Marshallov načrt: ameriški program obnove Evrope po drugi svetovni vojni
Marshallov načrt (uradno imenovan Evropski program obnove) je bil načrt Združenih držav za obnovo zavezniških držav v Evropi po drugi svetovni vojni. Eden od glavnih razlogov za to je bil ustaviti komunizem (v bistvu ZSSR).
Načrt je bil poimenovan po državnem sekretarju Georgeu Marshallu, vendar so ga pripravili drugi uslužbenci zunanjega ministrstva.
Načrt je veljal štiri leta od aprila 1948. V tem obdobju je bila evropskim državam, ki so se pridružile Organizaciji za evropsko gospodarsko sodelovanje, dodeljena gospodarska in tehnična pomoč v višini 13 milijard ameriških dolarjev.
Do konca izvajanja načrta je gospodarstvo vseh držav članic močno preseglo predvojno raven.
V zadnjih letih so nekateri zgodovinarji trdili, da je bil drugi razlog za načrt ta, da bi ZDA postale močnejše in da bi države zahodne Evrope potrebovale ZDA. Pravijo tudi, da je Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo, ki je med letoma 1944 in 1947 pomagala milijonom beguncev, pripomogla tudi k povojnemu okrevanju Evrope.
Predzgodovina in začetek
Marshallov načrt je bil formalno predstavljen v govoru Georgea Marshalla na Harvardski univerzi 5. junija 1947. Pobudo je podprla ameriška vlada in kongres, ki je po razpravah leta 1948 odobril finančna sredstva ter ustanovil Agencijo za gospodarsko sodelovanje (Economic Cooperation Administration, ECA), ki je koordinirala pomoč.
Cilji in vsebina pomoči
- Ekonomske stabilizacija: obnovitev industrijske proizvodnje, stabilizacija valut, normalizacija trgovine in zagotavljanje surovin.
- Humanitarna pomoč: hrana, gorivo, zdravila in osnovne potrebe za prebivalstvo.
- Tehnična pomoč in investicije: posodobitev industrijskih obratov, modernizacija kmetijstva, izobraževanje strokovnjakov.
- Politični cilj: zmanjšanje privlačnosti komunistične ideologije s spodbujanjem gospodarske blaginje in politične stabilnosti v Zahodni Evropi.
Obseg in prejemnice
Skupna nominalna vrednost pomoči je bila približno 13 milijard ameriških dolarjev v obdobju 1948–1951. Čeprav so to bile takratne vrednosti, se to pogosto prevaja v sodobne ocene; pomagalo je obnoviti gospodarstvo na široki lestvici. Glavne prejemnice so bile Velika Britanija, Francija, Italija, Zvezna republika Nemčija (zahodna Nemčija), Nizozemska, Belgija in druge zahodnoevropske države. Vključevanje v program je zahtevalo sodelovanje v Organizaciji za evropsko gospodarsko sodelovanje, kar je spodbudilo tudi medsebojno sodelovanje držav.
Upravljanje in pogoji
Pomoč ni bila zgolj brezpogojna. Veliko sredstev je bilo dodeljenih kot posojila in krediti, del pa kot darila; poleg tega so bili pogoji sodelovanja povezani s potrebami po usklajevanju politik, odprtju trgov in računovodskih reformah. Administrativno je ključno vlogo imela ECA, ki je sodelovala z evropskimi institucijami pri določanju prioritet porabe sredstev.
Politični in gospodarski učinki
- Hiter gospodarski okrevanju: industrijska proizvodnja in trgovina sta se obnovili, stopnje brezposelnosti so upadale, mnoge države so dosegle ali presegli predvojno raven proizvodnje.
- Spodbuda evropski integraciji: zahodne države so zaradi sodelovanja v okviru načrta okrepile povezave, kar je pospešilo nastanek organizacij in projektov, kot so poznejše integracijske pobude (npr. Evropska skupnost za premog in jeklo).
