Zgodovina Združenih držav Amerike

Predkolumbovska Amerika

Oglejte si tudi: Zgodovina Severne Amerike

Predkolumbovska doba je čas pred odhodom Krištofa Kolumba v Ameriko leta 1492. Takrat so na ozemlju, ki je zdaj pod nadzorom Združenih držav Amerike, živeli ameriški domorodci. Imeli so različne kulture: Ameriški Indijanci v vzhodnih gozdovih so lovili divjad in jelene, Ameriški Indijanci na severozahodu so lovili ribe, Ameriški Indijanci na jugozahodu so pridelovali koruzo in gradili hiše, imenovane puebla, Ameriški Indijanci na Velikih ravnicah pa so lovili bizone. Okoli leta 1000 so Vikingi obiskali Novo Fundlandijo. Vendar se tam niso naselili.

Young Omahaw, War Eagle, Little Missouri in Pawnees

Kolonialna Amerika

Na otoku Roanoke so se leta 1585 poskušali naseliti Angleži. Naselbina ni trajala dolgo in nihče ne ve, kaj se je zgodilo z ljudmi. Leta 1607 so John Smith, John Rolfe in drugi Angleži, ki jih je zanimalo zlato in pustolovščine, v Jamestownu vVirginiji ustanovili prvo trajno angleško naselbino. V prvih letih je veliko ljudi v Virginiji umrlo zaradi bolezni in lakote. Kolonija v Virginiji je obstala, ker je zaslužila denar s sajenjem tobaka.

Leta 1621 se je skupina Angležev, imenovana Pilgrims, naselila v Plymouthu v Massachusettsu. Puritanci so leta 1630 v zalivu Massachusettsa zgradili večjo kolonijo. Pilgrimom in puritancem je šlo za ustvarjanje boljše družbe in ne za iskanje zlata. To idealno družbo so imenovali "mesto na hribu". Moški po imenu Roger Williams je po nestrinjanju s puritanci zapustil Massachusetts in leta 1636 ustanovil kolonijo Rhode Island.

Velika Britanija ni bila edina država, ki je naseljevala ozemlje, ki je kasneje postalo ZDA. Leta 1500 je Španija zgradila utrdbo v kraju Saint Augustine na Floridi. Francija je naselila Louisiano in območje okoli Velikih jezer. Nizozemci so naselili New York, ki so ga poimenovali Nova Nizozemska. Druga območja so naselili Škoti in Irci, Nemci in Švedi. Vendar je sčasoma vse kolonije nadzorovala Velika Britanija in večina ameriških kolonistov je prevzela britanski način življenja. Rast kolonij ni bila dobra za ameriške domorodce. Veliko jih je umrlo zaradi ošpic, bolezni, ki so jo v Ameriko prinesli Evropejci. Tisti, ki so preživeli, so izgubili svojo zemljo zaradi kolonistov.

V začetku 17. stoletja je bilo v kolonijah versko gibanje, imenovano veliko prebujenje. Pridigarji, kot je bil Jonathan Edwards, so pridigali. Ena od njih se je imenovala "Grešniki v rokah jeznega Boga". Veliko prebujenje je morda privedlo do razmišljanja, ki je bilo uporabljeno v ameriški revoluciji.

Do leta 1733 je bilo trinajst kolonij. New York, Philadelphia, Boston in Charleston so bila takrat največja mesta in glavna pristanišča.

Med letoma 1756 in 1763 sta se Anglija in Francija spopadli z vojno za svoje ozemlje v Ameriki, imenovano sedemletna vojna ali francosko-indijanska vojna, v kateri so zmagali Angleži. Po vojni je kraljeva razglasitev iz leta 1763 določila, da kolonisti ne smejo živeti zahodno od Apalaškega gorovja. Mnogim kolonistom, ki so se želeli preseliti na mejo, razglasitev ni bila všeč.

Trinajst kolonij (rdeče) pred ameriško revolucijo

Ameriška revolucija

Po francoski in indijanski vojni so kolonisti začeli razmišljati, da ne dobivajo svojih "pravic kot svobodno rojeni Angleži". To je pomenilo, da so želeli, da jih angleška vlada obravnava pravično. Vzrok za to so bili predvsem novi davki, ki so jih Angleži prisilili plačevati kolonije, da bi plačali vojno. Američani so to poimenovali "No taxation without representation", kar je pomenilo, da kolonistom ne bi bilo treba plačevati davkov, če ne bi imeli glasov v britanskem parlamentu. Vsak davek je bil neodobravan, zato so ga nadomestili z drugim, kar je pripomoglo k večji enotnosti med kolonijami. Leta 1770 so se kolonisti v Bostonu, znani kot Sinovi svobode, spopadli z britanskimi vojaki. To je postalo znano kot bostonski pokol. Po sprejetju zakona o čaju so Sinovi svobode v morje odvrgli na stotine škatel čaja. To je bilo znano kot bostonska čajanka (1773). Zaradi tega je britanska vojska zavzela Boston. Nato so voditelji 13 kolonij ustanovili skupino, imenovano Kontinentalni kongres. Člani celinskega kongresa so bili številni ljudje, med pomembnejšimi pa so bili Benjamin Franklin, John Adams, Thomas Jefferson, John Hancock, Roger Sherman in John Jay.

Thomas Paine je leta 1776 napisal pamflet z naslovom Zdravi razum. V njem je trdil, da bi se morale kolonije osvoboditi angleške vladavine. To je temeljilo na angleških idejah o naravnih pravicah in družbeni pogodbi, ki so jih predstavili John Locke in drugi. 4. julija 1776 so ljudje iz 13 kolonij sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Združenih držav Amerike. V njej je bilo zapisano, da so svobodne in neodvisne države in da niso več del Anglije. Kolonisti so se v tem času že borili proti Veliki Britaniji v revolucionarni vojni. Revolucionarna vojna se je začela leta 1775 v Lexingtonu in Concordu. Čeprav so ameriški vojaki pod vodstvom Georgea Washingtona izgubili veliko bitk z Britanci, so leta 1777 pri Saratogi dosegli veliko zmago. Zaradi tega sta se vojni na strani Američanov pridružili Francija in Španija. Leta 1781 je ameriška zmaga pri Yorktownu, ki so ji pomagali Francozi, spodbudila Veliko Britanijo, da se je odločila prenehati z bojem in se odpovedati kolonijam. Amerika je zmagala v vojni in pridobila neodvisnost.

Predstavitev Deklaracije o neodvisnosti. Trije izmed stoječih moških so John Adams, Benjamin Franklin in Thomas Jefferson.

Federalno obdobje (1781-1815)

Oglejte si tudi: Ustava Združenih držav Amerike in vojna leta 1812

Leta 1781 so kolonije ustanovile konfederacijo držav v okviru členov konfederacije, ki pa je trajala le šest let. Po njej so imele skoraj vso oblast države, osrednja vlada pa zelo malo. Konfederacija ni imela predsednika. Z meje ni mogla odstraniti ameriških domorodcev ali Britancev, prav tako ni mogla ustaviti vstaj množic, kot je bil Shaysov upor. Po Shaysovem uporu je veliko ljudi menilo, da členi konfederacije niso delovali.

