William Henry Harrison (9. februar 1773 – 4. april 1841) je bil deveti predsednik Združenih držav Amerike. V zgodovino je vstopil kot vojaški poveljnik in politik, znan pod vzdevkom „Stari Tippecanoe“, ter kot predsednik z najkrajšim mandatom v zgodovini ZDA — služboval je 31 dni. Bil je tudi zadnji ameriški predsednik, rojen pred razglasitvijo neodvisnosti, in eden redkih političnih veljakov, povezanih s časom ameriške revolucije: njegov oče Benjamin Harrison V je bil podpisnik Deklaracije o neodvisnosti.
Življenje in vojaška kariera
Harrison se je rodil na plantaži Berkeley v Virginiji in je že kot mlad mož vstopil v vojsko ter kasneje v civilno upravo. Dolga leta je povezal vojno in politično kariero: služboval je kot guverner Indiana Territory (1801–1812) in vodil ameriške sile v spopadih s staroselskimi zavezami v zahodnih ozemljih. Njegova zmaga v bitki pri Tippecanoe (7. november 1811) mu je prislužila vzdevek „Old Tippecanoe“; kasneje je kot general med vojno leta 1812 dosegel pomembno zmago v bitki pri Thamesu (1813), kjer je bila poražena britanska in staroselska koalicija pod vodstvom Tecumseha.
Politična pot in predsedniške kampanje
Po vojaških uspehih je Harrison nadaljeval politično kariero in bil tudi član zveznih institucij. Leta 1836 ga je stranka Whig kot enega izmed regionalnih kandidatov postavila proti Martinu Van Burenu; takrat ni uspel. Leta 1840 je bil znova izvoljen za predsednika ZDA. Njegova izvolitev je bila tesno povezana s priljubljeno kampanjo, znano po sloganu „Tippecanoe and Tyler Too“, s katero so ga predstavljali kot preprostega domoljuba (log cabin image) in nasprotnika „elit“. Za predsednika je prisegel 4. marca, 1841.
Kratek mandat in smrt
Harrisonov inavguracijski govor je bil izjemno dolg — trajal je približno uro in štirideset minut ter velja za najdaljši inavguracijski govor v ameriški zgodovini. Govor je imel krajše trajanje, vendar je Harrison govoril na mrzlem inmrzlem vremenu brez klobuka in plašča, kar je sprožilo sodobne razprave o tem, ali je to pripomoglo k njegovemu obolenju. Tradicionalno se omenja, da je kmalu zatem zbolel za pljučnico in 4. aprila 1841 umrl — bil je prvi ameriški predsednik, ki je umrl na položaju. Sodobne medicinske ocene so sicer predlagale tudi druge možne vzroke smrti (na primer sepso ali enterične okužbe), tako da točen potek bolezni ostaja predmet razprav.
Posledice in dediščina
Harrison je bil ob nastopu mandata star 68 let in 23 dni, kar ga je uvrstilo med najstarejše predsednike ob začetku mandata vse do leta 1981, ko je bil Ronald Reagan stari. Njegova smrt je sprožila pomemben ustavni precedens: podpredsednik John Tyler je prevzel predsedniške naloge in v praksi utemeljil pravico do polnega prevzema pisarne predsednika, kar je pozneje postalo uveljavljen princip in je kasneje kodificirano v 25. amandma ZDA. William Henry Harrison je prav tako član družinske politične dynastije — njegov vnuk je bil Benjamin Harrison, ki je postal 23. predsednik Združenih držav Amerike.
Harrison je pokopan v North Bendu v Ohiu; njegov kratek, a zgodovinsko pomemben mandat in razmeroma izstopajoča vojaška kariera sta mu zagotovila trajen spomin v ameriški zgodovini.