Odpuščanje

Uvod

Odpuščanje je duševni ali duhovni proces. Pomeni, da niste več jezni na drugo osebo ali nase. To se lahko zgodi zaradi zločina, greha, prekrška, žalitve, razlike, napake, zmote ali neuspeha.

Odpuščanje ne zahteva kazni ali povračila. Dano je brez pričakovanja odškodnine. Odpuščanje lahko vključuje opravičilo.

Odpuščanje vključuje čustva osebe, ki odpušča, in njen odnos z osebo, ki ji odpušča. Odpuščanje se lahko zgodi, ne da bi oseba, ki ji je bilo odpuščeno, za to sploh vedela. Oseba lahko na primer odpusti drugi osebi, ki je umrla ali je dolgo ni videla.

Odpuščanje pomeni pozabiti prekrške. Je iskreno in pristno. Ne postavlja ponižujočih pogojev. Ni motivirano s ponosom. Resnično odpuščanje se pozna po dejanjih in ne po besedah.

Mahatma Gandhi je dejal: "Šibki nikoli ne morejo odpustiti. Odpuščanje je lastnost močnih."

Verski pogledi na odpuščanje

Večina svetovnih religij vsebuje nauke o odpuščanju. Ti nauki so osnova sodobnih tradicij in praks odpuščanja.

Judovstvo

V judovstvu velja, da mora oseba, ki je povzročila škodo, iti k tistim, ki jih je prizadela, in jih prositi za odpuščanje. Če se iskreno in pošteno opraviči osebi, ki jo je prizadela, in poskuša popraviti krivico, ji mora ta oseba odpustiti.

"[K]akor jaz odpuščam vsem, tako naj mi podeli milost v očeh drugih, da mi bodo tudi oni popolnoma odpustili." -Tefila Zaka

Judje vsako leto praznujejo Jom Kipur ali dan sprave. Pred Jom Kipurjem Judje prosijo za odpuščanje tiste, ki so jim v preteklem letu storili krivico (če tega še niso storili). Med samim Jom Kipurjem se Judje postijo in molijo za Božje odpuščanje za grehe, ki so jih v preteklem letu storili proti Bogu. Bog lahko človeku odpusti le grehe, ki jih je storil proti Bogu. Zato morajo Judje prositi za odpuščanje tudi ljudi, ki so jim storili krivico.

Krščanstvo

V krščanstvu je Jezus govoril o pomenu odpuščanja drugim ali usmiljenja. V Novi zavezi najdemo več primerov.

"Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje jim bo izkazano." -Matej 5,7 (NIV)

"Toda vam, ki me slišite, povem: "Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, molite za tiste, ki z vami grdo ravnajo. Če te kdo udari po enem licu, mu nastavi tudi drugo." -Lk 6,27-29 (NIV)

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče." -Lk 6,36 (NIV)

"Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno." -Lk 6,37 (NIV)

Jezus je s priliko o neodpuščajočem služabniku (Mt 18,21-35) povedal, da moramo odpuščati brez omejitev. Prilika o marljivem sinu je morda najbolj znana prilika o odpuščanju in se nanaša na Božje odpuščanje svojemu ljudstvu.

Islam

Islam uči, da je Alah Al-Ghaffur ("Pogosto odpuščajoči") in da je Alah prvotni vir vsega odpuščanja (ghufran غفران). Iskanje odpuščanja pri Allahu s kesanjem je vrlina.

V Koranu in hadisih so številni verzi, ki priporočajo odpuščanje.

"Alah odpušča, kar je bilo." -Koran 5:95

Islam priporoča odpuščanje med verniki, ker Alah ceni odpuščanje. Vendar pa islam dovoljuje tudi maščevanje v obsegu povzročene škode.

"Povračilo za poškodbo je enaka poškodba: če pa človek odpusti in se spravi, je njegova nagrada od Alaha: kajti Allah ne ljubi tistih, ki delajo krivico." -Koran 42:40

Odpuščanje med verniki se spodbuja z obljubo nagrade od Alaha.

Bahajska vera

V bahajski veri je v bahajski literaturi razloženo, kako biti odpuščajoč do drugih.

"Ljubite bitja zaradi Boga in ne zaradi njih samih. Nikoli ne boš postal jezen ali nestrpen, če jih boš ljubil zaradi Boga. Človeštvo ni popolno. V vsakem človeku so nepopolnosti in vedno boste postali nesrečni, če se boste ozirali na ljudi same. Če pa gledate proti Bogu, jih boste ljubili in bili do njih prijazni, kajti Božji svet je svet popolnosti in popolnega usmiljenja. Zato ne glejte na pomanjkljivosti nikogar; glejte s pogledom odpuščanja." -`Abdu'l-Bahá, Razglasitev univerzalnega miru, str. 92

Shoghi Effendi, varuh bahajske vere, je zapisal, da morate "odpustiti in pozabiti" dejanja, ki jih je oseba storila proti vam, da vam bo odpuščeno.

Budizem

V budizmu odpuščanje preprečuje, da bi škodljive misli škodovale človekovemu duševnemu počutju. Budizem se zaveda, da imajo občutki sovraštva trajen vpliv na karmo. Budizem spodbuja misli, ki imajo pozitiven učinek.

"Ko razmišljamo o zakonu karme, spoznamo, da ne gre za iskanje maščevanja, temveč za prakticiranje mette in odpuščanja, saj je žrtev resnično najbolj nesrečna med vsemi."