Leta 1787 je bila napisana ustava. Številni ljudje, ki so pomagali pri pisanju ustave, kot so Washington, James Madison, Alexander Hamilton in Gouverneur Morris, so bili v tistem času med najpomembnejšimi misleci v Ameriki. Nekateri od njih so pozneje zasedli pomembne položaje v novi vladi. Ustava je ustvarila močnejšo nacionalno vlado, ki je imela tri veje oblasti: izvršilno (predsednik in njegovo osebje), zakonodajno (predstavniški dom in senat) in sodno (zvezna sodišča).

Nekatere države so se z ustavo strinjale zelo hitro. V drugih državah ustava mnogim ljudem ni bila všeč, ker je dajala več moči centralni vladi in ni vsebovala listine o pravicah. Madison, Hamilton in Jay so skušali doseči sprejetje ustave, zato so napisali vrsto časopisnih člankov, imenovanih Federalistični dokumenti. Kmalu zatem je bila dodana listina o pravicah. To je bil sklop desetih amandmajev (sprememb), ki so omejevali moč vlade in državljanom zagotavljali pravice. Podobno kot Deklaracija o neodvisnosti je tudi ustava družbena pogodba med ljudmi in vlado. Glavna ideja ustave je, da je vlada republika (predstavniška demokracija), ki jo izvolijo ljudje, ki imajo vsi enake pravice. Vendar to sprva ni bilo res, saj so lahko volili le beli moški, ki so imeli v lasti premoženje. Zaradi državnih zakonov ter 14., 15., 19., 24. in 26. amandmaja lahko danes volijo skoraj vsi ameriški državljani, ki so stari vsaj 18 let.

Leta 1789 je bil Washington izvoljen za prvega predsednika. Opredelil je, kako mora delovati predsednik, in se po dveh mandatih upokojil. Med Washingtonovim mandatom je prišlo do upora proti viskiju, v katerem so podeželski kmetje poskušali vladi preprečiti pobiranje davkov na viski. Leta 1795 je kongres sprejel Jayevo pogodbo, ki je omogočila večjo trgovino z Veliko Britanijo v zameno za to, da so Britanci odstopili od svojih utrdb na Velikih jezerih. Vendar je Velika Britanija še vedno počela stvari, ki so škodovale ZDA, na primer vpoklic (prisiljevanje ameriških mornarjev, da se pridružijo britanski kraljevi mornarici).

John Adams je na volitvah leta 1796 premagal Thomasa Jeffersona in postal drugi predsednik Združenih držav. To so bile prve ameriške volitve, na katerih sta sodelovali dve politični stranki. Kot predsednik je Adams povečal vojsko in mornarico. Sprejel je tudi zakona o tujcih in uporu, ki sta bila zelo nepriljubljena.

Na volitvah leta 1800 je Jefferson premagal Adamsa. Ena najpomembnejših stvari, ki jih je storil kot predsednik, je bil nakup Louisiane od Francije, s čimer so Združene države postale dvakrat večje. Jefferson je poslal Lewisa in Clarka, da bi kartirala nakup Louisiane. Jefferson je skušal tudi ustaviti trgovino z Anglijo in Francijo, da se Združene države ne bi vpletle v vojno, ki sta jo vodili državi. Leta 1812, ko je bil predsednik James Madison, so med Združenimi državami in Anglijo izbruhnili spopadi. To se je imenovalo vojna leta 1812.

Ustava Združenih držav Amerike

Širitev, industrializacija in suženjstvo (1815-1861)

Ena od težav tega obdobja je bilo suženjstvo. Do leta 1861 je bilo na jugu več kot tri milijone Afroameričanov sužnjev. To pomeni, da so delali za druge ljudi, vendar niso bili svobodni in za svoje delo niso prejemali denarja. Večina jih je delala pri obiranju bombaža na velikih plantažah. Bombaž je postal glavni pridelek na jugu, ko je Eli Whitney leta 1793 izumil bombažno žerjavico. Proti suženjstvu je bilo nekaj uporov sužnjev, med njimi tudi upor, ki ga je vodil Nat Turner. Vsi ti upori so propadli. Jug je želel ohraniti suženjstvo, vendar je do državljanske vojne veliko ljudi na severu želelo suženjstvo odpraviti. Drugi spor med Severom in Jugom je bil o vlogi vlade. Jug si je želel močnejše vlade zveznih držav, Sever pa močnejšo centralno vlado.

Po vojni leta 1812 je federalistična stranka zamrla in nastalo je "obdobje dobrih občutkov", v katerem je bila pomembna le ena stranka pod vodstvom predsednikov Jamesa Madisona in Jamesa Monroeja. Pod Monroejem je bila politika Združenih držav v Severni Ameriki Monroejeva doktrina, ki je predlagala, naj Evropa preneha poskušati nadzorovati Združene države in druge neodvisne države v Ameriki. V tem času je kongres pozval k uvedbi tako imenovanega "ameriškega sistema". Ameriški sistem je pomenil porabo denarja za bančništvo, promet in komunikacije. Zaradi ameriškega sistema so bila zgrajena večja mesta in več tovarn. Eden od velikih prometnih projektov tega časa je bil prekop Erie, ki je bil zgrajen v zvezni državi New York. V 40. letih 19. stoletja so bile poleg kanalov zgrajene tudi železnice. Do leta 1860 je bilo v ZDA zgrajenih na tisoče kilometrov železnic in telegrafskih povezav, večinoma na severovzhodu in srednjem zahodu.

V začetku 19. stoletja je v Ameriko prišla industrijska revolucija. V severnih mestih, kot je Lowell v Massachusettsu, so bile zgrajene številne tovarne. Večina jih je izdelovala oblačila. Številni tovarniški delavci so bili ženske, nekateri pa otroci ali ljudje z Irske in iz Nemčije. Kljub industrializaciji je bila Amerika še vedno narod kmetov.

V zgodnjih in srednjih letih 19. stoletja se je pojavilo versko gibanje, imenovano drugo veliko prebujenje. Na tisoče ljudi se je zbiralo na velikih verskih srečanjih, imenovanih prebujenja. Menili so, da lahko z vero ustvarijo zlato dobo v Ameriki. Začela so se nova verska gibanja, kot sta gibanje svetosti in mormoni, ter skupine, kot je metodistična cerkev. Drugo veliko prebujenje je vodilo do dveh reformnih gibanj, tj. spreminjanja zakonov in vedenja, da bi bila družba boljša. Eno od teh gibanj je bilo gibanje za zmernost, ki je verjelo, da je pitje alkohola zlo. Drugo gibanje je bilo abolicionizem, ki je skušal odpraviti suženjstvo. Ljudje, kot sta Harriet Beecher Stowe in William Lloyd Garrison, so pisali knjige in časopise, v katerih so trdili, da je treba suženjstvo ustaviti. Oblikovali so tudi politična gibanja, ki so vključevala Stranko svobode, Stranko svobodne zemlje in Republikansko stranko. Nekateri abolicionisti, na primer Frederick Douglass, so bili nekdanji sužnji. Do leta 1820 je bilo suženjstvo na severu zelo redko, na jugu pa se je nadaljevalo.

