Ektara (iz sanskrtskih besed eka = »ena« in tara = »struna«; imenovana tudi iktar, yaktaro ali gopichand) je enostrunski tradicionalni instrument, najbolj povezan s folklorno in versko glasbo južne Azije. Najpogosteje jo srečamo v Bangladešu, Indiji, v sorodnih tradicijah tudi v Pakistanu in o podobnih enostrunskih instrumentih obstajajo poročila tudi iz Egipta.
Ektara je bila in je še vedno pogosto strunsko glasbilo potujočih bardov, baulov, kirtankarskih pevcev in drugih ljudskih glasbenikov. Uporablja se predvsem kot spremljevalni inštrument pri izvajanju verskih pesmi, mistične poezije, ljudskih balad in ljubezenskih pesmi; služi tako za ritem kot za enostaven dron oz. tonalno podlago.
Gradnja ektare je preprosta in praktična: rezonator je pogosto iz posušene buče (»tumba«), lahko pa je tudi iz izklesanega lesa ali polovice kokosovega oreha. Na resonator je napeta tanka živalska koža, ki deluje kot membrane in ojača zvok. Vrat instrumenta je iz palice ali iz cepljenega bambusovega trsa; pri nekaterih različicah je vrat sestavljen iz dveh polov, ki sta povezani na način, da se ju lahko stisne ali sprosti. Struna je lahko iz naravne kite, kovinske žice ali sodobno iz najlona.
Struno običajno brnkajo oziroma »twangajo« z enim prstom (pogosto kazalcem) ali včasih s tankim trzalom. Pri značilnih izvedbah, npr. pri gopichand-u, igralec spreminja napetost strune z močnejšim ali šibkejšim stiskanjem obeh polov vratu; s tem spreminja višino tona in omogoča efektne portamentoje, vibrato ali »pitch bending«. Tako preprosto mehanično prilagajanje daje ektari značilen izrazit, resonanten in ukrivljen zvok.
Obstaja več regionalnih različic in velikosti ektare: sopran, tenor in bas. Nekatere basovske ali sorodne različice imajo dve ali več strun; tak instrument iz Bengali in sosednjih področij se pogosto imenuje dotara (do besede »dotara« = »dve struni«), vendar je dotara ločen, čeprav soroden, instrument z lastno gradnjo in tehniko igranja.
Ektara je pomembna tako z glasbenega kot kulturnega vidika: kot spremljava mističnih pevcev (baulov) simbolizira preprostost, duhovno iskanje in neposredno povezavo med glasbo in besedilom. Zaradi enostavne konstrukcije je instrument tudi dostopen in priljubljen med potujočimi glasbeniki ter ostaja živa sestavina ljudske glasbe na podeželju in v mestnih kulturnih krogih.
