Albrecht Dürer: nemški slikar in grafik — življenje, delo, vpliv

Dürer je bil tretji otrok in drugi sin svojih staršev, ki so imeli od štirinajst do osemnajst otrok. Njegov oče je bil uspešen zlatar iz Ajtósa pri Gyuli na Madžarskem.

Dürerjev krstni oče je bil Anton Koberger, ki je v letu Dürerjevega rojstva opustil zlatarstvo in postal tiskar in založnik. Hitro je postal najuspešnejši založnik v Nemčiji, imel je štiriindvajset tiskarskih strojev in številne pisarne v Nemčiji in tujini. Njegova najbolj znana publikacija je bila Nürnberška kronika, objavljena leta 1493 v nemščini in latinščini. V njej je bilo 1 809 lesorezov iz Wolgemutove delavnice. Dürer je morda sodeloval pri nekaterih od njih, saj se je delo na projektu začelo, ko je bil zaposlen pri Wolgemutu.

Dürer se je začel učiti zlatarstva in risanja pri svojem očetu. Oče je želel, da bi se še naprej učil za zlatarja, vendar je bil tako dober v risanju, da je leta 1486 pri petnajstih letih začel delati kot vajenec pri Michaelu Wolgemutu. Avtoportret, risba v srebrni risbi, je datiran z letom 1484 (Albertina, Dunaj). Wolgemut je bil takrat vodilni umetnik v Nürnbergu in je imel veliko delavnico za izdelavo različnih vrst umetniških del, zlasti lesorezov za knjige. Nürnberg je bil bogato mesto, središče založništva in številnih luksuznih trgovskih dejavnosti. Imel je močne povezave z Italijo, zlasti z Benetkami, ki so bile razmeroma blizu čez Alpe.

Po končanem vajeništvu leta 1489 se je Dürer po običajnem nemškem običaju odpravil na wanderjahre - pravzaprav na počitniško leto. Dürer je skoraj štiri leta potoval po Nemčiji, Švici in verjetno tudi po Nizozemski. Dürer je želel spoznati Martina Schongauerja, najboljšega graverja severne Evrope, vendar je Schongauer kmalu pred Dürerjevim prihodom umrl. Prebival je v hiši Schongauerjevega brata in dobil nekaj slik, ki jih je imel Schongauer.

Njegov prvi naslikani avtoportret je zdaj v Louvru. Naslikan je bil v Strasbourgu, verjetno zato, da ga je Dürer lahko poslal svoji zaročenki v Nürnberg. Dejansko se je Dürer zelo kmalu po vrnitvi v Nürnberg 7. julija 1494 poročil z Agnes Frey. Bila je hčerka znanega meščana (in ljubiteljskega harfista) v mestu. Star je bil 23 let, poroka pa je bila sklenjena, ko je bil Dürer na potovanju. njegova odsotnost. Nista imela otrok in večina ljudi meni, da se nista poročila iz ljubezni, temveč zato, ker je bilo dobro povezati obe družini. Poleg tega samski moški v Nürnbergu ni mogel ustanoviti samostojnega podjetja. Dürer je naslikal nekaj portretov svoje žene, vendar strokovnjaki pravijo, da jim "primanjkuje topline". Strokovnjaki menijo, da bi si Dürer, če bi ljubil svojo ženo, vzel več časa za te slike, da bi bila videti lepša in prijaznejša.

V treh mesecih je Dürer odšel v Italijo. Eden od razlogov za njegov odhod je bil začetek kuge v Nürnbergu.

V Italiji je odšel v Benetke, kjer so umetniki ustvarjali v sodobnejšem slogu. Dürer je zapisal, da je bil Giovanni Bellini najstarejši in še vedno najboljši med umetniki v Benetkah.

Po vrnitvi v Nürnberg leta 1495 je Dürer odprl svojo delavnico. Vedno bolj je uporabljal tisto, kar se je naučil v Italiji, zato se je njegovo delo precej razlikovalo od drugih umetnikov v Nürnbergu, ki so uporabljali le tradicionalni nemški slog.

Dürerjev oče je umrl leta 1502, mati pa leta 1513.

