Jezusove prilike: ključne zgodbe, pomen in razlaga v evangelijih

Kot prevod hebrejske besede מָשָׁל mashal se beseda prilika lahko nanaša tudi na uganko. Judje so v vseh obdobjih svoje zgodovine poznali poučevanje s prilikami in številne prilike so tudi v Stari zavezi. Jezusova uporaba prilik je bila torej naravna metoda poučevanja, ki se je skladala s tradicijo njegovega časa. Jezusove prilike se citirajo, poučujejo in o njih razpravljajo že od samih začetkov krščanstva.

Kanonični evangeliji

Trije sinoptični evangeliji vsebujejo Jezusove prilike. Janezov evangelij vsebuje le zgodbi o trti in dobrem pastirju, ki ju nekateri štejejo za priliki, sicer pa vsebuje alegorije, vendar ne prilik. Več avtorjev, kot so Barbara Reid, Arland Hultgren ali Donald Griggs, ugotavlja, da "prilike v Janezovem evangeliju opazno manjkajo".

Katoliška enciklopedija navaja: Janeza ni prilik: "V Janezovem evangeliju ni prilik. V sinoptikih ... jih je skupaj triintrideset, nekateri pa so z vključitvijo pregovornih izrazov število povečali celo na šestdeset." Lukov evangelij vsebuje tako največje skupno število prilik (24) kot tudi osemnajst edinstvenih prilik; Matejev evangelij vsebuje 23 prilik, od katerih je enajst edinstvenih; Markovevangelij pa osem prilik, od katerih sta dve edinstveni.

Cox in Easley v knjigi Harmony of the Gospels (Harmonija evangelijev) navajata evangelijsko harmonijo za prilike, ki temelji na naslednjih številih: Samo v Mateju: 11, samo v Marku: 2, samo v Luku: 18, Mateju in Luku: Mateju, Marku in Luku: 6. Za Janezov evangelij ne navajata nobene prilike.

Drugi dokumenti

Prilike, ki jih pripisujejo Jezusu, najdemo poleg Svetega pisma tudi v drugih dokumentih. Nekatere se prekrivajo s tistimi v kanoničnih evangelijih, nekatere pa niso del Svetega pisma. Nekanonični Tomažev evangelij vsebuje do petnajst prilik, od katerih jih ima enajst vzporednice v štirih kanoničnih evangelijih. Neznani avtor Tomaževega evangelija ni imel posebne besede za "priliko", zato je težko ugotoviti, kaj je imel za priliko. Med tiste, ki so značilne samo za Tomaža, spadata prilika o morilcu in prilika o praznem kozarcu.

Nekanonični Jakobov apokrif vsebuje tudi tri edinstvene prilike, pripisane Jezusu. Znane so kot "Prilika o žitnem klasu", "Prilika o pšeničnem zrnu" in "Prilika o poganjku datljeve palme".

Hipotetični dokument Q velja za vir nekaterih prilik v Mateju, Luku in Tomažu.

V Matejevem evangeliju (13,10-17) Jezus na vprašanje o uporabi prilik odgovori:

Učenci so prišli k njemu in ga vprašali: "Zakaj ljudem govoriš v prilikah?" Odgovoril je,

 

"Spoznanje skrivnosti nebeškega kraljestva je bilo dano vam, ne pa njim. Kdor ima, bo dobil še več in bo imel v izobilju. Kdor pa nima, mu bo odvzeto tudi tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah:

Čeprav vidijo, ne vidijo; čeprav slišijo, ne slišijo in ne razumejo."

Čeprav bi lahko iz Markovih 4,33-34 in Matejevih 13,34-35 sklepali, da je Jezus v prilikah govoril le "množici", medtem ko je zasebno vse razlagal svojim učencem, sodobni učenjaki ne podpirajo argumenta zasebnih razlag in domnevajo, da je Jezus uporabljal prilike kot metodo poučevanja. Dwight Pentecost meni, da je glede na to, da je Jezus pogosto pridigal mešanemu občinstvu vernikov in nevernikov, uporabljal prilike, da bi nekaterim razkril resnico, drugim pa jo skril.

Krščanski avtor Ashton Axenden meni, da je Jezus svoje prilike oblikoval na podlagi svojega božanskega znanja o tem, kako je mogoče učiti človeka:

To je bil način poučevanja, ki ga je naš blaženi Gospod s posebnim veseljem uporabljal. In lahko smo povsem prepričani, da ne bi učil s prilikami, če ne bi menil, da je to način poučevanja, ki najbolj ustreza našim potrebam, saj je bolje kot mi vedel, kaj je v človeku.

Lisco in Fairbairn sta v 19. stoletju trdila, da v Jezusovih prilikah "podobo, izposojeno iz vidnega sveta, spremlja resnica iz nevidnega (duhovnega) sveta" in da Jezusove prilike niso "zgolj podobnosti, ki služijo za ponazoritev, ampak so notranje analogije, kjer narava postane priča duhovnega sveta".

