Pokora: definicija in zakrament sprave v katoliški cerkvi
Pokora je kesanje za grehe in ime katoliškega zakramenta pokore in sprave/spovedi. Beseda pokora izhaja iz latinske besede poenitentia, istega korena kot penitence, ki v angleščini pomeni kesanje ali željo po odpuščanju. V mnogih jezikih za to stanje običajno uporabljamo eno samo besedo. V zgodnjem krščanstvu sta bila pojma pokore in kesanja pogosto prepletena; pozneje pa so po sporih, zlasti v času reformacije, razlike med poudarkom na »veri« in »dobrih delih« pripeljale do različnih razumetij njenega mesta v odrešenjskem procesu.
Kaj je zakrament sprave (pokore, spovedi)?
Zakrament sprave, pogosto imenovan tudi pokora ali spoved, je v Rimskokatoliški cerkvi znamenje in sredstvo, s katerim posameznik prejme odpuščanje grehov od Boga v Cerkvi. Namen zakramenta je sprava z Bogom in Cerkvijo, obnova milosti v duši in podpora v prizadevanju za sveto življenje. Zakrament ozdravi dušo: grehi so odpuščeni, vernik prejme milost, ki mu pomaga premagovati slabosti in rasti v krščanskem življenju.
Temelji zakramenta: štirje sestavni elementi
- Kesanje (contritio) – iskreno obžalovanje storjenih grehov in odločitev, da se ne bodo več ponovili. Poznavamo popolno kesanje (iz ljubezni do Boga) in nepotno kesanje (iz strahu pred kaznijo).
- Izpoved (confessio) – izpovedovanje resnih (kardinalnih) in po navadi tudi lažjih grehov duhovniku. Izpoved je običajno ustna in osebna.
- Pokora (satisfactio) – duhovnik dodeli konkretna opravila (molitev, dobra dela, post, darovi za dobrodelnost) kot način duhovne obnovitve in poprave škode, ki jo je greh povzročil.
- Odpustitev (absolutio) – duhovnik po opravljenih formalnostih, kot je izrečena spoved in sklepna molitev, podeli odpuščanje v imenu Boga, saj deluje in persona Christi (v Kristusovi osebi).
Kako poteka spoved in kako se pripraviti
Pogost postopek vključuje preiskavo vesti (premislek o svojih mislih, besedah in dejanjih), iskreno kesanje, izpoved velikih grehov duhovniku, sprejem pokore in izgovorjeno ali izrečeno molitev kesanja (npr. akt kesanja), ter sprejetje blagoslova oziroma odpustitve. Priporočljivo je pred spovedjo narediti notranjo pripravo—premisliti o konkretnih grehih in se iskreno odločiti za spreobrnjenje.
Obveznosti in pogosto vprašanje o pogostosti
Po cerkvenem nauku naj bi vsak katoličan pristopil k temu zakramentu vsaj enkrat na leto, posebej kadar je zaveden o hujšem grehu (t. i. smrtni greh), ki ga je treba pred prejemom evharistije izpovedati. Pogostejše prejemanje spovedi je priporočljivo tudi zaradi duhovne rasti in popravljanja manjših (venialnih) grehov.
Učinki zakramenta
Glavni učinki so: odpuščanje grehov, sprava z Bogom in Cerkvijo, obnova milosti, krepitev v talcu proti skušnjavam in duhovna tolažba. Zakrament tudi pomaga zmanjševati posledice greha v življenju vernika in spodbuja obračun vesti ter življenje v skladu z evangelijem.
Varstvo skrivnosti in kanonska zaščita
Duhovniki, ki poslušajo spovedi, so vezani na neprekosljivo tajnost (t. i. pečat spovedi). Ne smejo nikomur razkriti vsebine izpovedi v nobenem primeru; kršitev pečata je predmet najstrožjih cerkvenih sankcij. Tudi v primeru, da je spoved potekala ob skupnem bogoslužju ali če je k izpovedi prislušal tretji, je vsakogar, ki je prišel do informacij iz spovedi, zavezana molčečnost glede povedanega.
Oblike spovedi in izjemne okoliščine
Običajna oblika je posamezna zasebna spoved. Obstajajo tudi bogoslužja skupinskega pokore (liturgije sprave) in redke izjemne situacije, kjer je dovoljena splošna absolucija (npr. resna nevarnost za življenje ali kadar ni mogoče zagotoviti dovolj duhovnikov za posamezne spovedi); tudi v teh primerih Cerkev zahteva iskreno kesanje in pozneje, če je mogoče, osebno izpoved.
Pastoralni vidik
Spoved ni zgolj seznam slabih dejanj, temveč priložnost za pogovor z duhovnikom, duhovno usmerjanje, sprejetje tolažbe in konkretnih smernic za spreobrnitev. Cerkev spodbuja, naj bo spoved izkušnja usmiljenja in novega začetka, ne sodbe ali sramotenja.
Za verne je pokora pomembno sredstvo rasti v krščanski ljubezni in svobodi; predstavlja pot, po kateri človek z Božjo pomočjo premaguje napake, obnavlja odnose in se poglablja v življenje vere.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je pokora?
O: Pokora je kesanje za grehe, pa tudi ime katoliškega zakramenta pokore in sprave/spovedi.
V: Kaj pomeni beseda "pokora"?
O: Beseda pokora izhaja iz latinske besede poenitentia, ki v angleščini pomeni kesanje, željo po odpuščanju ali obžalovanje.
V: Kako sta povezana pokora in kesanje?
O: Pokora in kesanje sta si v prvotnem pomenu podobna. Po polemiki o veri in dobrih delih sta se začela obravnavati kot nasprotujoča si pogleda.
V: Kaj je zakrament sprave?
O: Zakrament sprave, imenovan tudi pokora ali spoved, je zakrament v Rimskokatoliški cerkvi. Je način, da se ljudem odpustijo njihovi grehi tako, da se spravijo bližje Bogu.
V: Kaj mora nekdo storiti, ko prejme ta zakrament?
O: Pri prejemanju tega zakramenta je treba zasebno priznati svoje grehe katoliškemu duhovniku ali škofu. Nato mora izreči molitev, s katero pokaže, da obžaluje svoje grehe, nato pa duhovnik izreče molitev, s katero mu odpusti.
V: Kako pogosto naj katoličani prejmejo ta zakrament?
O: Vsak katoličan mora priti k temu zakramentu vsaj enkrat na leto, po želji pa lahko tudi pogosteje.
V: Ali smejo duhovniki komu povedati, kaj slišijo med spovedjo?
O: Duhovniki, ki poslušajo spoved, ne smejo nikomur povedati, kaj so slišali, ne glede na vse - tudi če je bil to del množične pokore, kjer so slišali tudi drugi - vsi vpleteni morajo to ohraniti v tajnosti.
