Manihejstvo: iranska gnostična religija Manija — zgodovina in vpliv
Manihejstvo — iranska gnostična religija: izvor v sasanidski Perziji, svetovni razmah, izgubljeni spisi, številni prevodi in pregoni; vpliv sega od Kitajske do Rimskega cesarstva.
Manihejstvo (v sodobni perzijščini [آیین مانی] napaka: (pomoč) Āyin e Māni) je bila ena glavnih iranskih gnostičnih religij. Prvotno je izhajala iz sasanidske Perzije. Večina izvirnih spisov ustanovnega preroka Manija (sirsko, ܡܐܢܝ, ok. 210–276 n. št.) je bila izgubljena, vendar so se ohranili številni prevodi in fragmentarna besedila. Manihejstvo je bilo močno prisotno med 3. in 7. stoletjem; na svojem vrhuncu je bilo eno najbolj razširjenih verskih gibanj svojega časa. Manihejske skupnosti in sveti spisi so se raztezali daleč na vzhod do Kitajske in daleč na zahod do Rimskega cesarstva. Zdi se, da je manihejstvo na jugu Kitajske izumrlo pred 16. stoletjem.
Mani je svojo vero predstavil kot sintezo elementov iz krščanstva, zoroastrizma in budizma, toda osrednja značilnost manihejstva je strogi dualizem: svet je razdeljen na nasprotje svetlobe (duhovno, dobro) in teme (materialno, zlo). Po manihejskem učenju je zgodovina bojevanje med temi silami; človeška naloga je osvoboditi ujetne delce svetlobe, ki so ujetih v materialnem svetu.
Prvotnih šest svetih knjig manihejstva je bilo napisanih v sirskem aramejskem jeziku. Kmalu so jih prevedli v druge jezike, da bi pripomogli k širjenju vere. Ko so se širili na vzhod, so manihejski spisi prešli v srednjeperzijski, partski, sofijski in nazadnje ujgurski in kitajski prevod. Ko so se širili na zahod, so bili prevedeni v grščino, koptščino in latinščino. Širjenje in uspeh manihejstva sta bila dojemana kot grožnja drugim religijam, zato so ga na krščanskih, zoroastrskih in pozneje islamskih območjih pogosto preganjali.
Ureditev skupnosti in vsakdanja praksa
Manihejska skupnost je bila organizirana v dveh glavnih slojih: izvoljeni (»elect«) — redovno posvečeni asketi, ki so se odpovedali poroki, mesu in nekaterim materialnim užitkom — ter slišalci (»hearers«), laični podporniki, ki so zagotavljali preživetje izvoljenih z materialno pomočjo in so sledili blažjim pravilom. Cerkev je imela disciplinske in pastoralne prakse, med njimi obrede, dnevne molitve, poste in občasne obrede očiščevanja. Mani je imel tudi umetniške in didaktične pristope k širjenju nauka: znan je bil po svoji knjigi slik (imenovani Aržang ali »Knjiga slik«), ki je vsebovala ilustracije za laično razlago doktrin.
Sprejetje, razširitev in regionalne različice
Manihejstvo se je hitro razširilo po Srednjem vzhodu in Aziji z močnimi skupnostmi v Mezopotamiji, Iranu, Srednji Aziji, Kitajski in Egiptu. V 8. stoletju so ga v nekaterih obdobjih sprejeli tudi Ujguri in ga uporabljali kot državno vero v Ujgurskem kaganatu, kar je pospešilo širjenje manihejskih besedil v ujgurskem jeziku in razvoj značilne umetniške tradicije. V Egiptu so manihejski spisi v koptščini, v Turfanu (današnja Xinjiang) pa so odkriti bogati fragmenti v sogdijskem, ujgurskem in srednjeperzijskem jeziku.