William Barclay je v 20. stoletju priliko imenoval "zemeljska zgodba z nebeškim pomenom" in trdil, da Jezus v prilikah uporablja znane primere, da bi človeške misli usmeril k nebeškim konceptom. Predlaga, da Jezus svojih prilik ni oblikoval zgolj kot analogije, temveč je temeljil na "notranji sorodnosti med naravnim in duhovnim redom".

Številne prilike, ki se nahajajo v enem ali več evangelijih, imajo podobne teme. Prilika o kvasu sledi priliki o gorčičnemsemenu v Matejevem in Lukovem evangeliju in ima skupno temo, da nebeško kraljestvo raste iz majhnih začetkov. Prilika o skritem zakladu in prilika o biseru tvorita par, ki ponazarja veliko vrednost nebeškega kraljestva in potrebo po ukrepanju pri njegovem doseganju.

Prilike o izgubljeni ovci, izgubljenem kovancu in izgubljenem (marljivem) sinu tvorijo trojico, ki v Lukovi knjigi govori o izgubi in odrešitvi.

Prilika o zvestem služabniku in prilika o desetih devicah, ki se nahajata v Matejevem evangeliju, vključujeta čakanje na ženina in imata eshatološko temo: bodite pripravljeni na dan obračuna. Tudi prilika o plevelu, prilika o bogatem bedaku, prilika ocvetoči figovnici in prilika o neplodni figovnici imajo eshatološko tematiko.

Druge prilike so samostojne, na primer prilika o neodpuščajočem služabniku, ki govori o odpuščanju, prilika o dobrem Samarijanu, ki govori o praktični ljubezni, in prilika o nočnem prijatelju, ki govori o vztrajnosti v molitvi.

Prilike o nebeškem kraljestvu: poslušanje, iskanje in rast

Prilike o izgubi in odrešitvi

Prilike o ljubezni in odpuščanju

Prilike o molitvi

Eshatološke prilike

Druge prilike

Od približno tridesetih prilik iz kanoničnih evangelijev so bile v srednjeveški umetnosti štiri prikazane skoraj brez drugih, vendar se niso mešale s pripovednimi prizori Kristusovega življenja. To so bile prilike o desetih devicah, bogatašu in Lazarju, marljivem sinu in dobrem Samarijanu. Umetniki, znani po upodabljanju prilik, so Martin Schongauer, Pieter starejši Bruegal in Albrecht Dürer. Delavci v vinogradu se pojavljajo tudi v zgodnjesrednjeveških delih. Od renesanse dalje se je število prikazanih prilik nekoliko razširilo in različni prizori Marljivega sina so postali izrazito priljubljeni, priljubljen pa je bil tudi Dobri Samarijan. Albrecht Dürer je naredil znamenito gravuro Prodanega sina med prašiči (1496), priljubljeno temo v severni renesansi, Rembrandt pa je zgodbo upodobil večkrat, čeprav je vsaj eno od njegovih del, Prodani sin v krčmi, portret, na katerem je sam upodobljen kot sin, ki se zabava s svojo ženo, tako kot pri mnogih umetnikih način dostojanstvenega upodabljanja žanrskega gostilniškega prizora. Njegovo pozno delo Vrnitev čednega sina (Muzej Ermitaž, Sankt Peterburg) je eno njegovih najbolj priljubljenih del.

Številne prilike so upodobljene v umetnosti in obravnavane v prozi, prav tako pa so navdih za versko poezijo in himne. Prilika o izgubljeni ovci je na primer navdihnila himno Elizabeth C. Clephane "The Ninety and Nine" (1868):

Devetindevetdeset jih je varno ležalo v
zavetju ograde.
Ena pa je bila daleč na hribih, daleč od
zlatih vrat.
Daleč stran na gorovjih, divjih in golih.
Daleč od nežne pastirjeve skrbi.
Daleč od nežne pastirjeve skrbi.

Podobno je tudi "My Hope Is Built" (Edward Mote, ok. 1834) navdihnjena s priliko o modrih in neumnih graditeljih, "How Kind the Good Samaritan" (John Newton, ok. 1779) pa s priliko o dobrem Samarijanu.

V spodnji tabeli je predstavljen vzorec evangeljske harmonije za prilike, ki temelji na seznamu ključnih epizod v kanoničnih evangelijih. Zaradi doslednosti je ta preglednica samodejno podizbrana iz glavne preglednice harmonij v članku Evangelijske harmonije na podlagi seznama ključnih epizod v kanoničnih evangelijih. Običajno z Janezovimevangelijem niso povezane nobene prilike, temveč le alegorije.

Vzporednice zunaj kanoničnih evangelijev

Številne prilike imajo vzporednice v nekanoničnih evangelijih, Didaheju in pismih apostolskih očetov. Vendar glede na to, da nekanonični evangeliji na splošno nimajo časovnega zaporedja, ta tabela ni evangelijska harmonija.

• Harmonija evangelija
• Jezusovi čudeži
• Prilika
• Prilike v Koranu