V 19. stoletju so številne ameriške ženske živele v tako imenovanem "kultu domačnosti". To je pomenilo, da se je od večine poročenih žensk pričakovalo, da bodo ostale doma in vzgajale otroke. Tako kot v drugih državah so bile tudi ameriške žene v veliki meri pod nadzorom svojega moža in niso imele skoraj nobenih pravic. Ženske, ki niso bile poročene, so imele na voljo le nekaj delovnih mest, na primer delo v tovarnah oblačil in služkinje. V 19. stoletju so ženske, kot sta bili Lucretia Mott in Elizabeth Cady Stanton, menile, da bi morale imeti ženske več pravic. Leta 1848 so se številne od teh žensk sestale in se dogovorile, da se bodo borile za več pravic za ženske, vključno z volilno pravico. Številne ženske, ki so sodelovale v gibanju za pravice žensk, so sodelovale tudi v gibanju za odpravo suženjstva.

Leta 1828 je bil za predsednika izvoljen Andrew Jackson. Bil je prvi predsednik, izvoljen iz Demokratske stranke. V mnogih pogledih je spremenil vlado. Ker je bilo veliko njegovih podpornikov revnih ljudi, ki prej niso volili, jih je nagradil z vladnimi službami, kar se imenuje "plen" ali "pokroviteljstvo". Zaradi Jacksona je bila ustanovljena nova stranka, ki je kandidirala proti njemu, imenovana Whigs. To se je imenovalo "sistem druge stranke". Jackson je zelo nasprotoval nacionalni banki. V njej je videl simbol whigov in vplivnih ameriških poslovnežev. Jackson je pozival tudi k visokemu uvoznemu davku, ki ni bil všeč jugu. Imenovali so ga "tarifa gnusobe". Jacksonov podpredsednik John C. Calhoun je bil z juga. Napisal je, da bi moral Jug ustaviti tarifo in morda izstopiti iz Unije (odcepitev). Te besede so bile ponovno uporabljene med državljansko vojno.

V tem času so se ljudje začeli seliti zahodno od reke Mississippi in Skalnega gorovja. Prvi, ki so se preselili na zahod, so bili ljudje, ki so lovili in prodajali živalske kože, na primer John Colter in Jim Bridger. V štiridesetih letih 19. stoletja se je veliko ljudi z vozovi preselilo v Oregon, po kalifornijski zlati mrzlici leta 1849 pa se je na zahod odpravilo še več ljudi. Prvim trinajstim zveznim državam je bilo dodanih veliko novih, večinoma na srednjem zahodu in jugu pred državljansko vojno ter na zahodu po državljanski vojni. V tem obdobju so ameriški domorodci izgubili veliko svoje zemlje. Vojaške bitke z Američani so izgubili pri Tippecanoe in v Seminolski vojni. V tridesetih letih 19. stoletja so Indijance s srednjega zahoda in juga izrinili dogodki, kot sta Pot solz in vojna s črnim jastrebom. Do 40. let 19. stoletja se je večina ameriških Indijancev preselila zahodno od reke Misisipi.

Mehiško-ameriška vojna

Leta 1845 se je Teksas, ki je po odhodu iz Mehike postal država, pridružil Združenim državam. Mehiki to ni bilo všeč, zato so Američani želeli zemljo, ki jo je imela Mehika na zahodni obali ("Manifestna usoda"). Zaradi tega sta se ZDA in Mehika spopadli v vojni, imenovani mehiško-ameriška vojna. Med vojno so ZDA zavzele mesta San Francisco, Los Angeles, Monterrey, Veracruz in Mexico City. Zaradi vojne so ZDA pridobile ozemlje v Kaliforniji in večji del ameriškega jugozahoda. Mnogim ljudem na severu ta vojna ni bila všeč, saj so menili, da je le dobra za južne suženjske države.

Alamo je bil leta 1836 prizorišče bitke med Teksačani in Mehičani.


Jackson je bil prvi demokratski predsednik


Francis Preston Blair je ustanovil republikansko stranko, da bi pomagal osvoboditi sužnje.


Prekop Erie


James Monroe je dal Američanom občutek, da je to "obdobje dobrih občutkov".

Civilna

V letih 1889 in 1850 se prebivalci severnih in južnih držav niso strinjali, ali je suženjstvo na ozemljih - delih Združenih držav, ki še niso bili države - pravilno ali ne. Ljudje v vladi so poskušali skleniti dogovore, da bi ustavili vojno. Nekatera dogovora sta bila kompromis iz leta 1850 in zakon Kansas-Nebraska, vendar nista zares pripomogla k ohranitvi Unije. Ljudje na jugu so bili jezni na knjige, kot je Koča strica Toma, v katerih je pisalo, da je suženjstvo napačno. Ljudem na severu ni bila všeč odločitev vrhovnega sodišča, imenovana Dred Scott, po kateri je Scott ostal suženj. Ljudje z juga in severa so se v Kansasu začeli pobijati zaradi suženjstva. To se je imenovalo "krvavitev v Kansasu". John Brown, eden od ljudi iz Krvavega Kansasa, je leta 1859 zavzel mesto v Virginiji, da bi poudaril, da je suženjstvo napačno, in poskušal prepričati sužnje, naj se borijo proti svojim lastnikom.

Na volitvah leta 1860 se je demokratska stranka razcepila in za predsednika je bil izvoljen republikanski kandidat Abraham Lincoln. Po tem je veliko južnih držav izstopilo iz Unije. Nazadnje je izstopilo enajst držav. Poskušale so ustanoviti novo državo, imenovano Konfederativne države Amerike ali "Konfederacija". Med Unijo (Sever) in Konfederacijo (Jug) se je začela vojna. Ker ni bilo tovarn, so južnjaški vojaki težje dobili orožje ali uniforme. Jug ni mogel dobiti zalog, ker so severne ladje blokirale južno obalo.

Na začetku vojne so konfederacijski generali, kot sta bila Robert E. Lee in Stonewall Jackson, zmagovali v bitkah nad generali Unije, kot sta bila George B. McClellan in Ambrose Burnside. V letih 1862 in 1863 je vojska Unije večkrat poskušala zavzeti konfederacijsko prestolnico Richmond v Virginiji, vendar ji vsakič ni uspelo. Leejeva vojska je dvakrat napadla sever, vendar je bila pri Antietamu in Gettysburgu obrnjena nazaj. Sredi vojne je Lincoln izdal Razglas o osvoboditvi, s katerim je osvobodil vse sužnje v Konfederaciji in začel dovoljevati črncem, da se borijo v vojski Unije. Po bitkah pri Gettysburgu in Vicksburgu leta 1863 se je vojna začela odvijati na strani Unije. Gettysburg je Leeju preprečil vdor na sever, Vicksburg pa je Uniji omogočil nadzor nad reko Mississippi. Leta 1864 je vojska Unije pod vodstvom Williama T. Shermana korakala skozi Georgio in uničila njen velik del. Do leta 1865 je general Unije Ulysses S. Grant zavzel Richmond in prisilil Leeja, da je pri Appomattoxu odstopil od boja.

