Selevk I. Nikator ("Selevk Zmagovalec") (ok. 358 pr. n. št. - 281 pr. n. št.) je bil eden izmed Aleksandrovih najpomembnejših generalov in ustanovitelj dinastije Selevkidov. Po Aleksandrovi smrti je izkoristil politično zmedo in vojaške spopade ter si postopoma ustvaril svoje lastno kraljestvo na velikem delu nekdanjega Aleksandrovega vzhodnega imperija. Pod svojim vladanjem je prevzel naslov basileus (kralj) in utemeljil Selevkidsko oblast v Aziji.
Med Aleksandrovo osvajalsko kampanjo je Selevk služil kot visoki vojaški poveljnik in sodeloval pri različnih bitkah in upravnih nalogah. Po Aleksandrovi smrti junija 323 pr. n. št. je na delitvi oblasti v Babilonu pridobil položaj poveljnika spremljevalcev (elitne konjenice) in sprva podpiral regenta Perdikka. V času prvega vala diadohijskih spopadov je nastopilo obdobje hudih prepirov med Aleksandrovimi generaloma za prevlado nad posameznimi satrapijami.
Diadohijske vojne so hitro prerasle v serijo preobratov in atentatov. Perdikka je v svojih poskusih obvladovanja širšega cesarstva doživel neuspeh v Egiptu proti Ptolemaiju, kar je privedlo do upora in končno do njegovega umora v zaroti, v kateri je bil vpleten tudi Selevk. Po delitvi oblasti v Triparadizusu okoli leta 321 pr. n. št. je Selevk prejel položaj babilonskega satrapa, vendar ga je kmalu prisilil v beg močan nasprotnik Antigon Monofthalm. Selevk je za krajši čas zaključil v izgnanstvu, a se je z vojaško in politično podporo Ptolemaja lahko vrnil v Babilon leta 312 pr. n. št. in začel obnavljati svojo oblast.
Po vrnitvi je Selevk vztrajno razširil svoje posesti na vzhod in severovzhod, osvojil ali utrdil nadzor nad velikimi območji nekdanjega perzijskega imperija in zgradil moč, ki je kmalu presegla številne druge diadohe. S pridobitvijo ozemelj je oblikoval obsežen imperij, ki je zajemal številne dežele in ljudstva:
"Vedno je čakal na sosednje narode, bil močan v orožju in prepričljiv v svetu, zato je [Selevk] pridobil Mezopotamijo, Armenijo, 'selevkidsko' Kapadokijo, Perzijo, Partijo, Baktrijo, Arabijo, Tapurijo, Sogdijo, Arahozijo, Hirkanijo in druga sosednja ljudstva, ki jih je Aleksander podjarmil, vse do reke Ind, tako da so bile meje njegovega cesarstva najobsežnejše v Aziji po Aleksandrovem. Celotno območje od Frigije do Indusa je bilo podrejeno Selevku."
- Appian, Sirske vojne
Selevk je vodil tudi vojaške pohode proti vzhodnim ozemljem; njegove kampanje so ga pripeljale vse do indijskega podkontinenta. Po dveh letih vojaških spopadov (približno 305–303 pr. n. št.) je sklenil mirovni sporazum z indijskim vladarjem Čandragupto Maurijo, v okviru katerega je Selevk po različnih virih razdelil vprašljiva neposredno pridobljena vzhodna ozemlja v zameno za podporo in predvsem 500 bojnih slonov. Ti sloni so kasneje odigrali ključno vlogo v veliki bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št., kjer je Antigon umrl, in tudi v obračunu proti Lizimahu pri Korupediju (časovno pogosto navedenem kot 281 pr. n. št.), čeprav se natančni okoliščini razlikujejo po virih.
Po bitki pri Ipsu so zmagovalci (med njimi Selevk) razdelili ostanke Antigonove moči in Selevk je utrdil svoj položaj v Aziji ter Anatoliji. Kljub temu pa so ostale ambicije privedle do novih spopadov: Selevk si je želel razširiti oblast tudi na Evropo — predvsem nad Trakijo in Makedonijo — ter združiti velik del Aleksandrovega imperija.
Vendar se mu ta načrt ni uresničil. Ko je leta 281 pr. n. št. prispel v Trakijo z namenom prevzeti del moči, ga je ubil Ptolemaj Ceraun, ki je našel zatočišče na selevkidskem dvoru pri svoji sestri Lizandri (ženi Lizimahovi). Ta atentat je hitro preoblikoval politično razmerje sil v regiji: selevkidske ambicije v Evropi so bile zatemnjene, Ptolemaj Ceraun pa je prevzel del Lizimahovega vpliva v Makedoniji. Po Selevkovi smrti je na presto Selevkidov prišel njegov sin Antioh I.
Med svojo vladavino je Selevk ustanovil številna nova mesta, ki so postala središča helenistične kulture in uprave. Najpomembnejši sta bila Antiohija (ustanovljena okoli 300 pr. n. št.), ki je postala ena glavnih prestolnic in kulturnih središč, ter zlasti Selevkija ob Tigrisu (Selevcia, okoli 305 pr. n. št.), nova prestolnica Selevkidskega cesarstva, ki je postopoma prevzela pomen Babilona kot upravnega središča.
Selevk je kot vladar uvajal mešan sistem uprave, pri katerem je grška oblast sovpadala z lokalnimi upravnimi oblikami; poročila pričajo o obsežnem utrjevanju vojaške moči, emisijah kovancev in diplomatskih stikov z različnimi indijskimi in vzhodnimi dinastijami. S poroko z Apamo, baktarijsko plemkinjo, je utrdil tudi povezave z vzhodnimi elitami, njuni potomci pa so nadaljevali Selevkidsko dinastijo.
Selevkova zapuščina je večplastna: kot ustanovitelj ene največjih helenističnih dinastij je pripomogel k širjenju grške kulture po Vzhodu, hkrati pa je vzpostavil realism in pragmatično politiko združevanja različnih ljudstev pod svojo upravo. Njegova dinastija je v naslednjih stoletjih igrala glavno vlogo v političnem in kulturnem dogajanju na Bližnjem vzhodu.