Čistilišče: definicija in katoliško učenje o posmrtnem očiščenju

Po nauku Rimskokatoliške cerkve je čistilnica "končno očiščenje izvoljenih": "Vsi, ki umrejo v Božji milosti in prijateljstvu, a še vedno nepopolno očiščeni, imajo res zagotovljeno večno odrešenje; po smrti pa se očistijo, da bi dosegli svetost, potrebno za vstop v nebeško veselje."

Kaj je čistilišče?

Čistilišče (lat. purgatorium) v katoliškem nauku ni večna kazen, temveč začasno stanje očiščevanja. Po katoliškem prepričanju gre za duhovni proces — za "odpravo" začasnih posledic grehov — ki omogoči duši, da vstopi v polno skupnost z Bogom. Ne pomeni ponovne priložnosti za spreobrnjenje; tisti, ki so vgrajeni v Božjo milost, so rešeni, a potrebujejo še dokončno očiščenje od posledic nepopolnosti.

Teološka utemeljitev in viri

Sveto pismo: cerkev navede nekaj zapisov kot podpore ideji očistka (npr. 2 Makkabejcem o molitvah za mrtve, 1 Korinčanom 3,15 o reševanju "skozir" z ognjem), čeprav izraz "čistilnica" ni v Bibliji neposredno omenjen.
Tradicija in cerkveni nauk: odločilno sta razvoj krščanske tradicije in cerkveni sklepi (npr. nekateri določki s srednjeveških koncilov in učitelji, kot so sveti Avguštin in sveti Tomaž Akvinski).
Katehizem Katoliške cerkve povzema učenje kot dejstvo upanja in milosti ter poudarja, da gre za Božjo pravičnost in ljubezen pri očiščevanju vernikov.

Narava očiščevanja

Katoliška teologija ločuje med grehom (mortalnim in venialnim) in med časnimi kaznimi, ki ostanejo tudi po odpuščanju grehov. Čistilišče naj bi odpravljalo te časne posledice, da bi bila duša popolnoma pripravljena na gledanje Boga. Cerkev ne določa natančne "dolžine" očiščevanja; čas in način so prepuščeni Božji pravičnosti in usmiljenju ter znani le Bogu.

Prakse, molitve in suffragi

Ker Cerkev uči, da mrtvi lahko koristijo molitvam živih, je dolžnost kristjanov moliti za pokojne. Glavne prakse so:

svete maše darovane za umrle,
molitev in daritve (suffragi),
obisk grobov, zveličavne misli in good deeds,
indulgence (odpustki), ki jih Cerkev razlaga kot Božje sredstvo za zmanjšanje časnih kazni.

Obvezno je poudariti, da same molitve in maše ne "odplačajo" grehov v smislu zaobidenja pokore, ampak so izraz dekatoliške povezanosti in medsebojne pomoči v Kristusu.

Pogosta prepričanja in ljudske predstave

V ljudski pobožnosti obstajajo številne podobe in predstave o čistilišču: razdelitev na stopnje, možnost pojavljanja duš zemljim sorodnikom, določeni dnevi, ko naj bi duše prej odšle v nebo ipd. Na primer, v izvirnem besedilu je navedeno: "V čistilnici so različne stopnje; najnižja je blizu pekla, najvišja pa se postopoma približuje nebesom. Največje število duš zapusti čistilnico ne na dan vseh duš, ampak na božič." Takšne konkretne trditve sodijo med ljudske običaje ali privatne privilegije in niso del uradnega nauka; Cerkev ne uči, da obstaja točno določen koledarski dan, ko večina duš zapusti čistilišče. Uradni dan, posebej namenjen molitvi za pokojne, je dan vseh duš (2. november).

O pojavljanjih in zasebnih razodetjih

Obstajajo poročila, da so se neki verni srečali z dušami ali prejeli zasebna razodetja o čistilišču. Cerkev takšna poročila presoja z veliko previdnostjo: privatne razglasitve niso del obveznega verovanja in vernikom niso nujno zavezne. Hkrati Cerkev spodbuja zdravo pobožnost, ki vodi k molitvi za mrtve in zaupanju v Božje usmiljenje.

Različna krščanska stališča

Pravila glede očistka se razlikujejo med krščanskimi tradicijami. Pravoslavna Cerkev govori o očiščevanju po smrti, vendar ne uporablja razvitih teoloških kategorij katolicizma; večina protestantskih gibanj pa čistilišče kot posebno stanje zavrača in poudarja neposreden prehod v nebo ali pekel glede na življenje in vero. Razlike pogosto izhajajo iz različnih interpretacij Svetega pisma in cerkvene tradicije.

Pastoralni pomen

Učenje o čistilišču v katoliški praksi ni namenjeno strašenju, temveč tolažbi in spodbudi k molitvi za drug drugega. Poudarja medsebojno povezanost vernikov — živih in mrtvih — in vero v Božjo pravičnost in usmiljenje. Vernikom zagotavlja upanje, da nihče, ki je v Božji milosti, ni povsem izgubljen zaradi svojih človeških pomanjkljivosti, ampak je deležen postopnega očiščevanja z namenom popolne združitve z Bogom.

Čiščenje v umetnosti in kulturi

Morda najbolj znan primer čistilnice v umetnosti je Dantejev Purgatorij, druga knjiga njegove Božanske komedije. Tudi duh v Hamletu Williama Shakespeara lahko predpostavlja vero v očiščenje,

Dante:Purgatorio (avtor: William Blake)

Sorodne strani

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je po nauku Rimskokatoliške cerkve očiščevanje?

O: Čiščenje je končno očiščenje izvoljenih, kjer duše, ki umrejo v Božji milosti in prijateljstvu, a so še vedno nepopolno očiščene, po smrti doživijo očiščenje, da bi dosegle svetost, potrebno za vstop v nebesa.

V: Ali je tistim, ki umrejo v Božji milosti in prijateljstvu, zagotovljeno večno odrešenje?

O: Da, zagotovljeno jim je večno odrešenje, vendar se morajo očistiti v očistcu.

V: Ali obstajajo različne stopnje očiščenja?

O: Da, obstajajo različne stopnje očiščenja, pri čemer je najnižja stopnja blizu pekla, najvišja pa se postopoma približuje nebesom.

V: Ob kateri priložnosti po nauku največje število duš zapusti očiščevanje?

O: Največ duš zapusti čistilnico na božič.

V: Ali so v očistcu duše, ki goreče molijo k Bogu?

O: Da, v čistilnici so duše, ki goreče molijo k Bogu.

V: Ali imajo te duše sorodnike ali prijatelje, ki molijo zanje na zemlji?

O: Ne, nekatere od teh duš v očistcu nimajo nikogar, ki bi na zemlji molil zanje.

V: Kako imajo te duše korist od molitev drugih ljudi?

O: Bog jim omogoča, da imajo korist od molitev drugih ljudi, in včasih jim dovoli, da se na različne načine prikazujejo v bližini svojih sorodnikov na zemlji, da bi jih spomnili na obstoj čistilnice in jih prosili za molitve, da bi se približali Bogu.