Lincoln, Grant, Sherman in Porter razpravljajo o državljanski vojni


Bitka pri Antietamu je bila krvava bitka v državljanski vojni.

Rekonstrukcija in zlata doba

Oglejte si tudi: Rekonstrukcija Združenih držav Amerike

Aprila 1865 je bil Lincoln ustreljen med gledanjem predstave. Novi predsednik Andrew Johnson je moral začeti proces obnove, ki je pomenil ponovno vzpostavitev Združenih držav po državljanski vojni. V tem času so bili sprejeti 13., 14. in 15. amandma k ustavi, ki so osvobodili sužnje, jim omogočili državljanstvo in volilno pravico. Kongres so vodili "radikalni republikanci", ki so po državljanski vojni želeli kaznovati Jug. Johnson jim ni bil všeč in so ga skoraj odstranili s položaja. Na Jug so poslali tudi veliko vojakov, vzpostavili so nepriljubljene vlade "luskinarjev" in prisilili Jug, da je sprejel 14. in 15. amandma. Jugu to ni bilo všeč, zato so sprejeli zakone "Jima Crowa", ki so črnce postavljali na nižje položaje. Beli južnjaki so ustanovili skupino Ku Klux Klan, ki je napadala črnce in jim preprečevala glasovanje.

V tem času se je veliko ljudi iz drugih držav, kot so Irska, Italija, Nemčija, Vzhodna Evropa in Kitajska, preselilo v ZDA. Veliko jih je delalo v velikih tovarnah in živelo v velikih mestih, kot so New York, Chicago in Boston, pogosto v majhnih, revnih, tesno skupaj stisnjenih stanovanjih, imenovanih "tenements" ali "slums". Pogosto so jih izkoriščali "politični stroji", ki so jim v zameno za glasove dajali delo in denar.

Glavne politike so izbirali politični stroji in so bili skorumpirani. Vlada je lahko storila le malo, vodje velikih podjetij pa so imeli pogosto več moči kot vlada. V tem času je obstajalo več zelo velikih podjetij, imenovanih trusti. Ljudje, ki so vodili truste, so zaslužili milijone dolarjev, medtem ko so svojim delavcem izplačevali nizke plače. Med njimi so bili John D. Rockefeller, Andrew Carnegie in J. P. Morgan.

Po državljanski vojni so se ljudje še naprej selili na zahod, kjer so nastajale nove države. Ljudje so lahko na zahodu dobili brezplačno zemljo zaradi zakona iz leta 1862, imenovanega Homestead Act. Večina zemlje na zahodu je bila v lasti vlade, železnic ali velikih kmetov. Transkontinentalna železnica, ki je bila dokončana leta 1869, je pomagala pri prevozu ljudi in blaga z zahoda v preostali del države. Chicago je postal središče trgovine med Zahodom in Vzhodom, saj so se tam srečevale številne železniške proge. Ko se je vse več ljudi začelo seliti na zahod, je prišlo do težav med belimi naseljenci in domorodnimi Indijanci. Zaradi tega je bilo v bitkah, kot je Wounded Knee, ubitih veliko več Indijancev. Skoraj vsa zemlja Indijancev je bila odvzeta z zakoni, kot je Dawesov zakon. Ta odločitev ni bila všeč številnim ljudem. Vseeno pa so se morali z njo spopasti

Številni Američani so menili, da so železnice kmetom zaračunavale toliko denarja, da so zaradi tega postali revni. Delavci so proti železnici izvedli več stavk, ki jih je zatrla vojska. Poleg tega so kmetje ustanovili skupine za boj proti železnici, kot je Grange. Te skupine so postale populistično gibanje, ki je pod vodstvom Williama Jenningsa Bryana skoraj zmagalo v predsedniških volitvah. Populisti so želeli reforme, kot sta dohodnina in neposredne volitve senatorjev. Populistična stranka je po letu 1896 zamrla. Veliko stvari, ki so jih želeli populisti, se je zgodilo v napredni dobi.

Škotski poslovnež Andrew Carnegie je iz Amerike naredil "jekleni imperij".


Stavba Home Insurance Building v Chicagu je bila prvi nebotičnik na svetu

Progresivna doba in imperializem

V Združenih državah Amerike je progresivizem prepričanje, da bi morala imeti vlada večjo vlogo v gospodarstvu, da bi ljudem, zlasti delavcem, zagotovila dober življenjski standard. Imperializem je bil prepričanje, da bi morale ZDA zgraditi močnejšo mornarico in osvajati dežele.

V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so se ZDA začele aktivneje vključevati v zunanje zadeve. Leta 1898 so se ZDA spopadle s Španijo v špansko-ameriški vojni. Združene države so zmagale in pridobile Portoriko, Guam, Guantanamo in Filipine. Skupaj z nakupom Aljaske in prevzemom Havajev so Združene države pridobile vsa ozemlja, ki jih imajo danes, in nekaj ozemelj, ki so jih pozneje izgubile po drugi svetovni vojni. V tem času so ZDA in evropske države odprle trgovino s Kitajsko. Razlog za to je bila zmaga nad Kitajsko v opijskih vojnah in bokserskem uporu. ZDA in Evropa so lahko trgovale s Kitajsko v okviru politike odprtih vrat.

Leta 1901 je predsednik postal Theodore Roosevelt. Bil je vojak v špansko-ameriški vojni. Zavzel se je za zunanjo politiko, znano kot "velika palica". To je pomenilo imeti veliko mornarico in izvajati nadzor nad Latinsko Ameriko. Med letoma 1901 in 1930 so Združene države Amerike večkrat poslale vojake v Latinsko Ameriko. Ko je bil Roosevelt predsednik, so začeli graditi Panamski prekop, povezavo med Tihim in Atlantskim oceanom, ki je omogočila veliko hitrejše potovanje po svetu.

V tem času so ljudje začeli opažati slabo stanje ameriških mest. Skupina ljudi, imenovana "muckrakers", je pisala knjige in časopisne članke o temah, kot so moč velikih podjetij, nečiste prakse v tovarnah in položaj revnih ljudi. Roosevelt in kongres sta se na njihove pomisleke odzvala z zakoni, kot je Zakon o čisti hrani in zdravilih. Zakon je nadzoroval način proizvodnje hrane, da bi zagotovil njeno varnost. Drug odgovor na muckrakerje je bil tako imenovani "trust-busting", ko so se velika podjetja razbila na manjša. Največje podjetje, ki je bilo razbito na ta način, je bilo podjetje Standard Oil Company leta 1911.

Leta 1912 je predsednik postal Woodrow Wilson. Bil je naprednjak, vendar ne povsem tak kot Roosevelt. Boril se je proti "trojnemu zidu privilegijev", ki so ga predstavljali velika podjetja, davki in pristojbine za blago, ki prihaja v Združene države. V tem času sta bila sprejeta šestnajsti in sedemnajsti amandma k ustavi ZDA. Z njima sta bila uvedena zvezni davek na dohodek in neposredne volitve ameriških senatorjev.