Odkritja virov in sodobno znanstveno raziskovanje
Čeprav so bile mnoge izvirne knjige izgubljene, so arheološka najdišča in rokopisi dale veliko podatkov: turfanski fragmenti, koptski rokopisi iz Egipta in številne prevodne različice ter citati iz del nasprotnikov religije (krščanskih, zoroastrskih, islamskih avtorjev) so omogočili sodobnim znanstvenikom rekonstruirati manihejske nauke, obrede in organizacijo. Manichejski rokopisi so pomemben vir za proučevanje jezikov (sogdijski, ujgurski, srednjeperzijski, koptski) in kulturnih stikov med vzhodom in zahodom.
Preganjanje in upad
Manihejstvo je bilo pogosto tarča preganjanja. V Sasanidski Perziji so ga nadziralci zoroastrijske cerkve pogosto preganjali kot herezijo; v rimskem/poznejšem bizantinskem svetu so ga obsodili kot pogansko ali heretično učenje; po islamski osvojitvi so ga pravočasno omejevali in preganjali kot versko skupino v konfliktu z novimi oblastmi. V mnogih regijah je zaradi nadaljnjega pritiska, asimilacije in preobračanja vernikov manihejstvo postopoma zamrlo. V Srednji Aziji in na Kitajskem je obstajalo še več stoletij, a je na zahodu praktično izginilo v srednjem veku.
Vpliv in dediščina
Manihejstvo je pustilo znaten kulturni in intelektualni pečat: nekatera manihejska načela in liki so vplivali na druge dualistične gibanja (npr. nekateri zgodovinski stiki s pauliciani, bogomili in kasnejšimi katarji so predmet razprav med zgodovinarji). Znana je tudi osebna povezava z zgodovinskimi osebami: sv. Avguštin je bil v mladosti privrženec manihejstva, kasneje pa je postal eden njegovih najglasnejših kritikov in podrobno opisal svoja izkušnja z njim. Manichejske slike, rokopisi in arheološki najdbi so dragocen vir za razumevanje medkulturnih stikov med antično Perzijo, srednjo Azijo, islamom in kitajsko civilizacijo.
Čeprav kot živa verska skupnost večinoma izginilo, manihejstvo ostaja zanimivo izhodišče za proučevanje religijskega sincretizma, stereotipov o gnosticizmu in zgodnjih oblik verske globalizacije. Njegovi občasno odkriti rokopisi in umetnine še vedno bogatijo razumevanje zgodnje srednjeazijske zgodovine in religioznih izmenjav med vzhodom in zahodom.
Manihejski duhovniki, ki pišejo za mizo, z napisom na plošči v ujgurščini. Rokopis iz mesta Khocho v Tarimski kotlini.
Državne religije leta 820 n. št. - Ujgurski kaganat so manihejske
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je manicheizem?
O: Manicheizem je iranska gnostična in dualistična religija, ki izvira iz sasanidske Perzije. Bila je priljubljena med tretjim in sedmim stoletjem in se je razširila v številne dele sveta.
V: Kdo je ustanovil manihejstvo?
O: Prerok, ki je ustanovil manihejstvo, je bil mož po imenu Mani (sirsko ܡܐܢܝ), ki je živel okoli leta 210-276 našega štetja.
V: V katerem jeziku je bilo napisanih prvotnih šest svetih knjig manihejstva?
O: Prvotnih šest svetih knjig manihejstva je bilo napisanih v sirskem aramejskem jeziku.
V: Kako se je vera širila?
O: Da bi pomagali razširiti vero, so bili prevodi in fragmentarna besedila teh knjig narejeni v druge jezike, kot so srednjeperzijski, partski, sogdijski, ujgurski in kitajski jezik za tiste, ki so živeli dlje na vzhodu; medtem ko so bili grški, koptski in latinski prevodi narejeni za tiste, ki so živeli dlje na zahodu.
V: Ali je bilo kakšno nasprotovanje njenemu širjenju?
O: Da, ko je postal priljubljen, so ga krščanska, zoroastrska in pozneje islamska območja na veliko preganjala, ker je predstavljal grožnjo njihovim religijam.
V: Kdaj je izumrl?
O: Zdi se, da je manihejstvo na jugu Kitajske zamrlo pred šestnajstim stoletjem.
Iskati