Invazija na Irak (2003): ozadje, razlogi in posledice

Invazija na Irak leta 2003 (20. marec 2003 – 1. maj 2003) je bila vojna, ki so jo začele predvsem Združene države Amerike in Združeno kraljestvo, ob podpori držav kot so Avstralija, Poljska in nekaterih drugih zaveznikov. Namen invazije je bil zrušiti režim Sadama Huseina. Kot glavni razlog za začetek vojne sta britanska in ameriška vlada navajali prepričanje, da ima Irač nevarno orožje za množično uničevanje (npr. kemično ali jedrsko orožje), ki bi ga lahko uporabil proti drugim državam. Po invaziji pa preiskave in inšpekcije niso potrdile obstoja takšnega orožja.

Ozadje

Invazija je sledila več letom napetosti med Irakom in mednarodno skupnostjo po Zalivski vojni leta 1991, ko je Saddam Husein ostal na oblasti kljub porazu. Po letu 1991 so sledile sankcije, omejitve letenja nad severom in jugom države (no‑fly cone) ter občasne spopade z mirovnimi inšpektorji. V ZDA in VB je bil režim Sadama pogosto obravnavan kot grožnja stabilnosti v regiji, njegova krutost do političnih nasprotnikov pa je povečala mednarodno obsodbo.

Razlogi za invazijo

• Orožje za množično uničevanje (WMD): Trditve o iranskem WMD so bile glavni javno izpostavljeni razlog. Kasnejše inšpekcije so večino trditev o aktivnih programih za WMD ovrgle.
• Povezave s terorizmom: Po napadih 11. septembra 2001 je bilo včasih trčeno, da bi lahko Irak podpiral al‑Kaido in druge skrajne skupine. Nekateri so menili, da se je Abu Musab al-Zarqawi, eden od vodij Al Kaide, skrival v Iraku; povezave med režimom Sadama in Al Kaido pa niso bile dokazano korektirane.
• Utemeljitve javnega interesa: V nekaterih govorih so odločevalci izpostavljali tudi željo po odstranitvi diktatorja, širitvi demokracije v regiji in zaščiti človekovih pravic v Iraku.
• Raziskave in obveščevalne napake: V poznejših preiskavah so bile poudarjene napake in pretirano zaupanja v obveščevalne vire, kar je prispevalo k odločitvi za vojno.

Potek invazije

Vojaška operacija se je začela 20. marca 2003 z zračnimi napadi in obsežno kopensko ofenzivo. Na skrajnem severu Iraka so pristali padalci, nekaj enot je napadalo z morja, vendar je glavnina sila vdrla iz Kuvajta na jugu. Vojna je bila hitro vodena v prvih tednih; zavezniške enote so hitro osvojile večino večjih mest in 9. aprila 2003 vstopile v Bagdad, kjer je padla simbolna figura režima.

Med znanimi taktikami zaveznikov je bila kampanja »shock and awe« (udar in osupljenje), ki je želela z zračnimi udari hitro onemogočiti iraško vojaško infrastrukturo in možnost učinkovitega upora. Vendar je po hitrem vojaškem porazu režima sledilo obdobje organizirane in spontano razrasle uporniške dejavnosti ter razpad javnega reda, kar je privedlo tudi do obsežnega plenjenja v številnih iraških mestih.

Zaseda, uprava in dolgoročne posledice

Po hitrem padcu Sadama Huseina se je začela dolgotrajna okupacija in proces preurejanja iraške države. Koalicijske sile so razpustile iraško vojsko in nekatera državniška telesa, kar je ustvarilo varnostni vakuum. V naslednjih letih je prišlo do rasti upora, sektaškega nasilja med suniti in šiti ter nastanka različnih oboroženih skupin, med njimi tudi tistih, ki so kasneje prispevale k vzponu Islamske države (ISIS).

V javnosti je vojna ostala zelo sporna; v Veliki Britaniji je pozornost pritegnila Chilcotova preiskava, ki je ocenila, da so bile obveščevalne ocene in postopki odločanja pomanjkljivi. V ZDA so prav tako potekale preiskave in dolgotrajne politične razprave o upravičenosti vojne. Odkritje, da ni bilo aktivnih programov WMD, je povzročilo pomembno politično in diplomatsko škodo Združenim državam in njihovim zaveznikom.

Žrtve, materiali in gospodarske posledice

Ocene žrtev in škode se med viri razlikujejo, odvisno od uporabljenih metod in obdobja štetja. Po uradnih podatkih iz koalicijskih virov je med spopadi umrlo nekaj tisoč koalicijskih vojakov (večinoma ameriških in britanskih), pri čemer so številke v različnih poročilih navedene kot približno 4.500–4.900 vojakov. Iz tega izhajajo tudi navedbe, kot so 4600 ameriških vojakov in približno 179 britanskih vojakov, v različnih virih so zabeležene rahle razlike. Ranjenih je bilo več deset tisoč vojakov (vključno s poročanim številom okoli 31.882 ameriških ranjenih in več tisoč britanskimi ranjenimi).

Število iraških civilnih žrtev je predmet velikih nesoglasij: različne študije in preiskave navajajo razpon od približno 100.000 do več sto tisoč umrlih, odvisno od metodologije (direktne žrtve bojev, posledice kolapsa zdravstvenega sistema, dolgotrajni konflikt itd.). Poleg smrti je vojna povzročila milijone razseljenih oseb in velike gospodarske ter infrastrukturne izgube za Irak.

Zaključek

Invazija na Irak leta 2003 je imela daljnosežne posledice za Irak, regijo Bližnjega vzhoda in mednarodno politiko. Kljub hitro doseženemu vojaškemu uspehu v smislu zrušitve režima Sadama Huseina, so se izkazali številni izzivi pri vzpostavljanju varnosti, politične stabilnosti in obnove države. Poleg varnostnega in humanitarnega učinka je invazija sprožila dolgotrajno mednarodno razpravo o uporabi sile, zanesljivosti obveščevalnih podatkov in odgovornosti političnih voditeljev.

Vprašanja in odgovori

V: Katere države so sodelovale pri invaziji na Irak leta 2003?

V: Kaj je bil glavni razlog za začetek vojne?

V: Ali je Sadam Husein sodeloval pri načrtovanju napadov 11. septembra?

V: Kako so vojaki napadli Irak?

V: Koliko Natovih vojakov je bilo ubitih v tej vojni?

V: Koliko ljudi je bilo v tej vojni ranjenih?

V: Koliko iraških civilistov je umrlo med tem spopadom?

Išči po črki