Benjamin Harrison (20. avgust 1833 – 13. marec 1901) je bil 23. predsednik Združenih držav Amerike (1889–1893). Bil je vnuk predsednika Williama Henryja Harrisona in ostaja edini vnuk predsednika, ki je sam postal predsednik. Rodil se je v North Bendu v Ohiu, kasneje pa je svojo poklicno in politično pot gradil v Indianapolisu v Indiani. Bil je član republikanske stranke in je bil leta 1888 izvoljen v Belo hišo, ko je premagal sedanjega predsednika Groverja Clevelanda. Harrison je bil prvi predsednik ZDA, ki je v Beli hiši uporabljal elektriko. Po enem polnem štiriletnem mandatu je leta 1892 izgubil ponovni izziv Clevelandu.
Rana leta in izobrazba
Harrison je diplomiral na Miami University v Oxfordu v Ohiu (1852) in se izučil za odvetnika. V Indianapolisu je kmalu vzpostavil uspešno pravno prakso, ki mu je prinesla ugled kot strokovnjaku in argumentatorju – v poznejših letih je zastopal primere tudi pred vrhovnim sodiščem Združenih držav Amerike.
Vojaška in pravna kariera
Med ameriško državljansko vojno je bil Harrison najprej polkovnik v vojski Unije in je bil kasneje povišan v brigadni general) prostovoljnih enot. Po vojni se je vrnil k odvetniškemu delu in si pridobil ugled kot uspešen pravnik ter javna osebnost v Indiani.
Politična pot pred predsedovanjem
Harrison je bil aktiven v republikanski stranki in je bil izvoljen za senatorja ZDA iz Indiane (služboval je v senatu pred kandidiranjem za predsednika). Njegova senatna kariera je povečala njegovo prepoznavnost na nacionalni ravni in postavila temelje za kandidaturo za predsednika.
Predsedniški mandat (1889–1893)
Harrisonov mandat je bil prepoznaven po več pomembnih zakonih in ukrepih:
- Gospodarska politika: sprejetje visoke carinske zakonodaje (McKinleyjev davek) za zaščito domačih industrij; sprejeli so tudi Shermannov zakon o antimonopolih (Sherman Antitrust Act, 1890) za omejitev združevanja in monopola.
- Denarna politika: sprejetje Shermanovega akta o nakupu srebra (Sherman Silver Purchase Act) leta 1890, kar je imelo vpliv na denarno oskrbo in politične razprave tistega časa.
- Širitev Unije: v času njegovega mandata so bile kot nove zvezne države pripete Severna Dakota, Južna Dakota, Montana in Washington (1889) ter Idaho in Wyoming (1890).
- Okoljska zakonodaja: zakon Forest Reserve Act (1891) je predsedniku dal pooblastila za ustanavljanje gozdnih rezervatov; Harrison je izkoristil ta pooblastila za zaščito velikih področij javnih gozdov.
- Veterani in javne finance: njegova administracija je povečala zvezne izdatke, zlasti za veteranske pokojnine, kar je sprožilo razprave o proračunu in popularnosti administracije.
- Zunanja politika in diplomacija: pod njegovim vodstvom so potekali poskusi širjenja ameriškega vpliva in posodobitve mornarice; prav tako je Harrison aktivno sodeloval v pobudah, kot je Prva panameriška konferenca (1889), ki je krepila stike z državami v ameriškem prostoru.
Harrison je bil znan kot upravičen zagovornik močne centralne vlade in trgovinske zaščite domačih interesov, hkrati pa je podpiral sodobnejšo, profesionalno vojsko in širitev ameriške diplomacije.
Družina in osebno življenje
Harrisonova prva žena je bila Caroline "Carrie" Scott Harrison, ki je bila aktivna kot prva dama. Po njeni smrti med njegovim političnim delom se je Harrison leta 1896 poročil z Mary Dimmick Harrison (Mary Lord Dimmick), sorodnico njegove prve žene. Imel je več otrok in njegova družina je bila del njegove javne podobe.
Poraz, poznejše življenje in smrt
Po enem mandatu je Harrison na volitvah 1892 izgubil proti bivšemu predsedniku Groverju Clevelandu, ki je tako ponovno prevzel Belo hišo. Po porazu se je Harrison vrnil k pravni aktivnosti in javnim nastopom, ostal pa je pomembna figura v republikanski politiki. Umrl je 13. marca 1901.
Benjamin Harrison ostaja v ameriški zgodovini zapisan kot predsednik, ki je v času hitrih gospodarskih in družbenih sprememb sprejel zakonodajo z dolgoročnimi posledicami (antimonopolna zakonodaja, gozdne rezerve, vključevanje novih zveznih držav) ter kot predstavnik republikanizma konca 19. stoletja.