Kadar se pojavijo zamere, je budistična praksa, da jih mirno sprostimo. Budizem se osredotoča na osvoboditev od trpljenja z meditacijo.

Budizem se sprašuje o čustvih, zaradi katerih je potrebno odpuščanje.

"Če nismo odpustili, še naprej ustvarjamo identiteto okoli svoje bolečine, in to je tisto, kar se ponovno rodi. To je tisto, kar trpi."

Budizem poudarja mettā (ljubeča prijaznost), karuṇā (sočutje), mudita (veselje) in upekkhā (umirjenost) kot načine, kako se izogniti zameram. Te ideje pomagajo razumeti trpljenje v svetu, tako naše lastno trpljenje kot trpljenje drugih.

Hinduizem

Odpuščanje je ena od šestih glavnih vrlin hinduizma. Oseba, ki ne odpusti, nosi prtljago slabih spominov, negativnih občutkov in nerazrešenih čustev, ki vplivajo na sedanjost in prihodnost. V hinduizmu mora človek odpustiti drugim, prav tako pa mora prositi za odpuščanje, če je komu storil krivico.

O odpuščanju govorijo tudi hindujski epi in stara literatura. Na primer:

"Odpuščanje je krepost, odpuščanje je žrtvovanje, odpuščanje so Vede, odpuščanje je Šruti, ... odpuščanje je svetost in z odpuščanjem ... je vesolje povezano." -Mahabharata, 3. knjiga, Vana Parva, oddelek XXIX

"Pravičnost je najvišje dobro, odpuščanje je najvišji mir, znanje je najvišje zadovoljstvo, dobrohotnost pa edina sreča." -Mahabharata, 5. knjiga, Udyoga Parva, XXXIII oddelek

V hinduizmu iščete odpuščanje pri tistih, ki ste jim storili krivico, in v družbi na splošno z dobrodelnostjo, očiščevanjem, postom, obredi in meditacijo. Odpuščanje v hinduizmu ne zahteva, da se oseba pomiri s storilcem, v nekaterih primerih pa ne izključuje sprave. Odpuščanje v hindujski filozofiji pomeni biti sočuten, nežen, prijazen in opustiti škodo ali bolečino, ki jo je povzročil nekdo ali nekaj drugega. Odpuščanje je bistveno, da se človek osvobodi negativnih misli in se lahko osredotoči na blaženo moralno in etično življenje (dharmično življenje). V najvišjem samouresničenem stanju postane odpuščanje bistvo človekove osebnosti, kjer preganjana oseba ostane nedotaknjena, brez vznemirjenja, brez občutka žrtve, brez jeze (akrodhi).

Džainizem

V džainizmu je odpuščanje ena od glavnih vrlin, ki jih morajo pridobiti džainisti. Odpuščanje (ali kṣamāpanā) je del ene od desetih značilnosti dharme. V džainističnih besedilih je o odpuščanju naveden Māhavīra:

Z izvajanjem prāyaṣcitte (kesanja) se duša znebi grehov in ne dela prestopkov; kdor pravilno izvaja prāyaṣcitta, dobi pot in nagrado za pot, dobi nagrado za dobro ravnanje. S prošnjo za odpuščanje pridobi srečo uma; s tem pridobi prijazno naravnanost do vseh vrst živih bitij; s to prijazno naravnanostjo pridobi čistost značaja in svobodo od strahu." Māhavīra v Uttarādhyayana Sūtra 29:17-18

V džainistični molitvi pratikramana džainisti večkrat prosijo za odpuščanje različna bitja - celo bitja, kot so rastline in mikroorganizmi, ki so jim morda škodovali med prehranjevanjem in delom.

Prosim za odpuščanje vsa bitja, naj mi vsa bitja odpustijo. Naj imam prijateljstvo z vsemi bitji in sovraštvo z nobenim.

Džaini v vsakodnevnih molitvah prosijo za odpuščanje pri vseh bitjih:

Prosim za odpuščanje vsa tista živa bitja, ki sem jih morda mučil, ko sem hodil, prihajal in odhajal, stopal po živih organizmih, semenih, zeleni travi, kapljicah rose, mravljiščih, mahu, živi vodi, živi zemlji, pajkovi mreži in drugih. Prosim za odpuščanje od vseh teh živih bitij, pa naj bodo enoumna, dvoumna, tričutna, štiričutna ali petčutna. Ki sem jih morda brcnil, zasul s prahom, drgnil z zemljo, trčil z drugimi, obrnil na glavo, mučil, prestrašil, premikal z enega mesta na drugo ali ubil in jim odvzel življenje. (S spovedjo) naj bom oproščen vseh teh grehov.

Za odpuščanje prosimo z izgovarjanjem stavka: Micchāmi dukkaḍaṃ. Ta stavek pomeni: "Naj bo vse zlo, ki je bilo storjeno, brezplodno." Na samvatsari džainisti pozdravijo svoje prijatelje in sorodnike z besedami micchāmi dukkaḍaṃ in jih prosijo za odpuščanje. Prijateljem in sorodnikom pošiljajo pisma in telefonirajo ter jih prosijo za odpuščanje. Po samvatsariju ni prepirov ali sporov.

Sorodne strani

• Sočutje
• Obžalovanje
• Ponižnost
• Pardon
• Obžalovanje
• Obžalovanje
• Kesanje