- Geopolitični učinek: načrt je znižal privlačnost skrajnih ideologij v mnogih državah in utrdil vezi med ZDA in zahodno Evropo v začetni fazi hladne vojne.
Odklon Sovjetske zveze in kritike
Sovjetska zveza je ponudbo zavrnila in svoje satelite v vzhodni Evropi od sodelovanja odvrnila; namesto tega je bil ustanovljen program COMECON za gospodarsko povezovanje vzhodnega bloka. Marshallov načrt je zato prispeval k razmejitvi med vzhodnim in zahodnim blokom.
Med zgodovinarji in politologi obstajajo različna mnenja o primernosti in motivih plana. Nekateri poudarjajo humanitarne in stabilizacijske motive, drugi pa opozarjajo, da je imel načrt tudi strateške ekonomske in politične cilje — s spodbujanjem obnovitve evropskih trgov so ameriška industrija in finančne institucije pridobile nove izvozne trge in političen vpliv. Kritiki so opozarjali tudi na morebitne asimetrične koristi za ZDA ter na politične pogoje sodelovanja.
Zapustina
Marshallov načrt velja za enega od ključnih dejavnikov povojnega okrevanja Zahodne Evrope. Poleg neposrednih finančnih učinkov je načrt prispeval k stanovitnejšemu gospodarskemu sodelovanju med državami, spodbujal institucionalne reforme in pripravil teren za dolgoročno gospodarsko rast in politično stabilnost v zahodnem delu evropske celine.
Zemljevid Evrope in Bližnjega vzhoda v času hladne vojne, na katerem so prikazane države, ki so prejele pomoč v okviru Marshallovega načrta. Rdeči stolpci prikazujejo znesek celotne pomoči na državo
Alternative Marshallovemu načrtu
Načrt Morgenthau
Ameriški finančni minister Henry Morgenthau mlajši je dejal, da mora Evropa, če potrebuje denar za obnovo v vojni uničenih objektov, ta denar vzeti od Nemčije. Ta denar se je imenoval vojna odškodnina. Morgenthau je dejal, da bi s tem tudi preprečili, da bi se Nemčija kadar koli obnovila in grozila, da bo začela novo vojno. Odvzem denarja Nemčiji je bil izveden po prvi svetovni vojni, vendar ni bil uspešen. Namesto da bi pomagalo drugim državam, jim je škodilo. Podjetja namreč niso mogla prodajati premoga in jekla, ki so ju proizvajala, ker sta iz Nemčije prihajala brezplačno.
Monnetov načrt
Francoski predsednik Jean Monnet je dejal, da bi morala Francija nadzorovati nemška premogovna območja v Porurju in Saarju ter jih uporabiti za obnovo francoske industrije. Leta 1946 so se okupacijske sile dogovorile, da bodo strogo omejile hitrost ponovne industrializacije Nemčije. Določene so bile omejitve glede količine premoga in jekla, ki ju je bilo mogoče proizvesti.
Stopnja soglasja industrije
To je bil prvi nemški industrijski načrt. Podpisan je bil v začetku leta 1946 in je določal, da je treba nemško težko industrijo zmanjšati na polovico ravni iz leta 1938 z uničenjem 1 500 proizvodnih obratov.
Do konca leta 1946 so vlade opazile težave načrta, zato je bil sporazum večkrat spremenjen, nazadnje leta 1949. Toda demontaža tovarn se je nadaljevala tudi leta 1950. Nemčija je bila dolgo časa zelo pomembna za evropsko gospodarstvo. To je pomenilo, da je revna Nemčija zavirala evropsko okrevanje, saj druge države Nemčiji niso mogle prodati toliko stvari. Slaba Nemčija je bila draga tudi za okupacijske sile. Nemčijo so morale oskrbovati s hrano in drugimi stvarmi, ki jih je potrebovala in jih ni mogla več pridelati ali izdelati sama.
Zato sta bila Morgenthauova in Monnetova načrta zavrnjena.
