Graviranje: definicija, zgodovina in tehnike za tisk in dekoracijo

Graviranje: definicija, zgodovina in tehnike za tisk in dekoracijo — odkrijte postopke, orodja in umetniške ter komercialne uporabe. Preberite celoten vodič.

Graviranje je vrezovanje vzorca na trdo, ravno površino. Rezultat je lahko okrasni predmet sam po sebi, kot pri graviranju srebra, zlata ali jekla, ali pa je lahko tiskarska plošča iz bakra ali druge kovine za tiskanje slik na papir, ki se prav tako imenujejo gravure. Graviranje je bila v zgodovini pomembna metoda izdelave podob na papirju, tako na umetniški način, kot je izdelava dekorativnega tiska, kot tudi za tiskanje knjig in revij. V komercialni rabi jo je že dolgo nadomestila fotografija, danes pa je precej manj pogosta v grafičnem oblikovanju, kjer so jo skoraj v celoti nadomestili jedkanje in druge tehnike.

Zgodovina

Graviranje ima zelo dolgo zgodovino. V najstarejših kulturah so ljudi vrezovali preproste vzorce v kamen, školjke in kovine že tisočletja nazaj. Kot tehnika intaglio (vrezovanje v površino) je graviranje postalo ključna pri izdelavi tiskarskih plošč v Evropi od 15. stoletja dalje — znani grafiki, kot je bil Albrecht Dürer, so pomembno prispevali k razvoju umetniškega graviranja. V 17. in 18. stoletju se je tehnika razvila dalje (mezzotint, suhopis/drypoint, punktura), medtem ko je v 19. stoletju industrijska revolucija prinesla stroje in nove postopke, ki so graviranje razširili v komercialno rabo (oznake, medalje, imenovnice, varnostni tisk).

Glavne tehnike graviranja

• Ročno graviranje (burin): klasična metoda z ročnim orodjem (burin ali graver). Gravurist odstranjuje material v natančnih potezah; ta tehnika daje zelo čiste in trdne črte, primerna za zahteve visoke kakovosti v zlatarstvu, izdelavi pušk, glasbenih inštrumentov in umetniškem tisku.
• Intaglio (tisk iz vrezane plošče): pri tej grafični tehniki so črte in sence vrezane v kovinsko ploščo (običajno baker ali cink). Barva se nanese, obriše z gladke površine, vendar ostane v vrezinah; papir se potem s pomočjo visokega pritiska prenese z barvo s plošče. Intaglio vključuje tudi drypoint in mezzotint.
• Jedkanje (etching): površina kovine se prekrije z odpornim premazom, v njem z iglo izriše motiv, nato pa se plošča izpostavi kislini, ki jedka izpostavljene linije. Jedkanje omogoča bolj svoboden, risarski izraz kot ročno graviranje.
• Drypoint (suhopis): motiv se z ostrim orodjem vriše neposredno v ploščo, pri čemer nastane izbočena robata brazda, ki daje značilen mehkejši, žametast odtis.
• Mezzotint: tehnika za dobivanje bogatih tonov; celotna plošča se najprej ozrači (postane temna), nato pa se z nožem in strgalom postopoma briše ali gladko polira, da nastajajo svetlejši odseki.
• Stippling (punktura): ustvarjanje odtenkov z uporabo številnih majhnih pik ali vdolbinic, pogosto uporabljeno za portrete in subtilne prehode tonov.
• Strojno graviranje: CNC rezkalni stroji, rotacijske glave in gravirne mlinčke omogočajo hitro in natančno kopiranje oblik v kovino, les in plastiko. Pogosto se uporablja za serijske izdelke in industrijsko označevanje.
• Laser graviranje: sodoben postopek, kjer laserski žarek odstrani material ali spremeni njegovo površino (sintropija, zatemnitev). Primeren je za kovine, steklo, les, akril in tekstil; je zelo precizen, hiter in enostaven za avtomatizacijo.

Orodja in materiali

• Ročna orodja: burini (različnih profilov), dlitka, igle za drypoint, strgala, kladiva za vgraviranje v globlje materiale.
• Strojna oprema: CNC stroji, rotacijski grelci, laserji, preše za intaglio tisk.
• Materiali: baker, bakerovina, cink, jeklo, srebro, zlato, les, steklo, akril, plastika. Za tiskarske plošče so tradicionalni materiali baker in cink.
• Pomagala: abrazivi za pripravo površine, zaščitni premazi za jedkanje, barve za intaglio, tiskarski papir in tlačni valji.

Postopek: gravura za tisk (intaglio) — osnovni koraki

• Priprava plošče (čiščenje in poliranje).
• Izris ali prenos motiva na površino.
• Vrezovanje ali jedkanje — ročno z burinom ali kemično z jedkanjem.
• Barvanje plošče in odstranitev odvečne barve s površine (barva ostane v vrezinah).
• Vlaženje papirja in tiskanje z visoko tlačno prešo, da papir vstopi v vrezine in prevzame barvo.
• Sušenje in morebitna končna obdelava (retuširanje, numeriranje, podpis).

Uporaba in primeri

• Umetniški tisk: grafike v omejenih nakladah, portreti, ilustracije.
• Oznake in dekoracija: gravura na nakitu, uri, glasbilih, kuhinjskem priboru in pokalih.
• Industrijski in varnostni tisk: tisk bankovcev, dokumentov z zaščitnimi elementi, serijske oznake in imenske tablice.
• Označevanje in personalizacija: graviranje imena, logotipov, številk na kovino, les ali plastiko.

