Drugo veliko prebujenje v ZDA (1790–1840): gibanje, reforme in vpliv

Drugo veliko prebujenje v ZDA (1790–1840): zgodba o verskih revivalih, reformah, abolicionizmu in nastanku gibanj (mormoni, metodisti), ki so preoblikovala ameriško družbo.

Drugo veliko prebujenje je bilo pomembno protestantsko versko gibanje v Združenih državah Amerike v obdobju približno 1790–1840. Značilno ga je bilo množično širjenje verske obnove skozi velike srečanji prebujenja (revivale), čustveno pridiganje in itinerantno (potujočo) pridigo. Revivali so pogosto potekali na prostem ali v t. i. camp meetings in so vključevali dolge prisege, skupinsko petje, pričevanja in pozive k osebni spreobrnjenosti. Gibanje je poudarjalo osebno izkušnjo vere, moralno izboljšanje posameznika in možnost družbene spremembe skozi religijo.

Prostor, čas in voditelji

Drugo veliko prebujenje se je začelo ob koncu 18. stoletja in najbolj cvetelo v prvih desetletjih 19. stoletja. Pomembna žarišča so bila podeželska področja in nova zahodna meja (Kentucky, Tennessee, Ohio), nato pa zlasti severno New Yorka — znan kot "burned-over district" — ter Novo Anglijo in srednji zahod. Gibanje so vodili ali močno oblikovali pridigarji in verski voditelji, med njimi Charles Grandison Finney, Lyman Beecher, Henry Ward Beecher, Edward Everett in Joseph Smith. Finney je postal simbol reformnega, moralizatorskega pristopa k prebujenju, medtem ko je Joseph Smith ustanovil gibanje, ki je preraslo v gibanje mormoni. Revivale so pogosto vodili tudi skromnejši potujoči pridigarji in "circuit riders", ki so versko življenje razširjali po novih naseljih.

Verske značilnosti in nove smeri

Drugo veliko prebujenje je imelo več teoloških in organizacijskih posledic:

• Poudarek na osebni spreobrnjenosti in občutku neposredne Božje milosti.
• Porast arminianskih in evangeličnih pogledov, nasprotovanje doktrinam trde predestinacije ter širjenje idej o moralni volji posameznika.
• Vzpon gibanj, kot je gibanje svetosti (holiness movement), ki je učilo o duhovni popolnosti in stalnem božjem delovanju v življenju vernikev.
• Ustanavljanje novih verskih skupnosti in denominacij ali pospeševanje rasti obstoječih, denimo velikega prihoda vernikov v metodistična cerkev, razvoj mormonizma (mormoni) in druge probuɗne skupine.
• Razširitev župnijskega izobraževanja, sobotnih šol, misijonov in tiskanih verskih publikacij.

Družbeni učinki in reformna gibanja

Prebujenje ni bilo le verski pojav; spodbudilo je močna družbena in politična gibanja, saj so verniki pogosto iskali uporabo verskih idealov za izboljšanje družbe. Med najbolj pomembnimi reformami so bile:

• Gibanje za zmernost — nasprotovanje pretiranemu pitju in širši kampanji proti zasvojenosti z alkohola. Organizacije in kampanje za zmernost so zahtevale spremembe v obnašanju, pa tudi zakonske ukrepe proti prodaji močnih alkoholnih pijač.
• Abolicionizem — vsesplošna prizadevanja za odpravo suženjstva. Mnogi prebujenci so trdili, da je suženjstvo greh, kar je dalo dodatno energijo abolicionističnim voditeljem in publikacijam. Ljudje, kot sta Harriet Beecher Stowe in William Lloyd Garrison, so pisali knjige in časopise, ki so širili nasprotovanje suženjstvu. Njihovo delo je tudi privedlo do ustanovitve političnih gibanj in strank, med drugim Stranko svobode, Stranko svobodne zemlje in Republikansko stranko (Združene države Amerike).
• Reforme v izobraževanju — prizadevanja za javno šolstvo in boljšo izobrazbo (npr. delo Horacea Manna), ki so želela razširiti pismenost in moralno vzgojo.
• Reforme zaporov in duševnozdravstvena oskrba — prizadevanja, kot jih je vodila Dorothea Dix, za humanizacijo pogojev v zaporih in ustanavljanje bolnišnic za duševno bolne.
• Pravice žensk — prebujenje je ustvarilo prostor za žensko javno delovanje; številne ženske, aktivne v temperanci in abolicionizmu (npr. Sarah in Angelina Grimké, Lucretia Mott), so kasneje sodelovale pri prizadevanjih za ženske pravice, katerih vrhunec je bil kongres v Seneca Falls (1848).

Metode in značilnosti delovanja

Glavne metode so bile množični shodi, pridige, pričevanja, s skupinskim povabilom k spreobrnjenju (altar calls), intenzivno petje in mreženje med cerkvami ter tiskanimi gradivi. Posebno moč so imele t. i. revivalske prakse na "frontierju", ker so povezovale oddaljene naselbine in omogočale hitro širjenje novih verskih idej.

Dolgoročen vpliv

Drugo veliko prebujenje je močno preoblikovalo versko in družbeno pokrajino ZDA. Med dolgoročnimi posledicami so:

• Povečana razširjenost evangelične religioznosti in mobilizacija verskih skupnosti za družbene reforme.
• Utrditev ideje, da vera lahko služi kot sila za družbeni napredek — to je vplivalo na kasnejše reformne gibanja in na ameriško politično kulturo.
• Rast novih denominacij in verskih gibanj ter utrditev protestantske prisotnosti v javnem življenju.
• Prispevek k političnim spremembam, zlasti v boju proti suženjstvu, ki je v desetletjih pred ameriško državljansko vojno postal osrednje vprašanje.

Skupaj je Drugo veliko prebujenje pomenilo prelomnico, kjer so verska navdušenost in množična prizadevanja za osebno spreobrnjenje prešla v trajna gibanja za družbene spremembe. Njegove metode in idealizmi so oblikovali 19. stoletje v ZDA tako na religioznem kot na političnem in kulturnem področju.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo drugo veliko prebujenje?

V: Kdo je vodil drugo veliko prebujenje?

V: Kje se je začelo?

V: Kako so ljudje sodelovali v tem gibanju?

V: Kakšni so bili nekateri cilji tega gibanja?

V: Kakšni so bili nekateri rezultati tega gibanja?

V: Kako so ljudje poskušali doseči svoje cilje?

Išči po črki