Theodore Roosevelt je bil predsednik večino leta 1900.


Bitka pri Manilskem zalivu v špansko-ameriški vojni

Prva svetovna vojna

ZDA niso želele vstopiti v prvo svetovno vojno, vendar so želele prodajati orožje obema stranema. Leta 1915 je nemška podmornica potopila ladjo Lusitania, na kateri so bili Američani. To je razjezilo Američane in Nemčija je prenehala napadati potniške ladje. Januarja 1917 jih je Nemčija spet začela napadati in v Mehiko poslala Zimmermanov telegram o napadu na ZDA. ZDA so se pridružile vojni proti Nemčiji, ki se je končala leto pozneje. Wilson si je prizadeval za ustanovitev mednarodne organizacije, imenovane Liga narodov. Njen glavni cilj je bil preprečiti vojno. Vendar se ji ZDA niso pridružile, ker so izolacionisti zavrnili mirovno pogodbo. Ob koncu prve svetovne vojne je v ZDA in Evropi zaradi pandemije gripe umrlo več milijonov ljudi. Po vojni so bile Združene države ena najbogatejših in najmočnejših držav na svetu.

Američani v prvi svetovni vojni

Razcvet in zaton (1919-1939)

"Razburkana dvajseta"

Dvajseta leta 20. stoletja so bila za Združene države obdobje rasti in povečanega bogastva. Številni Američani so začeli kupovati potrošniške izdelke, kot so Fordi model T in gospodinjski aparati. Oglaševanje je postalo zelo pomembno za ameriško življenje. V tem času se je veliko temnopoltih ljudi preselilo z juga v velika mesta, kot so New York, Chicago, Saint Louis in Los Angeles. S seboj so prinesli džezovsko glasbo, zato dvajseta leta 20. stoletja imenujemo "džezovska doba". Po sprejetju osemnajstega amandmaja so bila dvajseta leta tudi obdobje prohibicije. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo pitje alkohola prepovedano, vendar so ga mnogi Američani kljub temu pili. To je vodilo do velikega števila tihotapljenja ruma in nasilnih kaznivih dejanj.

V dvajsetih letih 20. stoletja je bil rasizem zelo močan. Ku Klux Klan je bil spet močan in je napadal temnopolte, katoličane, Jude in priseljence. Ljudje so za vojno in poslovne težave krivili priseljence in delavske voditelje, za katere so trdili, da so boljševiki (ruski komunisti). Veliko ljudi je tudi menilo, da so Združene države izgubile stik z vero. Tega so se lotili tako, da so spremenili religijo, nekateri pa so napadli znanost.

Po prvi svetovni vojni so Združene države vodile izolacionistično zunanjo politiko. To je pomenilo, da niso želele vstopiti v novo svetovno vojno. Sprejele so zakone in pogodbe, ki naj bi za vedno končali vojno, in niso hotele prodajati orožja svojim nekdanjim zaveznikom.

Leta 1921 je predsednik postal Warren G. Harding. Menil je, da je najboljši način za dobro gospodarstvo ta, da je vlada prijazna do velikih podjetij, tako da zniža davke in manj regulira. Medtem ko je bilo gospodarstvo v okviru te politike zelo dobro, je bila v Ameriki največja razlika med tem, koliko denarja so imeli bogati in koliko revni. Hardingovo predsedovanje je imelo več težav. Največji je bil Teapot Dome zaradi vrtanja nafte v mornariškem naftnem rezervatu. Harding je umrl leta 1923 in predsednik je postal Calvin Coolidge. Coolidge je tako kot Harding menil, da se mora vlada izogibati poslovanju, in je nadaljeval številne Hardingove politike. Coolidge se je odločil, da se leta 1928 ne bo potegoval za predsedniški položaj, in predsednik je postal Herbert Hoover.

Velika depresija

Oglejte si tudi: Velika depresija in New Deal

Leta 1929 je ZDA zajela velika gospodarska kriza. Delniški trg je doživel zlom (izgubil je velik del vrednosti). Številnim bankam je zmanjkalo denarja in so se zaprle. Do leta 1932 več kot četrtina ljudi ni imela dela, velik del naroda pa je bil reven ali brezposeln. Veliko ljudi je zapustilo kmetije, ne le zaradi krize, temveč tudi zaradi neurja, znanega kot "Dust Bowl", in ker kmetje v dvajsetih letih 20. stoletja niso bili uspešni.

Predsednik Hoover je skušal nekaj storiti za odpravo krize, vendar mu to ni uspelo. Leta 1932 je bil poražen in predsednik je postal Franklin D. Roosevelt. Uvedel je program New Deal. To je bila vrsta vladnih programov, ki naj bi zagotovili pomoč (ljudem, ki jih je prizadelo slabo gospodarstvo), okrevanje (da bi se gospodarstvo izboljšalo) in reforme (da se depresija ne bi nikoli več ponovila).

New Deal je vključeval številne programe, kot so socialna varnost, Nacionalna uprava za okrevanje (urejala plače), Uprava zanapredek pri delu (zgradila na tisoče cest, šol, vladnih stavb in umetniških del), Civilna enota za varstvo okolja (mladim je omogočila delo za pomoč okolju) in Tennessee Valley Authority (gradila jezove in električne vode na jugu). Ti programi so omogočili delo milijonom Američanov, čeprav so bili pogosto slabo plačani. Številni od teh programov so se začeli izvajati na začetku Rooseveltovega mandata v času, imenovanem "sto dni", ali leta 1935 v času, imenovanem "drugi New Deal". Programi, kot je socialna varnost, so zrasli iz populističnih gibanj ljudi, kot je bil Huey Long, ki so se imenovala "Share Our Wealth" in "Ham and Eggs". New Deal je povzročil tudi vzpon delavskih sindikatov, kot je bil Kongres industrijskih organizacij (Congress of Industrial Organizations).

New Deal pogosto imenujejo obdobje, ki je "rešilo kapitalizem" in preprečilo, da bi Amerika postala komunistična ali fašistična država. Čeprav je New Deal izboljšal gospodarstvo, ni končal velike depresije. Veliko depresijo je končala druga svetovna vojna.

Roosevelt je uvedel New Deal, ki je pomagal ameriškemu gospodarstvu.


Model-T je izumil Henry Ford in spremenil ameriški promet


"Miška prahu" v Oklahomi


Coolidge: Coolidge: "Ameriški posel je posel".

Druga svetovna vojna

Ko se je začela druga svetovna vojna, so Združene države izjavile, da se vanjo ne bodo vključile. Večina Američanov je menila, da bi morale ZDA ostati nevtralne, nekateri pa so menili, da bi morale ZDA vstopiti v vojno na strani Nemcev. Na koncu so ZDA poskušale pomagati zavezniškim silam (Sovjetski zvezi, Veliki Britaniji in Franciji) z zakonom o zakupu (Lend Lease Act). Zaveznikom so v zameno za uporabo letalskih oporišč po vsem svetu dale veliko denarja in orožja.

