nekaterih regij) in je posledica prisotnosti grayanotoksinov v nektarju teh rastlin.

Poleg tega velja opozorilo za dojenčke: ne dajajte medu otrokom, mlajšim od 12 mesecev, saj lahko vsebuje spore bakterije Clostridium botulinum, ki pri dojenčkih povzročijo botulizem. Odraslim in starejšim otrokom je med običajno varen.

Osebe z alergijo na cvetni prah ali z močnimi alergijami na piki čebel naj med uživajo previdno; redke so hude alergijske reakcije, vendar se lahko pojavijo.

Kakovost, prevara in testiranje

Na trgu obstajajo različne stopnje kakovosti: surov ("raw") med, filtriran, pasteriziran ali umetno sladkan oziroma razredčen med. Zaradi visoke cene se med pogosto krade oziroma zamenjuje z levkem ali javorjevim sirupom. Testi kakovosti vključujejo merjenje vsebnosti vode, diastazne aktivnosti (encimi), vsebnosti HMF (hidroksimetilfurfural — zorenje oziroma pregrevanje) in mikrobiološke analize. Potrošnikom svetujemo, naj iščejo med od zaupanja vrednih čebelarjev, lokalnih proizvajalcev ali certificiranih blagovnih znamk.

Čebelarstvo in pridobivanje medu

Strokovni čebelarji to težavo rešujejo tako, da svoje panje premaknejo na območja, kjer so na voljo prave cvetlice. Čebele rade dobijo nektar lokalno in ne gredo več kot dve milji od panja. Pri pridelavi medu čebelarji skrbno spremljajo cvetenje rastlin, stanje panjev in vreme, da bi dobili kakovosten med brez nezaželenih snovi.

Prehranske vrednosti in zdravstveni učinki

Med je koncentriran vir energije (okoli 300 kcal na 100 g), sestavljen predvsem iz enostavnih sladkorjev (fruktoze in glukoze). Vsebuje sledove mineralov (kationi kot so kalij, kalcij, magnezij), vitamine in antioksidante. Znan je po svojih protivnetnih in protimikrobnih lastnostih v laboratorijskih in nekaterih kliničnih študijah, vendar ga ne smemo obravnavati kot nadomestilo za zdravniško zdravljenje resnih bolezni.

Nasveti za potrošnike:

• Shranjujte med v suhem, temnem prostoru pri stalni temperaturi.
• Če med kristalizira, ga nežno segrejte v vodni kopeli do 35–40 °C.
• Pri nakupu preverite izvor in morebitne certifikate kakovosti.
• Ne dajajte medu otrokom, mlajšim od 12 mesecev.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je med?

V: Kako temperatura vpliva na med?

V: Kako je med omenjen v verskih besedilih?

V: Od kod izvira ime "med"?

V: Ali obstajajo različne vrste medu?

V: Kaj se zgodi, če čebele dobijo nektar iz oleandrov, rododendronov ali azalej?

V: Kako daleč čebele običajno potujejo po vir nektarja?

Išči po črki