srednjeveška latinščina
Srednjeveška latinščina je bila oblika latinščine, ki se je uporabljala v srednjem veku. Uporabljali so jo predvsem učenjaki in kot liturgični jezik srednjeveške Rimskokatoliške cerkve, pa tudi kot jezik znanosti, literature in uprave.
Srednjeveške latinščine kljub duhovniškemu izvoru mnogih njenih avtorjev ne smemo zamenjevati s cerkveno latinščino. O tem, kje se konča pozna latinščina in začne srednjeveška latinščina, ni pravega soglasja. Po mnenju nekaterih raziskovalcev se ta začne z nastankom zgodnjekrščanske latinščine sredi 4. stoletja, po mnenju drugih okoli leta 500.
Stran s srednjeveškim latinskim besedilom iz Carmina Cantabrigiensia (Cambridge University Library, Gg. 5. 35), 11. stoletje.
Pomembni srednjeveški latinski avtorji
4.-5. stoletje
- Aetheria (fl. 385)
- Sveti Hieronim (ok. 347-420)
6.-8. stoletje
- Gildas (umrl okoli leta 570)
- Venantius Fortunatus (ok. 530-600)
- Gregor iz Toursa (ok. 538-594)
- Izidor Seviljski (ok. 560-636)
- Beda (ok. 672-735)
9.-10. stoletje
- Ratherius (890-974)
- Tietmar Merseburški (975-1018)