7. decembra 1941 je Japonska napadla Pearl Harbor, ameriško pomorsko oporišče na Havajih. ZDA niso bile več nevtralne in so napovedale vojno silam osi (Nemčiji, Japonski in Italiji). Z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno se je končala velika gospodarska kriza, saj je vojna ustvarila veliko delovnih mest. Čeprav so se ZDA v nekaterih bitkah borile z Japonsko v zračnih in pomorskih bojih, so se v glavnem borile v Evropi in Afriki. ZDA so odprle več front, med drugim v Severni Afriki in Italiji. ZDA so z letali bombardirale tudi Nemčijo ter razstreljale nemška mesta in tovarne. 6. junija 1944 (dan D) so ameriške in britanske sile napadle Normandijo. Leto pozneje so zavezniki osvobodili Francijo in zavzeli Berlin. Leta 1945 je Roosevelt umrl, predsednik pa je postal Harry Truman. ZDA so se odločile, da bodo na Japonsko odvrgle dve atomski bombi. Japonska je kmalu popustila in vojna se je končala.

Vojna je za ženske in manjšine pomenila različne stvari. Med vojno je veliko žensk delalo v tovarnah orožja. Simboliziral jih je lik, imenovan "Rosie the Riveter". Veliko Afroameričanov je služilo v vojski, vendar pogosto v ločenih enotah z belimi častniki. Japonski Američani na zahodni obali so bili prisiljeni živeti v internacijskih taboriščih, čeprav jih je nekaj tudi služilo v vojski.

Atomska bomba nad Nagasakijem, 9. avgust 1945

Povojno obdobje (1945-1991)

Hladna vojna

Oglejte si tudi: Korejska vojna, vietnamska vojna, kubanska kriza, vesoljska tekma in Reaganovo obdobje

Po drugi svetovni vojni sta bili Sovjetska zveza in ZDA najmočnejši državi na svetu. Hladna vojna je bila obdobje napetosti med državama glede načina življenja. Državi sta si prizadevali pridobiti druge države na svojo stran. Sovjetska zveza je skušala pridobiti države, da bi postale komunistične, Združene države pa so jim skušale preprečiti, da bi postale komunistične. Ameriški in sovjetski vojaki se niso nikoli spopadli v bitkah, so se pa posredno spopadli v korejski vojni (50. leta 20. stoletja) in vietnamski vojni (50.-70. leta 20. stoletja).

Korejska vojna je trajala le nekaj let, vendar so bili ameriški vojaki v Koreji vse od takrat. Vietnamska vojna je trajala veliko dlje. Začela se je z nekaj ameriškimi vojaki v Vietnamu, do šestdesetih let pa so v Vietnam poslali na tisoče Američanov. Obe vojni sta potekali med severno komunistično vlado, ki sta ji pomagali Sovjetska zveza in komunistična Kitajska, ter južno vlado, ki so ji pomagale ZDA. Korejska vojna je privedla do razdelitve Koreje, vietnamska vojna pa je po odhodu Združenih držav zaradi želje Američanov po končanju vojne privedla do komunističnega Vietnama. V Vietnamu je umrlo ali bilo ranjenih več kot četrt milijona Američanov, kar je bil v veliki meri vojaški neuspeh. ZDA in Sovjetska zveza sta se prepirali o tem, kje lahko namestita jedrsko orožje. Eden od teh sporov je bila kubanska raketna kriza. Med kubansko krizo sta bili ZDA in Sovjetska zveza zelo blizu medsebojnemu napadu z jedrskim orožjem.

Med hladno vojno je v Združenih državah vladal "rdeči strah", ko je vlada poskušala najti ljudi, za katere je menila, da so komunisti. V predstavniškem domu je delovala skupina, imenovana Odbor za neameriško dejavnost, ki se je ukvarjala s tem, Joseph McCarthy pa je vodil zaslišanja v senatu. Zaradi rdečega strahu so ljudje izgubili službo, šli v zapor in bili celo usmrčeni. Številni igralci in avtorji so bili uvrščeni na črne sezname, kar je pomenilo, da niso mogli dobiti dela v filmih ali priznanja za svoja dela.

Hladna vojna se je začela z oboroževalno tekmo med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo, v kateri je šlo za to, kdo bo imel več in boljše orožje. To se je začelo, ko so Sovjeti kot druga država razvili atomsko bombo. V Združenih državah Amerike se je s tem začel tako imenovani "vojaško-industrijski kompleks", ki je pomenil, da sta podjetja in vlada skupaj porabila veliko denarja za obsežne projekte na področju orožja. Podjetja in vlada so si medsebojno pomagala, da bi dobila več denarja in več moči. Del kompleksa je bil tudi tako imenovani Marshallov načrt, ki je obnovil Evropo in jo prisilil, da je kupovala ameriško blago. Kompleks je omogočil rast srednjega razreda, vendar je tudi ohranil hladno vojno.

Poleg oboroževalne tekme je bila drugi del hladne vojne "vesoljska tekma". Ta se je začela, ko so Sovjeti leta 1957 v vesolje izstrelili satelit Sputnik. Američane je začelo skrbeti, da Združene države Amerike zaostajajo za Sovjetsko zvezo, zato so se v šolah začeli bolj osredotočati na matematiko in naravoslovje. V nekaj letih so tako Združene države kot Sovjetska zveza v orbito poslale satelite, živali in ljudi. Leta 1969 sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin z misijo Apollo 11 stopila na Luno.

Zunanja politika Združenih držav se je spremenila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so Združene države zapustile Vietnam in je Richard Nixon zaradi političnega škandala Watergate zapustil položaj. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so Združene države vodile politiko "detente" s Sovjetsko zvezo. To je pomenilo, da sta državi podpisali pogodbe o prenehanju uporabe orožja. Pod Nixonom in Reaganom so Združene države poslale vojake in denar številnim latinskoameriškim vladam, da bi jim preprečile komunistično oblast. To je povzročilo nasilje v Latinski Ameriki. V tem času je trpelo gospodarstvo, ker Združene države niso proizvajale toliko stvari kot prej in ker nekatere države na Bližnjem vzhodu ZDA niso dajale toliko nafte, kot so želele (to se je imenovalo "naftni embargo"). Bližnji vzhod je postal zelo pomemben za ameriško zunanjo politiko, ko je bilo leta 1979 v Iranu ugrabljenih več Američanov. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje v ameriški vladi prodajali orožje ljudem v Iranu in denar dajali vojakom "kontra" v Nikaragvi. To se je imenovalo "afera Iran-Contra". V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ZDA normalizirale odnose s Kitajsko. Hladna vojna se je končala, ko so komunistične vlade v Sovjetski zvezi in drugih državah razpadle.

Domača in družbena vprašanja

Združene države Amerike so ponovno dosegle blaginjo. Milijoni belcev so se iz mest preselili v predmestja ter v južne in zahodne države, znane kot "sončni pas". Kupovali so nove avtomobile in televizorje. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja se je povečala rodnost, kar so poimenovali "Baby Boom". "Vesoljska doba" je navdihnila umetnost in arhitekturo v slogu "Googie". Veliko več ljudi je postalo del srednjega razreda, vendar je bilo še vedno veliko ljudi revnih.

