Nestorijanstvo je teološko gibanje znotraj krščanstva, katerega osrednja trditev je bila, da sta v Kristusu prisotni dve ločeni osebi oziroma osebnosti: človek Jezus in božanska oseba, Božji Sin ali Logos. Najbolj prepoznavno ime povezan z moderno obliko tega nauka je Nestorij, konstantinopelski nadškof, ki je živel približno od leta 380 do približno 450 n. št. Nestorij je nasprotoval nekaterim izrazom, kot je naslovitev Device Marije Theotokos (»Rodilka Boga«), in raje uporabljal izraz Christotokos (»Rodilka Kristusa«), da bi poudaril razliko med božanskim in človeškim v Kristusu.

Teološka razlaga

V jedru nestorijanstva je poudarek na ločenosti dveh »bistvenih« vidikov Kristusa: humanega in božanskega. Tradicionalni nestorijanski izraz v siriščini opisuje Kristusovo sestavo z izrazi qnome (singular: qnoma; pogosto prevedeno kot »bistvo« ali »osebnost«) in parsopa (»oseba« ali »privid«). Po tej perspektivi ima Kristus dve bistvi (qnome), ki sta združeni v eni osebi (parsopa). Pomembno je razumeti, da so ti termini in njihov pomen različni v grški teološki tradiciji (kjer se uporabljata npr. hypostasis in ousia), zato so bili nesoglasja deloma tudi posledica jezikovnih in kulturnih razlik pri razlagi istih pojmov.

Zgodovinski spopad in Efeški koncil

Poglede Nestorija so močno kritizirali teologi, zlasti Kiryil Aleksandrijski, ki je zagovarjal enoto osebe Kristusa v smislu, da se božanska Logična oseba v resnici utemeljeno zedinila s človeško naravo (hipostatska unija). Spori med zagovorniki in nasprotniki so privedli do sklica Efeškega koncila leta 431, ki je Nestorijeve stališča obsodil kot herezo. Koncil je potrdil naslov Marije Theotokos in poudaril, da je v Kristusu ena oseba z dvema naravama (božansko in človeško).

Razkol in razvoj cerkvene tradicije

Obsojitev je pospešila ločitev med vzhodnimi cerkvenimi skupnostmi. Del krščanske skupnosti, zlasti v Perziji in širšem vzhodnem prostoru, ni sprejel odločitev Efeza in se je kasneje razvila v to, kar je zahodno tradicijo imenovala »nestorijanska« Cerkev. Zaradi tega so asirsko vzhodno Cerkev in njeni izvodki v zahodnem izročilu pogosto označeni kot »nestorijanski«, čeprav se sodobne skupnosti tej oznaki pogosto upirajo in poudarjajo svoje lastne teološke in zgodovinske izhodiščne točke (npr. vpliv Teodora iz Mopsuestije).

Sodobne cerkve in ekumenski dialog

Dve cerkvi, ki izhajata iz tradicije Cerkve Vzhoda in sta še ohranili specifične liturgične in teološke značilnosti te linije, sta v sodobnem kontekstu povezani s tem izročilom. V zadnjih desetletjih so se začeli ekumenski dialogi med Cerkvijo katoliško, pravoslavnimi in Cerkvijo Vzhoda. Leta 1994 je bila med Katoliško cerkvijo in Asirsko cerkvijo Vzhoda dosežena skupna Kristološka deklaracija, ki je pokazala, da je mogoče veliko od težav iz preteklosti razrešiti z razumevanjem jezikovnih razlik in teoloških poudarkov.

Pomembne opombe

  • Izraz »nestorijanstvo« je zgodovinski in pogosto pejorativen; mnoge skupnosti, ki so zgodovinsko povezane z učenjem, se same ne imenujejo tako in poudarjajo kompleksnost svoje teološke tradicije.
  • Razlike med teološkimi termini (npr. qnome, parsopa, hypostasis, ousia) so bile in ostajajo ključni dejavnik nesoglasij — pogosto gre za prevajalske in terminološke razlike, ne le za temeljne verske razlike.
  • Dogajanje okoli Nestorija in Efeza ima še danes vpliv na medcerkvene odnose in zgodovinsko razumevanje kristoloških formulacij.