John Wesley

Zgodnje življenje

John Wesley se je rodil v Epworthu v Angliji. Bil je sin Samuela Wesleyja, ki je diplomiral na Oxfordu in služboval v anglikanski cerkvi. Samuel se je leta 1669 poročil s Susanno Annesley. Samuel in Susanna sta odraščala v istem mestu.

Leta 1696 je bil Samuel Welsey imenovan za rektorja v Epworthu. Tu se je rodil John. Wesleyjevi otroci so se zgodaj šolali pri starših v epworthski fari. Vsak otrok, tudi deklice, se je naučil brati takoj, ko je lahko hodil in govoril.

V zgodnji mladosti je John Wesley doživel globoko versko izkušnjo. Pri petih letih so ga rešili iz goreče župnije. Ta pobeg je naredil globok vtis na njegov um. Zanj je bilo značilno, da se je izločil za Boga, da je "znamenje, ki je bilo iztrgano iz ognja".

John je bil sprejet na šolo Charterhouse v Londonu. Tam je (nekaj časa) živel versko življenje, v katerem je bil vzgojen doma. Njegov življenjepisec Tyerman pravi, da je šel v Charterhouse kot svetnik, vendar je začel zanemarjati verske dolžnosti in odšel kot grešnik.

Študent v Oxfordu

Junija 1720 je Wesley vstopil v Christ Church v Oxfordu, kjer je kot štipendist Charterhouse prejel 40 funtov letnega dodatka. Njegovo zdravje je bilo slabo in težko se je izogibal dolgovom. Tam je skupaj z bratom Charlesom živel strogo versko življenje. Pogosto je hodil v cerkev, molil in pomagal ljudem. Obiskoval je zapornike v zaporu. Nekateri med njimi so bili obsojeni na obešanje. Za leto 1721 je sestavil urnik študija, bogoslužja in služenja za vsak dan v tednu. To je še vedno razvidno iz njegovega najzgodnejšega dnevnika od 15. aprila 1725 do 12. februarja 1727. Brata Wesley in nekaj drugih učenjakov v njegovem "Svetem klubu" so imenovali "metodisti", ker so se držali tega strogega načina življenja.

Misijonar v Gruziji

John in Charles sta odšla v Gruzijo kot misijonska duhovnika anglikanske cerkve. Njuno upanje, da bosta številne Indijance spreobrnila v krščanstvo, se ni uresničilo. Po Johnovi neuspeli ljubezenski zvezi sta se brata vrnila domov. Med prečkanjem Atlantika je močan vihar skoraj potopil njuno ladjo. Janez je bil zelo prestrašen, vendar je opazil, da so nekateri moravski kristjani mirni. To mu je dalo misliti, da njegova vera ni enaka njihovi. Bili so prepričani, da jim je Bog odpustil grehe po veri v Kristusa.

Začetek preporoda

Leta 1738 je poslušal branje Lutrovega predgovora k Pismu Rimljanom in napisal danes znane vrstice: "Čutil sem, da se mi je srce nenavadno ogrelo". Takrat je vedel, da mu je Bog odpustil in da ga je sprejel. To je korenito spremenilo njegovo služenje. Podobno izkušnjo odrešenja je približno ob istem času doživel tudi Charles. John Wesley je napisal veliko knjig o Svetem pismu in krščanskem življenju. Charles Wesley mu je pomagal s številnimi himnami, ki jih je napisal. Te himne so podpirale sporočilo, ki ga je John pridigal.

Osebnost in dejavnosti

Wesley je nenehno potoval, običajno na konju. Pridigal je številnim ljudem. Čez nekaj časa so mu nekateri anglikanski voditelji rekli, naj ne pridiga v njihovih cerkvah. Zato je pridigal na prostem. Včasih je njegovo pridiganje poslušalo na tisoče ljudi. Njegovi privrženci so ostali v anglikanski cerkvi, vendar so ustanovili "društva", da bi si med seboj pomagali v veri. Ko je gibanje raslo, je Wesley preverjal in pošiljal pridigarje, ustanovil dobrodelne organizacije in skrbel za bolnike.

Njegovi privrženci so se imenovali metodisti. Razširili so se v številne države. Kmalu jih je bilo veliko tudi v ameriških kolonijah. Po revolucionarni vojni je bilo v Ameriki malo anglikanskih duhovnikov. Wesley je poslal dva superintendenta, ki sta skrbela za tamkajšnje metodiste. Sčasoma so metodisti postali ločena denominacija tako v Ameriki kot v Angliji.