Revščina je bila najpogostejša med Afroameričani. Večina jih je živela v revnih soseskah severnih mest ali na jugu, kjer so se soočali z rasizmom in segregacijo Jima Crowa. Te razmere so pripeljale do gibanja za državljanske pravice v petdesetih letih 20. stoletja, ki so ga vodili Martin Luther King mlajši in drugi. Leta 1954 je Vrhovno sodišče v sodbi Brown proti odboru za izobraževanje (Brown v. Board of Education) razglasilo segregacijo v šolah za nezakonito, vendar je trajalo še nekaj let, preden je bila segregacija v šolah odpravljena. Leta 1955 je King vodil bojkot avtobusov v Montgomeryju v Alabami. Konec petdesetih in v šestdesetih letih 20. stoletja sta Kingu pomagala predsednika John F. Kennedy, ki je bil ustreljen, in Lyndon B. Johnson. Leta 1963 je vodil pohod na Washington, na katerem je zahteval državljanske pravice. Kmalu zatem je kongres sprejel zakone, ki so večino segregacije naredili nezakonito. Johnson je sprejel tudi program, imenovan Velika družba, ki je pomagal revnim ljudem in manjšinam.

Tudi geji in lezbijke, ki so bili pogosto preganjani, so začeli zahtevati pravice, začenši z nemiri v Stonewallu leta 1969. Za pravice so se borili tudi Čikanci, ameriški domorodci, starejši ljudje, potrošniki in invalidi, pa tudi ženske. Čeprav so imele ženske med drugo svetovno vojno službe, so se po vojni večinoma vrnile na dom. Ženskam ni bilo všeč, da so pogosto opravljale slabše plačana dela kot moški ali da so imele manj priložnosti. Ljudje, kot sta Betty Freidan in Gloria Steinem, so ustanovili skupine, kot je Nacionalna organizacija za ženske, da bi poskušali rešiti te težave. NOW in druge skupine so želele sprejeti amandma o enakih pravicah, ki bi jim zagotovil enakost na vseh področjih. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je bilo ženskam na voljo veliko več delovnih mest in priložnosti. Nekatere ženske, kot je Phyllis Schlafly, so Freidanovi in Steinemovi nasprotovale in bile znane kot "antifeministke". Delno zaradi antifeministk je bil amandma o enakih pravicah zavrnjen, pa tudi zato, ker so ženske že dosegle enakopravnost na številnih področjih in niso želele biti vpoklicane v vojsko.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je nastala kontrakultura. Nekateri pripadniki kontrakulture so se imenovali hipiji. Imeli so dolge lase, živeli so v skupnosti, kadili marihuano in prakticirali svobodno ljubezen. Kontrakultura je bila skupaj s študenti najbolj proti vietnamski vojni. Prav tako so poslušali novo glasbo, znano kot rokenrol.

Leta 1973 je vrhovno sodišče izdalo sodbo Roe proti Wadeu, ki je omogočila, da so bili številni splavi zakoniti. Zaradi številnih sprememb so se odzvali Jerry Falwell in drugi konservativci, ki so se imenovali "verska desnica" in "moralna večina".

Reaganovo obdobje

Ronald Reagan je bil leta 1980 izvoljen za predsednika. Zmagal je nad sedanjim predsednikom Jimmyjem Carterjem in osvojil 44 od 50 ameriških zveznih držav. V Reaganovi dobi se je država soočala z inflacijo, slabim gospodarstvom, ameriška zunanja politika pa ni bila tako dobra. Ko je Ronald Reagan postal predsednik, je leta 1981 podpisal Zakon o davku na oživitev gospodarstva, ki je znižal davke za podjetja, da bi ta lahko presežne dobičke ponovno vložila v poslovanje. Med Reaganovim predsedovanjem je razširil ameriško vojsko, s čimer je ustvaril več delovnih mest, vendar je zaradi prevelike porabe tudi povečal primanjkljaj. Med njegovim prvim mandatom se je gospodarstvo povečalo s 4,5 % na 7,2 %.

Leta 1984 je Reagan zmagal z veliko prednostjo, saj je osvojil 49 od 50 ameriških zveznih držav. V svojem drugem mandatu se je Reagan osredotočil na končanje hladne vojne. Organiziral je številna srečanja med Margaret Thatcher, papežem Janezom Pavlom II. in sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom. Prvič so se srečali na vrhu v Ženevi leta 1985. Pozneje sta oba odkrila svojo strast do končanja vojne. Reagan se je s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom, ki je prišel na oblast leta 1985, srečal štirikrat, njune konference na vrhu pa so pripeljale do podpisa pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega.

Tudi Reaganova invazija na Grenado in bombardiranje Libije sta bila med njegovim drugim mandatom v ZDA priljubljena, čeprav je njegova podpora upornikom Contrasa zabredla v polemiko zaradi afere Iran-Contra, ki je razkrila Reaganov slab slog vodenja.

Po odhodu s položaja leta 1989 je Reagan postal eden najbolj priljubljenih predsednikov Združenih držav.

Predsednik Reagan je dejal: "Vlada ni rešitev za naš problem, vlada je problem."


Pohod na Washington za delovna mesta in svobodo, na katerem je Martin Luther King mlajši imel govor "Imam sanje".


Nixonov odstopni govor na zadnji dan predsedniškega mandata, 9. avgust 1974


Neil Armstrong pristane na Luni.

Po hladni vojni in po njej (od leta 1991 do danes)

Obdobje po hladni vojni

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je hladna vojna končala. To se je zgodilo zaradi ruskega voditelja Mihaila Gorbačova, ki je začel izvajati politiko, imenovano perestrojka, padca berlinskega zidu in razpada Sovjetske zveze na različne države. V tem času so Združene države zmanjšale proizvodnjo poceni blaga in veliko ljudi je delalo v storitvenih dejavnostih. Del teh storitvenih dejavnosti je bil povezan z računalniki in internetom, ki sta se začela široko uporabljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem času so imele Združene države zelo velik trgovinski primanjkljaj, kar pomeni, da so iz drugih držav, kot je Kitajska, prejele več blaga, kot so ga poslale v druge države.

Bližnji vzhod je postal osrednja tema ameriške zunanje politike. Leta 1991 so se Združene države spopadle z Irakom v prvi zalivski vojni ali operaciji Puščavski vihar. Namen te vojne je bil preprečiti iraškemu voditelju Sadamu Huseinu, da bi zasedel Kuvajt, majhno državo proizvajalko nafte.

Leta 1992 je Bill Clinton postal predsednik. Pod Clintonom so Združene države v okviru misije Združenihnarodov poslale vojake v Bosno. Združene države so se dogovorile tudi za trgovinski pakt, imenovan Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (in razveljavile Glass-Steagallovo zakonodajo). Clintona so obtožili zaradi laganja na sodišču o razmerju z Monico Lewinsky, vendar je senat glasoval proti njegovi odstavitvi s položaja predsednika.