Marshallov načrt se je končal leta 1952. Zaradi stroškov korejske vojne in ponovne oborožitve so bile zamisli o njegovem podaljšanju ustavljene. Ameriški republikanci, ki so bili načrtu nenaklonjeni, so na kongresnih volitvah leta 1950 pridobili sedeže.
Zgorele stavbe po bombardiranju Hamburga
Eden od številnih plakatov za promocijo Marshallovega načrta v Evropi. Modro-bela zastava med nemško in italijansko je različica tržaške zastave.
Kritika
Marshallov načrt je bil opisan kot "najbolj nesebično dejanje v zgodovini". Vendar to morda ne drži. ZDA so imele od načrta koristi, saj je bil del dogovora o dodelitvi pomoči tudi ta, da bodo morale države odpreti svoja gospodarstva ameriškim podjetjem.
"Zgodovinski revizionisti", kot je Walter LaFeber, so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja trdili, da je bil načrt ameriški gospodarski imperializem. To pomeni, da je šlo za poskus pridobitve nadzora nad Zahodno Evropo, tako kot so Sovjeti nadzorovali Vzhodno Evropo.
Ekonomist Tyler Cowen je dejal, da so države, ki so prejele največ pomoči iz Marshallovega načrta (Velika Britanija, Švedska, Grčija), med letoma 1947 in 1955 dosegle najmanjši donos in najmanjšo rast. Narodi, ki so prejeli malo pomoči (npr. Avstrija), so rasli najbolj.
Ko je nemški analitik Werner Abelshauser preučil gospodarstvo Zahodne Nemčije med letoma 1945 in 1951, je sklenil, da tuja pomoč ni potrebna za začetek ali nadaljevanje okrevanja. Cowen je ugotovil, da se je gospodarsko okrevanje Francije, Italije in Belgije začelo pred Marshallovim načrtom. Belgija se je po osvoboditvi leta 1944 v veliki meri zanašala na gospodarske politike prostega trga in je najhitreje okrevala. Prav tako ni imela hudega pomanjkanja stanovanj in hrane, kot so ga imeli ostali prebivalci celinske Evrope. [1]
Sorodne strani
- Zavezništvo za napredek ni uspelo Srednje- in Južnoameriški Marshallov načrt.
- GARIOA (Government and Relief in Occupied Areas) Predhodnik pomoči Marshallovega načrta.
- Morgenthauov načrt Načrt po kapitulaciji Nemčije
- Industrijski načrti za Nemčijo
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil Marshallov načrt?
O: Marshallov načrt je bil načrt Združenih držav za obnovo zavezniških držav v Evropi po drugi svetovni vojni.
V: Zakaj je bil Marshallov načrt izveden?
O: Marshallov načrt se je izvajal za pomoč pri obnovi evropskih držav, ki so se pridružile Organizaciji za evropsko gospodarsko sodelovanje, ter za zaustavitev komunizma in ZSSR.
V: Po kom je bil načrt poimenovan?
O: Načrt je bil poimenovan po državnem sekretarju Georgeu Marshallu.
V: Kdo je pripravil načrt?
O: Načrt so pripravili drugi ljudje v State Departmentu.
V: Kako dolgo je načrt trajal?
O: Načrt je trajal štiri leta od aprila 1948.
V: Koliko gospodarske in tehnične pomoči je bilo zagotovljene v času trajanja načrta?
O: V obdobju izvajanja načrta je bilo za gospodarsko in tehnično pomoč namenjenih 13 milijard ameriških dolarjev.
V: Kakšna so bila mnenja nekaterih zgodovinarjev o Marshallovem načrtu?
O: Nekateri zgodovinarji so dejali, da je bil drugi razlog za načrt ta, da bi bile Združene države močnejše in da bi države zahodne Evrope potrebovale Združene države. Pravijo tudi, da je k povojni obnovi Evrope pripomogla tudi Uprava Združenih narodov (ZN) za pomoč in rehabilitacijo, ki je med letoma 1944 in 1947 pomagala milijonom beguncev.
