Antiohija ob Orontu (Antakya): zgodovina, križarske vojne in obleganja

Antiohija ob Orontu (Antakya): poglobljena zgodovina mesta, vloga v križarskih vojnah, znamenita obleganja in strateški pomen v antični Siriji.

Antiohija ob Orontu je bilo antično mesto na vzhodni strani (levem bregu) reke Oront na mestu sodobnega mesta Antakya v Turčiji. Leži ob pomembnih poti med Sredozemljem in notranjostjo Male Azije ter Sirije in je že od antike ključno strateško in trgovsko središče.

Ob koncu 4. stoletja pred našim štetjem ga je ustanovil Selevk I. Nikator, eden od generalov Aleksandra Velikega. Antiohija je hitro postala eno najpomembnejših mest helenističnega Vzhoda, tekmec Aleksandrije kot upravno in kulturno središče ter eno od štirih mest sirskega tetrapola. Mesto je bilo prepoznavno po mešanici vplivov: bogata urbana kultura, vplivi poganskega življenja in hkrati vloga zibelke zgodnjega krščanstva, kjer se je razvijalo cerkveno življenje in teološke šole.

Zgodovinski razvoj in pomen

Antiohija je v času Selevkidov cvetela kot prestolnica velike države. Kasneje je mesto prešlo pod rimsko in bizantinsko oblast ter ostalo pomembno vojaško in administrativno središče. Zaradi lege ob reki Oront in rodovitnih ravnicah v okolici je bilo dolga stoletja eno od glavnih središč Sirije. V obdobjih, ko so vladale azijske (npr. sasanidske, seldžučke) in arabske dinastije, se je pomen mesta spreminjal — zaradi bližnje oaze Damask so ga nekatere arabske oblasti manj intenzivno posvečale, a je Antiohija vseeno ostala strateško pomembna.

Križarske vojne in obleganja

V času križarskih vojn je Antiohija dobila osrednjo vlogo pri prvih evropskih pohodih v Sveti deželi. Prvo obleganje, ki ga je izvedla vojska Prve križarske vojne, je trajalo od konca leta 1097 do junija 1098. Po večmesečnem obleganju so križarji mesto na koncu zavzeli; pomembne voditelje v tej kampanji so bili Bohemond z Normandije, Raymond iz Toulousea, Godfrey iz Bouillona in drugi. Poskusi zavezniških muslimanskih sil, najpomembnejši pod vodstvom Kerboghe iz Mosula, da bi mesto osvobodile, so bili neuspešni in v bitki pri Antiohiji so jih križarji porazili.

Obleganje Antiohije (1097–1098) velja za eno ključnih prelomnic križarskih vojn: zavzetje mesta je križarje utrdilo na vzhodu in omogočilo ustanovitev neodvisne kneževine. V zgodbah o obleganju je znana pripoved o domnevnem odkritju Relikvije — svete kopije (Holy Lance) po trditvah Petra Bartholomewa, kar je močno dvignilo moral vojakov; zgodovinski viri se glede natančnih okoliščin razlikujejo.

V nekaterih rodoslovnih virih se omenja, da je med obleganjem Antiohije padel eden od prednikov Wijerda Jelckamasa po očetovi strani, vendar to trditev ni mogoče zanesljivo potrditi in jo navajajo predvsem poznejši, lokalno omejeni viri.

Po križarskih vojnah in kasnejši razvoj

Po letu 1098 so Franki ustanovili Principality of Antioch, kneževino, ki je na različne načine preživela naslednja stoletja, vse dokler je ni leta 1268 zavzel mamluk Sultan Baibars. Vmes je regija doživljala nenehne spopade med Bizantinci, Turki, Mongoli, Mameluki in frankoskimi vladarji. Leta 1516–1517 je območje prišlo pod oblast Osmanskega cesarstva.

V novem veku je mesto, znano danes kot Antakya, preživelo več preobratov: po prvi svetovni vojni je bilo pod francosko upravo v sklopu mandata, leta 1938–1939 pa je nastala Republika Hatay, ki se je nato pridružila moderni Turčiji. Antakya in širše območje sta ohranjala večversko tradicijo — prisotni so bili muslimani, različne krščanske skupnosti in judovska skupnost.

Kulturna dediščina in spomeniki

Antiohija je bogata z arheološkimi ostanki in sakralnimi spomeniki. Med najbolje znanimi so starodavne obrambne stene, arheološke najdbe in mozaiki, ki jih hrani Hatay Archaeology Museum. Pomembna je tudi St. Peter (Cave Church) – ena najstarejših kristjaniziranih cerkvenih lokacij. Ostanki mestnega načrta, rimske in bizantinske stavbe ter bogata epigrafska zapuščina pričajo o dolgoletni urbanistični in verski vlogi mesta.