21. stoletje

Bushevo predsedovanje

Leta 2000 je bil za predsednika izvoljen George W. Bush. 11. septembra 2001 so teroristi napadli Svetovni trgovinski center. Umrlo je na tisoče ljudi. Kmalu po napadih so ZDA in Nato odšli v Afganistan, da bi našli Osamo bin Ladna in druge, ki so po njihovem mnenju načrtovali napade 11. septembra. Leta 2003 so Združene države Amerike napadle Irak. Vojni v Iraku in Afganistanu sta trajali več let. Leta 2011 je večina ameriških vojakov zapustila Irak in bojevanje v Iraku se je končalo.

Leta 2005 je jug ZDA prizadel orkan Katrina. Uničen je bil velik del mesta New Orleans. Leta 2006 so demokrati ponovno osvojili kongres, saj Američanom ni bilo všeč, kako je Bush obravnaval vojno v Iraku in Katrino. Ob koncu Bushevega mandata so Združene države Amerike vstopile v najhujšo recesijo po veliki depresiji.

Predsedovanje Obame

Barack Obama je bil leta 2008 izvoljen za predsednika. Postal je prvi afroameriški predsednik ZDA. V prvih letih mandata sta Obama in kongres sprejela reforme na področju zdravstva in bančništva. Sprejeli so tudi obsežen zakon o spodbujanju gospodarstva, da bi pomagali gospodarstvu v času recesije. Med recesijo je vlada porabila velike količine denarja, da bi preprečila propad bančne in avtomobilske industrije. V Mehiškem zalivu je prišlo tudi do velikega razlitja nafte. Leta 2010 je kongres sprejel Zakon o zaščiti bolnikov in dostopni oskrbi (Patient Protecton and Affordable Care Act), obsežno prenovo zdravstvenega sistema. Zakon, imenovan "Obamacare", je naletel na ostre kritike konservativnih medijev.

"Gibanje Tea Party" se je začelo med Obamovim predsedovanjem. Ta skupina nasprotuje Obamovemu načrtu za zdravstveno varstvo in drugim politikam, ki se jim zdijo "velika vlada". Zaradi recesije, gibanja "Tea Party" in neodobravanja Obamovih dejanj so republikanci na volitvah leta 2010 osvojili veliko število sedežev v predstavniškem domu in senatu. Leta 2011 so člani kongresa iz stranke Tea Party skoraj zaprli vlado in povzročili, da ZDA niso mogle plačati ljudem, ki jim vlada dolguje denar. Nekaj mesecev pozneje je veliko mladih protestiralo proti organiziranemu in skoncentriranemu bogastvu v gibanju Occupy. Leta 2012 je bil Obama ponovno izvoljen za drugi mandat. Po ponovni izvolitvi se je Obama soočil z velikimi ovirami republikancev v kongresu. Ta polarizacija političnega ozračja in medijev je privedla do dogodkov, kot sta ustavitev delovanja zvezne vlade leta 2013 in zaviranje Obamovega izbora sodnika Merricka Garlanda za vrhovnega sodnika, ki naj bi nadomestil sodnika Antonia Scalio. Leta 2014 so republikanci prevzeli nadzor nad obema domovoma kongresa, kar je še dodatno povečalo zastoj. Na področju zunanje politike je predsednik Obama pomagal oblikovati Pariški podnebni sporazum, ki je pomembna svetovna zaveza za boj proti podnebnim spremembam. Pripravil je tudi iranski jedrski sporazum in prvič po petdesetih letih odprl odnose s Kubo.

Trumpovo predsedovanje

Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike leta 2016 so pritegnile veliko pozornosti. Glavni kandidati na volitvah so bili republikanci Donald Trump in senator Ted Cruz ter demokrati Hillary Clinton in senator Bernie Sanders. Trump in Clintonova sta zmagala v svojih primarnih volitvah. Trump je 9. novembra 2016 premagal Clintonovo. Trump je bil inavguriran 20. januarja 2017. Po tem so po vsej državi potekali številni protesti proti Trumpu.

Predsednik Trump je 27. januarja podpisal izvršni ukaz, s katerim je beguncem za 120 dni preprečil vstop v državo, državljanom Iraka, Irana, Libije, Somalije, Sudana, Sirije in Jemna pa za 90 dni prepovedal vstop, pri čemer se je skliceval na varnostno zaskrbljenost zaradi terorizma. Naslednji dan se je na letališčih in drugih lokacijah po ZDA zbralo na tisoče protestnikov, ki so protestirali proti podpisu ukaza in pridržanju tujih državljanov. Kasneje se je zdelo, da je uprava spremenila del odredbe, s čimer so bili obiskovalci z zeleno karto dejansko izvzeti.

7. aprila 2017 je Trump ukazal izstrelitev 59 manevrirnih raket Tomahawk iz Sredozemskega morja v Sirijo, ki so bile usmerjene na letalsko oporišče Šajrat kot obramba po kemičnem napadu v Hanu Šajkunu.

Portoriko je 3. maja 2017 zaradi velikega dolga in šibkega gospodarstva razglasil stečaj. To je največji stečajni postopek v ameriški zgodovini.

Predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi je 24. septembra 2019 napovedala, da bo predstavniški dom začel preiskavo o odstavitvi Trumpa. Dne 31. oktobra 2019 je predstavniški dom z 232 glasovi proti 196 oblikoval postopke za javno zaslišanje. 16. decembra je pravosodni odbor predstavniškega doma objavil poročilo, v katerem je kot del obtožnice o zlorabi pooblastil navedel obtožbe o kaznivem dejanju podkupovanja in prevare. Predstavniški dom je 18. decembra 2019 glasoval za odstavitev Trumpa, s čimer je postal tretji predsednik v ameriški zgodovini, ki je bil odstavljen.

Spreminjajoča se država

Združene države se soočajo s številnimi političnimi vprašanji. Eno od njih je, kakšna vlada naj postanejo Združene države. Liberalci si želijo veliko vlado, medtem ko si Tea Party in druge skupine želijo manjšo vlado. Ena od teh razprav je razprava o zdravstvenem varstvu. Stroški zdravstvenega varstva so se povečali. Konservativci in liberalci se tudi ne strinjajo glede socialnih vprašanj, kot sta splav in homoseksualne poroke. Mnogo več ljudi sprejema geje in homoseksualne poroke kot sprejemljiv del ameriške družbe. Obstajajo tudi številni trendi in dogodki, s katerimi se morajo ZDA spopasti. Eden od njih je priseljevanje. V ZDA prihaja veliko ljudi iz Latinske Amerike in Azije, zlasti iz Mehike. To se imenuje "porjavelost Amerike". Američani iz generacije Baby Boomer se starajo in vedno večji del ljudi je upokojen. Druga vprašanja, s katerimi se soočajo Združene države, so vse večja skrb za okolje. Zaradi tega so nastala številna "zelena delovna mesta" ali delovna mesta, ki ustvarjajo čisto ali obnovljivo energijo.

Predsednik Donald Trump ob prisegi


Inaguracija Baracka Obame za predsednika ZDA, januar 2009


Napadi 11. septembra


Bill Clinton je bil predsednik v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Sorodne strani

• Geografija Združenih držav Amerike