Atanazijeva veroizpoved (Quicumque vult): pomen, izvor in zgodovina
Poglobljen članek o Atanazijevi veroizpovedi (Quicumque vult): izvor, pomen, zgodovina, možni avtorji in vpliv na teologijo ter cerkveno prakso.
Atanazijeva veroizpoved je krščanska izjava vere, znana pod latinskim naslovom Quicumque vult (»Kdor hoče«) po začetnih besedah latinskega besedila. Gre za izjemno natančno in strogo formulacijo veroizpovedi, posebej usmerjeno v razlago Trojice in Kristove božansko-človeške narave. V zahodni Cerkvi je v uporabi od približno 6. stoletja naprej; danes je njena liturgična raba manj pogosta, saj jo je v veliki meri nadomestila Nikejska veroizpoved.
Izvor in vprašanje avtorstva
Od 9. stoletja dalje je veljalo prepričanje, da je avtor besedila sveti Atanazij iz Aleksandrije (živel v 4. stoletju v Egiptu). Sodobna patristična raziskava pa to avtorstvo večinoma zavrača. Glavni razlogi za dvom so:
- Izvirno besedilo je v latinščini, medtem ko je Atanazij pisal predvsem v grščini.
- Atanazij in njegovi sodobniki ne omenjajo tega besedila; prva pričevanja o njem se pojavijo šele mnogo pozneje.
- Besedilo se ukvarja s problematiko in terminologijo, ki so se oblikovali šele po Atanazijevi smrti — to kaže na kasnejše izvorno obdobje.
Danes prevladuje mnenje, da je veroizpoved nastala v zahodni Evropi, verjetno v Galiji, okoli leta 500. Nekateri raziskovalci so predlagali, da izhaja iz okolja menihov in teologov, povezanih z otokom Lerins, in da ima teološko ozadje, podobno stališčem svetega Ambroža Milanskega, Avguština iz Hipona ali Vincencija iz Lérins. J. N. D. Kelly, sodobni patristik, meni, da Vincencij iz Lérins verjetno ni neposredni avtor, a bi se besedilo lahko razvilo v istem teološkem okolju; med možnimi avtorji se kot kandidat pojavlja tudi Cesarij iz Arlesa.
Manuskripti in kronologija
Najstarejši ohranjeni rokopisi Atanazijeve veroizpovedi izvirajo iz poznega 8. stoletja. Besedilo se je kasneje razširilo po zahodni Evropi in je bilo vključeno v različne katehetske in liturgične zbirke srednjega veka.
Vsebina in teološki pomen
Veroizpoved se začne z latinskim incipitom: Quicumque vult salvus esse, ante omnia opus est ut teneat catholicam fidem — »Kdor hoče biti odrešen, mora najprej ohraniti katoliško vero.« Sledi natančna definicija Boga kot ene božanske Narave (essentia) v treh osebah (Personae), pri čemer avtor izpostavlja, da so osebe popolnoma razlikovane po svojih lastnostih, a hkrati ne delijo nobene delitve božanske bistvene narave.
Veroizpoved se jasno zoperstavlja gibanjem, kot je arijanizem, ki zmanjšuje Božjo enakost v Očetu in Sinu, in drugim herezijam, ki so v zgodnjem srednjem veku še krojile teološke razprave. Vključi tudi formulacije, ki so kasneje povezane z izrazom filioque, torej o vprašanju izhajanja Svetega Duha.
Posebnost Atanazijeve veroizpovedi je njena ekskluzivna retorična struktura: ne le da formulira verska načela, ampak tudi izrecno zahteva njihovo nerazdelno in nespremenljivo držo; besedilo se zaključi z ostrim opozorilom, da tisti, ki te vere ne drži, ne more biti odrešen (latinsko: Quam nisi quisque integre atque inviolabiliter servaverit, salvus esse non poterit).
Liturgična raba in sprejetost
V srednjem veku je bila Atanazijeva veroizpoved v zahodni liturgični praksi bolj razširjena; v nekaterih tradicijah je bila brana ali recitirana na praznik Trojice. V protestantski reformaciji je bila opažena in cenjena: Martin Luther je v svojih opazkah navedel, da so po njegovem mnenju tri pomembne izjave vere — Nicejska veroizpoved, Te Deum in Atanazijska veroizpoved — vsaka s svojim mestom v krščanskem izpovedanju.
Danes je njena vsakdanja liturgična uporaba omejena. Rimska liturgija po koncilu ni več redno vključevala Atanazijeve veroizpovedi v obredne molitve, medtem ko jo nekatere anglikanske, luteranske ali tradicionalne skupnosti občasno ohranijo, predvsem ob prazniku Trojice ali v katehezi o Trinitetu.
Tekst in prevodi
Izvirno latinsko besedilo je bilo v srednjem veku prevedeno v različne jezike in povzeto v pastorali in katehetski literaturi. Zaradi svoje dosledne terminologije in ostrih izjav je bilo pogosto predmet komentarjev in teoloških razprav skozi stoletja.
Za konec: veroizpoved se torej začne z besedami Quicumque vult salvus esse in se konča z eksplicitnim poudarkom na nujnosti ohranitve »katoliške« (univerzalne) vere; njena retorika in vsebina sta odraz zahtevnega obdobja, v katerem so se oblikovale temeljne dogmatične formulacije zahodne teologije.
Shema odnosov med Trojico, ki temelji na prvi polovici Atanazijeve veroizpovedi.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Atanazijeva veroizpoved?
O: Atanazijska veroizpoved je krščanska izjava vere, imenovana tudi Quicumque vult (v prevodu Kdor hoče), ki govori o trojici in se uporablja od 6. stoletja.
V: Kdo naj bi jo napisal?
O: Sprva so mislili, da jo je napisal sveti Atanazij, vendar to mnenje danes večinoma velja za napačno zaradi različnih razlogov, na primer zato, ker je izvirno besedilo v latinščini, Atanazij pa je pisal predvsem v grščini, in ker je ne omenja niti on niti drugi ljudje, ki so živeli v istem času kot on.
V: Kdo so nekateri možni avtorji?
O: Nekateri možni avtorji so sveti Ambrož Milanski, Avguštin iz Hipona ali Vincencij iz Lerins, pri čemer J. N. D. Kelly predlaga, da sveti Vincencij morda ni bil njegov avtor, ampak je izhajal iz istega območja Lerins v južni Galiji, druga možnost pa je Cezarij iz Arlesa.
V: Kdaj so nastali najstarejši ohranjeni rokopisi?
O: Najstarejši ohranjeni rokopisi izvirajo iz poznega 8. stoletja.
V: Kaj pojasnjuje?
O: Vera razlaga Trojico tako, da se zoperstavlja stališčem, kot je arianizem, in vključuje klavzulo filioque.
V: Kako se je na veroizpoved skliceval Martin Luther?
O: Martin Luther je dejal, da obstajajo tri izjave vere - Nicejsko veroizpoved (Credo in unum deum), Te Deum (Te Deum Laudamus) in Atanazijsko veroizpoved - in jih označil skupaj.
V: Kako se začne?
O: Veroizpoved se začne z "Kdor hoče ...".
Iskati