Antiohija/Antakya danes privablja arheologe, zgodovinarje in obiskovalce, ki jih zanima križarska zgodovina, zgodnje krščanstvo in bogata melange kultur, ki je oblikovala vzhodni Sredozemlje. Sodobne nevarnosti, kot so potresi (med njimi močan potres, ki je prizadel regijo leta 2023), so opozorile na ranljivost materialne dediščine in pomen zaščite teh spomenikov za prihodnje rodove.

Za poglobljeno zgodovinsko sliko so koristni arheološki viri, sodobne monografije o Selevkih in študije o križarskih vojnah — obsežno gradivo pa najdemo tudi v strokovnih zbirkah in muzealnih katalogih, ki dokumentirajo bogato preteklost Antiohije ob Orontu.

Zgodovina Antiohije

Aleksander Veliki naj bi se utaboril na mestu Antiohije in posvetil oltar Zevsu Bottiju.

Po Aleksandrovi smrti leta 323 pred našim štetjem so si njegovi generali razdelili ozemlje, ki ga je osvojil. Selevk I. Nikator je dobil ozemlje Sirije in ustanovil štiri "sestrska mesta" v severozahodni Siriji - Antiohijo, Selevkijo Pierio, Apamejo in Laodikejo ob morju. Čeprav je bila Selevkija Pieria sprva glavno mesto Selevkidov v severozahodni Siriji, se je Antiohija kmalu povzpela nad njo in postala sirska prestolnica.

Prvotno Selevkovo mesto je po vzoru načrta Aleksandrije postavil arhitekt Ksenarij. Novo mesto je bilo poseljeno z mešanico lokalnih naseljencev, Atencev, pripeljanih iz bližnjega mesta Antigonija, Makedoncev in Judov (ki so imeli od začetka polnopravni status). Skupno število svobodnega prebivalstva Antiohije ob njeni ustanovitvi je bilo ocenjeno med 17 000 in 25 000, brez upoštevanja sužnjev in domačih naseljencev. V poznem helenističnem in zgodnjem rimskem obdobju je število prebivalcev doseglo vrhunec in preseglo 500 000 (ocene se gibljejo med 400 000 in 600 000), Antiohija pa je bila tretje največje mesto na svetu za Rimom in Aleksandrijo. V 4. stoletju je Antiohija po Krizostomovih podatkih štela približno 200.000 prebivalcev, pri čemer ta številka spet ne vključuje sužnjev.

Antiohija je pod Antiohom I. postala prestolnica in dvorno mesto zahodnega Selevkidskega cesarstva, njeno nasprotje na vzhodu pa je bila Selevkija ob Tigrisu.

Rimljani so čutili in izražali brezmejen prezir do hibridnih Antiohenov, vendar so bili njihovi cesarji mestu od vsega začetka naklonjeni, saj so v njem videli primernejšo prestolnico za vzhodni del cesarstva, kot bi jo lahko bila Aleksandrija zaradi izoliranega položaja Egipta. Do določene mere so ga skušali spremeniti v vzhodni Rim. Glavni interes Antiohije v času cesarstva je njen odnos do krščanstva.

Evangeliziral ga je morda Peter, po izročilu, na katerem antiohijski patriarhat še vedno utemeljuje svojo zahtevo po prvenstvu (prim. Apd xi.), zagotovo pa Barnaba in Pavel, ki je tu imel svojo prvo krščansko pridigo v sinagogi, zato so bili njegovi spreobrnjenci prvi, ki so se imenovali kristjani (Apd 11,26).

Leta 638, v času vladavine bizantinskega cesarja Heraklija, so Antiohijo v bitki pri Železnem mostu osvojili muslimanski Arabci in postala znana v arabščini kot أنطاكيّة Antākiyyah.

V zadnjih letih so ostanki rimskega in poznoantičnega mesta utrpeli veliko škodo zaradi gradnje, povezane s širitvijo Antakye. V šestdesetih letih 20. stoletja so porušili zadnji ohranjeni rimski most, da bi naredili prostor za sodoben dvopasovni most. Severni rob Antakye se v zadnjih letih hitro širi in ta gradnja je začela odkrivati velike dele antičnega mesta, ki so pogosto porušeni z buldožerji in jih lokalni muzej le redko varuje.

Obzidje Antiohije, ki se vzpenja na Mons Silpius med križarskimi vojnami (spodaj levo na zemljevidu, zgoraj levo)

Vprašanja in odgovori

V: Kje je bila Antiohija?

V: Kdo in kdaj je ustanovil Antiohijo?

V: Po čem je bila Antiohija znana?

V: Zakaj je Antiohija veljala za naravno središče Sirije?

V: Kdo je med križarskimi vojnami oblegal Antiohijo?

V: Kakšen je bil izid obleganja Antiohije?

V: Ali je imel Wijerd Jelckamas kakšne prednike, ki so umrli med obleganjem Antiohije?

Išči po črki