Škotščina (škotski jezik): zgodovina, narečja in družbeni status

Škotščina: zgodovina, narečja in družbeni status — odkrijte razvoj tega zahodnogermanskega jezika, razlike z gelščino, ulstrsko različico in sodobne razprave.

Škotščina, ki se včasih napačno imenuje škotska angleščina, je zahodnogermanski jezik, zelo podoben angleščini, ki se govori na Škotskem. Na severu Irske se govori tudi ulstrska škotščina. Precej se razlikuje od škotske gelščine, ki je keltski jezik.

Zgodovina in razvoj

Škotščina izhaja iz severovzhodnih dialektov stare angleščine (anglosaksonske oz. northumbrijske različice), ki so se razvili po naselitvah Angležev v Britaniji. V obdobju srednjega veka je na njen razvoj močno vplivala skandinavska (norska) zapuščina zaradi vikinških naselbin, kasneje pa še francoski in latinski vpliv. V času pozne srednjeveške in zgodnjenovoveške Škotske je škotščina nastopila kot dometno govorno in deloma pisno sredstvo, v 16. in 17. stoletju pa se je v uradni rabi začela postopoma prelivati z angleščino, zlasti po uniji z Anglijo (1707), kar je prispevalo k njeni izgubi družbenega prestiža.

Narečja in notranja raznolikost

Škotščina ni enoten jezik, temveč skupek številnih narečij in regionalnih zvrsti. Med bolj znanimi so:

• Dorski govor — značilen za severovzhodna obalna območja (vključen kot dorski jezik v izvirnem besedilu); pogosto ga imenujejo tudi Doric.
• Centralni in zahodni dialekti — zmerna mesta in ruralna območja osrednje in zahodne Škotske.
• Severna narečja — bolj ohranjena, s specifičnimi fonet‑škimi značilnostmi.
• Ulstrska škotščina — različica, ki se je razvila v severni Irski in ima lastne posebnosti zaradi mešanih vplivov.

Razlike med temi variantami so lahko velike — od besedišča in izgovorjave do slovnice — in vplivajo na medsebojno razumljivost.

Fonologija, slovnica in besedišče

Škotščina ohranja številne arhaične oblike angleščine, hkrati pa ima lastne inovacije. Nekatere značilnosti:

• Izgovorjava: pogosto večja uporaba rotonde (rhoticnost), posebne samoglasniške razlike in drugačna dikcija diftongov kot v standardni angleščini.
• Slovnica: v nekaterih narečjih obstajajo oblike glagolov in nekatere konstrukcije, ki se razlikujejo od sodobne standardne angleščine (na primer raba določenih pomožnih glagolov, ohranjanje dvojnih negativov v pogovornem jeziku itd.).
• Besedišče: številne avtohtone besede (npr. "bairn" za otroka, "braw" za lepo, "ken" za vedeti) ter skandinavske, keltske in francoske izposojenke.

Družbeni status in raba

V javnem življenju in v uradnih zadevah ima škotščina nižjo stopnjo priznanja kot škotska gelščina ali kot standardna angleščina, vendar v kulturi, literaturi in množičnih medijih igra pomembno vlogo. V literaturi je bila škotščina zlasti pomembna v pesniški tradiciji — med najbolj znanimi avtorji, ki so pisali v škotščini, je Robert Burns, čigar dela so prispevala k ohranjanju jezika.

V zadnjih desetletjih se pojavljajo pobude za oživljanje jezika: pouk v šolski obliki, oddaje na radiu in televiziji, ter publikacije v škotščini. Kljub temu je uporaba v vsakdanjem življenju umeščena med pogovorni jezik in regionalne identitete; število aktivnih govorcev je v primerjavi s preteklostjo upadlo, a še vedno obsega več sto tisoč ljudi, odvisno od kriterija merjenja (materni jezik, uporaba doma, razumevanje).

Razlike med škotščino, škotsko angleščino in gelščino

Pomembno je ločevati med:

• Škotščina kot neodvisna zahodnogermanska različica z lastnimi narečji in tradicijo pisanja;
• škotska angleščina kot izraz, ki ga nekateri uporabljajo za opis narečnih oblik angleščine, močno pod vplivom škotščine — pojma se pogosto zamenjujejo;
• škotska gelščina — popolnoma drugačen jezik, ki pripada keltski jezikovni veji in nima pogostih sorodnosti s škotščino ali angleščino.

Pisava, standardizacija in literatura

Škotščina nima enotno sprejete standardne pisave; obstajajo različne ortografske prakse, nekateri avtorji sledijo bolj etimološkim zapisom, drugi rabi fonetično-prilagojene oblike. Literatura v škotščini obsega poezijo, dramatiko, zgodbe in sodobne žanre. V mestih in na podeželju se škotščina ohranja predvsem v govoru in lokalnih kulturnih praksah.

Perspektive in izzivi

Glavni izzivi za ohranitev in razvoj škotščine so pritisk standardne angleščine, urbanizacija, formalna izobraževalna raba ter dejanja, ki zmanjšujejo medgeneracijsko prenosljivost. Hkrati pa raste zanimanje za regionalne jezike in identitete, kar je spodbudilo kulturne in izobraževalne programe za spodbujanje znanja in uporabe škotščine.

Za bralce, ki želijo primer: v škotščini se lahko za angleški stavek "Do you know the child?" reče "D'ye ken the bairn?" — kar ponazarja značilno besedišče in skrajšane oblike v govoru.

Zgodovina

Northumbrijska stara angleščina se je do 7. stoletja uveljavila na današnjem jugovzhodu Škotske vse do reke Forth. Regija je bila del anglosaškega kraljestva Northumbrija. Zgodnji Škoti so se od northumbrijske angleščine začeli razlikovati v dvanajstem in trinajstem stoletju. Iz Severne in Srednje Anglije so se priseljevali govorci srednje angleščine, ki so bili pod skandinavskim vplivom.

Pozneje so na razvoj škotščine vplivali romanski jeziki prek cerkvene in pravne latinščine, normanska in pozneje pariška francoščina iz zavezništva Auld Alliance ter nizozemščina in srednja nizka nemščina zaradi trgovine in priseljevanja iz Nizkih držav. Škotski jezik vključuje tudi izposojenke, ki so nastale v stiku z gelščino.

Od 13. stoletja se je zgodnja škotščina širila naprej na Škotsko prek burghov, ki jih je ustanovil kralj David I. Zaradi rasti prestiža zgodnje škotščine v 14. stoletju in zatona francoščine na Škotskem je škotščina postala prestižno narečje v večini vzhodne Škotske.

Med letoma 1610 in 1690, ko je potekala plantaža Ulsterja, se je tam naselilo veliko škotsko govorečih prebivalcev nižavja, približno 200.000. Na osrednjih območjih škotske poselitve je bilo petkrat ali šestkrat več Škotov kot angleških naseljencev. Po letu 1700 je bila kot knjižni jezik sprejeta južna moderna angleščina, za opis govorjenega jezika po letu 1700 pa se včasih uporablja izraz "moderni Škoti".

Rast in razširjenost Škotov na Škotskem in v Ulstru:      Staroangleščina do začetka 9. stoletja v severnem delu anglosaškega kraljestva Northumbrija, ki je zdaj del Škotske Zgodnji Škoti do začetka 15. stoletja Sodobni Škoti do sredine 20. stoletja

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je škotščina?

V: Ali je škotščina enaka škotski angleščini?

V: Ali na Irskem obstaja še kakšna druga oblika škotskega jezika?

V: Kako se razlikuje od škotske gelščine?

V: Ali je bilo kakšno nesoglasje glede statusa škotščine?

Išči po črki