Dürer najverjetneje ni sam izrezal nobenega od lesenih blokov. To je bilo delo za strokovnjake. Vendar je v okviru svojega usposabljanja v Wolgemutovem ateljeju oblikoval in rezal lesene bloke za lesorez ter videl številne rezbarjene in poslikane oltarne slike, ki so nastale v ateljeju. To pomeni, da je vedel, kaj je mogoče izdelati v lesorezu in kako sodelovati s strokovnimi rezalci blokov. Dürer je svoj osnutek narisal neposredno na leseni blok ali pa je na blok prilepil papirnato risbo. V vsakem primeru je bila njegova risba ob rezanju bloka uničena.

Njegova slavna serija šestnajstih velikih načrtov za Apokalipso je datirana z letom 1498. Istega leta je naredil prvih sedem prizorov velikega pasijona, malo pozneje pa še serijo enajstih prizorov Svete družine in svetnikov. Okrog leta 1503-1505 je izdelal prvih sedemnajst iz niza ilustracij Marijinega življenja, ki pa ga še nekaj let ni dokončal. Niti te slike niti Veliki pasijon niso bile objavljene v kompletu do nekaj let pozneje, vendar so se grafike prodajale posamično v velikem številu.

Beneški umetnik Jacopo de' Barbari, ki ga je Dürer spoznal v Benetkah, je leta 1500 obiskal Nürnberg in Dürer je dejal, da se je od njega veliko naučil o novostih v perspektivi, anatomiji in telesnih proporcih. de' Barbari Dürerju ni želel povedati vsega, kar je vedel, zato se je Dürer začel učiti sam in se učil do konca življenja. Ta serija risb prikazuje Dürerjeve poskuse na področju človeških proporcev, preden je naredil svojo znamenito gravuro Adama in Eve (1504). To je edina obstoječa gravura, ki je podpisana z njegovim polnim imenom.

Dürer je naredil še veliko drugih praktičnih risb, zlasti za svoje slike in grafike, in številne so ohranjene, med njimi najbolj znane so Molile roke (1508, Albertina, Dunaj). Še naprej je ustvarjal tudi slike v akvarelu in barvnih odtenkih (običajno v kombinaciji), med katerimi so številna zelo lepa mirna življenja travniških delov ali živali, vključno z njegovim "Zajcem" (1502, Albertina, Dunaj).

V začetku leta 1506 se je vrnil v Benetke in tam ostal do pomladi 1507. V tem času so bile Dürerjeve grafike zelo priljubljene in so jih kopirali. V Benetkah je dobil dragoceno naročilo nemške izseljenske skupnosti za cerkev San Bartolomeo. To je bila oltarna slika, znana pod imenom Poklon Mariji ali Praznik rožnih girland. Vključuje portrete članov beneške nemške skupnosti, vendar kaže močan italijanski vpliv. Kasneje ga je cesar Rudolf II. odnesel v Prago. Druge slike, ki jih je Dürer naslikal v Benetkah, so Devica z otrokom in zlatoporočencem, Kristus v sporu z zdravniki (nastala naj bi v petih dneh) in številna manjša dela.

Benečani so Dürerja občudovali, vendar se je sredi leta 1507 vrnil v Nürnberg. V Nemčiji je ostal do leta 1520. Njegov sloves se je razširil po vsej Evropi. Bil je v prijateljskih odnosih z večino najpomembnejših evropskih umetnikov, z Rafaelom si je izmenjal risbe.

Leta med njegovim potovanjem na Nizozemsko so razdeljena glede na vrsto dela, ki ga je opravljal. V prvih petih letih, 1507-1511, po vrnitvi iz Benetk je Dürer večinoma slikal. Ustvaril je svoje štiri najboljše slike: Adam in Eva (1507), Devica z irisom (1508), oltarna slika Marijino vnebovzetje (1509) in Poklon Trojici z vsemi svetniki (1511). V tem obdobju je dokončal tudi dve seriji lesorezov, Veliki pasijon in Marijino življenje.

Pritoževal se je, da slikarstvo ne prinaša dovolj denarja, zato se je med letoma 1511 in 1514 posvetil grafiki. V tem obdobju je ustvaril sedemintrideset lesorezov za Mali pasijon, ki so bili prvič objavljeni leta 1511, in niz petnajstih manjših grafik na isto temo leta 1512. V letih 1513 in 1514 je ustvaril svoje tri najbolj znane grafike: Vitez, smrt in hudič (ali preprosto Vitez, kot jo je imenoval, 1513), Melencolia I in Sveti Hieronim v svoji študiji (obe 1514).