Vzdrževanje in restavriranje

Gravirani predmeti zahtevajo primerno nego: kovino je treba redno čistiti z nežnimi sredstvi, pri zlatih in srebrnih objektih paziti na patino in preprečiti poškodbe površine; les in usnje zaščititi pred vlago. Pri starejših tiskarskih ploščah je priporočljiva konzervatorska obravnava, da se prepreči nadaljnje propadanje in ohrani avtentična sled avtorja.

Varnost in okoljski vidiki

• Kemikalije za jedkanje so jedke in strupene — uporabljajte primerna zaščitna sredstva, prezračevanje in pravilno odlaganje odpadkov.
• Pri laserskem graviranju se lahko sproščajo hlapi (odvisno od materiala), zato je potrebna ekstrakcija zraka in zaščita.
• Pri obdelavi kovin in brušenju se sprošča prah — uporabljajte zaščitna očala, rokavice in maske za dihanje.

Sodobni trendi

Klasične ročne tehnike ostajajo cenjene v umetnosti in vrhunskem obrtništvu, medtem ko industrija intenzivno uporablja CNC in lasersko graviranje za hitre, natančne in ponovljive rezultate. Prav tako se povečuje uporaba hibridnih postopkov, kjer se ročno graviranje kombinira z digitalnim oblikovanjem za personalizirane izdelke in nizke naklade.

Graviranje tako ostaja vsestranska tehnika z bogato dediščino, ki povezuje tradicionalno obrt z modernimi tehnologijami — od umetniških grafičnih listov do vsakdanjih izdelkov z individualno noto.

Postopek graviranja

Graverji z jeklenim orodjem, imenovanim burin, vrežejo sliko ali vzorec v površino, večinoma bakreno ploščo.Graverji so na voljo v različnih oblikah in velikostih, ki dajejo različne vrste črt. Z burekom dobimo črto, ki je zaradi enakomernega videza in gladkih robov edinstvena. Orodje za kotno toniranje ima rahlo ukrivljeno konico, ki se pogosto uporablja v grafiki. Florentinski linerji so orodja z ravnim dnom in več črtami, ki se uporabljajo za delo na večjih površinah. Ploščati graverji se uporabljajo za opravljanje dela na črkah, pa tudi za večino graverskih del na glasbilih. Okrogli graverji se pogosto uporabljajo za obdelavo srebra ter drugih težko rezljivih kovin, kot sta nikelj in jeklo.

Nabor orodij za ročno graviranje


Sveti Hieronim, Albrecht Dürer 1514

Zgodovina in uporaba

V starodavni zgodovini je bilo mogoče gravirati le plitve žlebove, ki so jih našli na nekaterih kosih nakita po letu 1000 pred našim štetjem.

V evropskem srednjem veku so zlatarji z graviranjem okrasili kovino. Domneva se, da so začeli tiskati odtise svojih vzorcev, da bi jih zabeležili. Iz tega se je v Nemčiji v tridesetih letih 14. stoletja razvilo graviranje bakrenih tiskarskih plošč za izdelavo umetniških podob na papirju. Prvo in največje obdobje graviranja je trajalo približno od leta 1470 do 1530, ko so bili njegovi mojstri Martin Schongauer, Albrecht Dürer in Lucas van Leiden.

Pozneje je graviranje izgubilo na priljubljenosti zaradi jedkanice, ki je bila za umetnika veliko lažje obvladljiva tehnika. V devetnajstem stoletju je bila večina gravur namenjena komercialnemu slikarstvu.

Pred izumom fotografije so gravuro uporabljali za reprodukcijo drugih oblik umetnosti, na primer slik. Gravure so bile v časopisih in številnih knjigah pogoste še v začetku 20. stoletja, saj je bila njihova uporaba v tiskarstvu poceni.

Kadar se dva niza vzporednih črtnih šrafur križata, da bi dosegli večjo gostoto, je vzorec znan kot križno šrafiranje. Claude Mellan je znan po svoji tehniki uporabe črt različnih debelin. Primer je njegov Sudarium svete Veronike, gravura Jezusovega obraza iz ene same spiralne črte, ki se začne na konici Jezusovega nosu (na sliki).

Sudarium svete Veronike, Claude Mellan (1649)

Svetopisemski viri

Prva omemba graviranja v Svetem pismu je morda omemba Judovega pečatnega prstana. (1 Mz 38,18), ki mu sledi (2 Mz 39,30). Graviranje se je običajno izvajalo z železnimi orodji s konicami ali celo z diamantnimi konicami. (Jeremija 17,1).

Na vsakem od dveh oniksovih kamnov na ramenskih delih velikega duhovnikovega efoda so bila vklesana imena šestih različnih izraelskih plemen, na vsakem od 12 dragih kamnov, ki so krasili njegove prsi, pa je bilo vklesano ime enega od plemen. Sveto znamenje posvečenja, bleščeča zlata ploščica na velikem duhovnikovem turbanu, je bilo izklesano z besedami: "Svetost pripada Jehovu." Bezalel je bil skupaj z Oholiabom usposobljen za to specializirano graversko delo in za usposabljanje drugih.- Iz 35,30-35; 28,9-12; 39,6-14.30.

Farneški Herkul , Hendrik Goltzius, 1591

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je graviranje?

V: Kateri so primeri materialov, ki jih je mogoče gravirati?

V: Za kaj se uporabljajo gravure?

V: Ali je bilo graviranje v preteklosti pomembna metoda za izdelavo slik?

V: Zakaj je graviranje v komercialne namene zamenjala fotografija?

V: Katere tiskarske tehnike so nadomestile graviranje?

V: Ali je graviranje danes še vedno razširjeno?

Išči po črki