"Melencolia I" ima čarobni kvadrat, ki naj bi bil prvi v evropski umetnosti. Dve številki v sredini spodnje vrstice označujeta datum gravure, tj. 1514.

Leta 1515 je ustvaril lesorez nosoroga. Nosorog je bil v Lizboni, vendar ga Durer ni nikoli videl. Ustvaril ga je po skici in opisu drugega umetnika. Ni bil zelo realističen, vendar se je še vedno uporabljal v nekaterih nemških šolskih učbenikih za naravoslovje v začetku prejšnjega stoletja. Nosorog je bil iz izumrle indijske vrste.

Do leta 1520 je ustvaril vrsto del, med drugim portrete v temperi na platnu, poskuse jedkanice na železnih ploščah ter dele Triumfalnega loka in Maksimilijanovih zmagoslavij, ki so bili veliki lesorezni projekti po naročilu Maksimilijana I., cesarja Svetega rimskega cesarstva.

Poleti 1520 se je Dürer odpravil na svoje četrto in zadnje večje potovanje.

Želel je obnoviti cesarsko pokojnino, ki mu jo je dal Maksimilijan. Maksimilijan je umrl leta 1519, zato je mesto Nürnberg prenehalo izplačevati pokojnino. Dürer je po Maksimilijanovi smrti potreboval tudi nove pokrovitelje, da bi se izognil izbruhu bolezni v Nürnbergu.

Julija 1520 je z ženo in njeno služkinjo odpotoval iz Nürnberga na Nizozemsko, da bi prisostvoval kronanju novega cesarja Karla V. Potoval je po Renu do Kölna in nato do Antwerpna, kjer je naredil veliko risb v srebrni risbi, kredi in oglju.

Dürer se je na kronanje odpravil v Aachen, obiskal pa je tudi Köln, Nijmegen, 's-Hertogenbosch, Bruselj, Brugge, Gent in Zelandijo. V Bruslju si je ogledal "stvari, ki so bile kralju poslane iz zlate dežele" - azteški zaklad, ki ga je Hernán Cortés po padcu Mehike poslal domov cesarju Svetega rimskega cesarstva Karlu V. Dürer je zapisal, da se mi je ta zaklad "zdel veliko lepši od čudežev. Te stvari so tako dragocene, da so bile ovrednotene na 100.000 goldinarjev". Zdi se, da je Dürer zbiral za svoj kabinet zanimivosti in je v Nürnberg poslal različne živalske rogove, kos korale, nekaj velikih ribjih plavuti in leseno orožje iz Vzhodne Indije.

Dürer je s seboj odnesel številne grafike. V svoj dnevnik je zapisal, komu jih je podaril, zamenjal ali prodal in za koliko. To je eden redkih primerov, ko je bila zabeležena cena grafik, zato se zgodovinarjem zdi zelo pomembno, da prikaže vrednosti grafik v primerjavi s slikami v tistem času. Dürer se je julija 1521 vrnil domov. Prebolel je neznano bolezen, ki ga je spremljala do konca življenja in je upočasnila njegov tempo dela.

V Nürnbergu je Dürer začel pripravljati serijo verskih slik. Iz tega časa je ohranjenih veliko praktičnih skic in študij (poskusnih slik za večjo sliko), vendar ni velikih slik. Deloma zaradi bolezni, še bolj pa zaradi časa, ki ga je porabil za pripravo knjig o geometriji in perspektivi, razmerjih med moškimi in konji ter utrdbah.

Iz njegovih spisov je razvidno, da je bil Dürer zelo naklonjen Martinu Luthru, in morda je vplival na to, da se je mestni svet leta 1525 izrekel za Lutra. Vendar je umrl, še preden so se verske delitve utrdile v različne "katoliške" in "protestantske" cerkve. Dürer se je verjetno imel za reformatorsko usmerjenega katoličana.

Dürer je umrl v Nürnbergu v starosti 56 let. Zapustil je denar in blago v vrednosti 6.874 goldinarjev, kar je bila precejšnja vsota. Njegova delavnica je bila del njegove velike hiše. Njegova vdova je tam živela do svoje smrti leta 1537. Hiša je zdaj muzej.

• Avtoportret