Electric Light Orchestra

Zgodovina

Premik

Skupina se je začela kot stranski projekt druge skupine The Move glasbenikov Roya Wooda in Jeffa Lynnea. Skupina The Move je svojim pop uspešnicam dodala pridih klasične glasbe, Wood in Lynne pa sta želela bolj tesno združiti rock glasbo in klasično glasbo. Njunemu projektu se je pridružil bobnar skupine Move Bevan. Wood je na njunem prvem albumu igral skoraj vse nerokovske instrumente. Pri tem sta kar najbolje izkoristila tehnologijo snemalnega studia, vključno z večsteznim snemanjem in overdubbingom.

Njihov prvi album je nosil naslov Electric Light Orchestra. S tem imenom je bil izdan v Združenem kraljestvu. Ko je album izšel v ZDA, njihova ameriška založba United Artists ni vedela, da se album imenuje po skupini. Poklicali so britansko založbo ELO in jo vprašali za naslov. Ko se nihče ni oglasil, so zapisali "Brez odgovora". Pozneje je bil album v Ameriki izdan pod naslovom No Answer. Prvi singel skupine je imel naslov "10538 Overture". Postal je priljubljen na radiu FM. Sčasoma je glasba skupine ELO postala bolj priljubljena kot glasba skupine The Move. Skupina The Move je razpadla, skupina Electric Light Orchestra pa je postala skupina s polnim delovnim časom.

ELO

Roy Wood se je sredi snemanja drugega albuma odločil zapustiti skupino ELO. Ustanovil je drugo skupino Wizzard. Vodenje skupine je prevzel Jeff Lynne, pridružili pa so se mu McDowell, Kaminski in Gale. Album ELO 2 je bil dokončan in izdan, vendar ni bil tako priljubljen kot prvi. Singel na albumu je bila coververzija skladbe "Roll Over Beethoven" Chucka Berryja. Berryjevi pesmi je dodal dele številnih Beethovnovih skladb. Postala je še ena radijska uspešnica.

Njihov tretji album On the Third Day je vseboval rockovsko interpretacijo pesmi In the Hall of the Mountain King. Na albumu je bila še ena uspešnica z naslovom "Showdown". Skupina ELO je začela koncertirati v Združenih državah Amerike. Začeli so z majhnim občinstvom. Sčasoma so postali bolj priljubljeni, svojim nastopom pa so dodali gledališke vložke. Novi kontaktni mikrofoni so klasičnim glasbenikom omogočili, da so se na odru gibali in celo plesali, kot so to počeli pop glasbeniki. Občinstvo jih je z veseljem gledalo.

Na četrtem albumu, Eldorado, so ELO prešli od preigravanja svojega majhnega članstva k snemanju s pravimi orkestri. Težave so imeli, ko so delali v rodni Angliji. Britanski klasični glasbeniki so se navadno bolj držali sindikalnih pravil kot pa ustvarjanja glasbe. Včasih so med snemanjem izstopili. To je škodovalo procesu nastajanja njihovih plošč, zato so ELO poskusili v studiu Musicland v Münchnu v Nemčiji. Všeč jim je bil način dela v studiu, nemški glasbeniki pa so bili bolj predani. ELO je Musicland uporabil še večkrat.

Na naslednjem albumu Face the Music (1975) so izdali dve uspešnici, "Strange Magic" in "Evil Woman". Skupina ELO je postala še bolj priljubljena. Na kompilacijskem albumu Olé ELO je bila objavljena večina njihovih zgodnjih singlov. Tri pesmi z albuma A New World Record iz leta 1976 so postale svetovne uspešnice. To so bile "Telephone Line", "Livin' Thing" in "Do Ya", ki je bila predelava pesmi skupine Move.

Skupina ELO je leta 1977 posnela dvojni album Out of the Blue, na katerem so bile skladbe Turn to Stone, Sweet Talkin' Woman in Mr. Blue Sky, ki so prav tako postale uspešnice. Skupina je koncertirala po vsem svetu z odrsko kuliso, ki je bila videti kot NLP, ki se je odprla in razkrila nastopajočo skupino v njej. Njihovi nastopi so vključevali veliko odrske razsvetljave in laserskih učinkov.

Naslednji novi album, Discovery, je izšel šele leta 1979. Založba ELO, Jet Records, je zamenjala distributerja z United Artists na Columbia Records, kar je bil del zamude. Discovery je vseboval dva singla, "Shine a Little Love" in "Don't Bring Me Down". "Don't Bring Me Down" je bil prvi singel skupine ELO, ki ni vključeval klasičnih instrumentov. Columbia je izdala album Greatest Hits, na katerem so se nekatere skladbe Olé ELO prekrivale s kasnejšimi.

1980s

V osemdesetih letih je skupina ELO postala manj priljubljena. Imeli so manj uspešnic. S pevko Olivio Newton-John so posneli soundtrack za film Xanadu. Leta 1981 so izdali tudi albume Time (z naslovno pesmijo in "Hold On Tight" kot singloma), leta 1983 Secret Messages (z "Stranger") in nazadnje leta 1986 Balance of Power, ki je vključeval "Calling America". V tem času so klasični glasbeniki odšli. Lynne je zdaj njihove dele snemal s sintetizatorji ali session igralci.

Jeff Lynne je zdaj produciral druge glasbene izvajalce, med drugim The Everly Brothers, in leta 1986 prenehal sodelovati z Electric Light Orchestra. Večina preostalih članov je želela še naprej sodelovati, zato so se ponovno združili, najprej kot skupina OrKestra, pozneje pa kot "ELO Part II". Te zasedbe so več let koncertirale, igrale stare uspešnice skupine ELO in izdale dva albuma novega materiala, Lynne pa je nadaljeval svojo producentsko kariero. Lynne je leta 1990 izdal tudi samostojni album Armchair Theatre in z nekdanjim Beatlom Georgeem Harrisonom ustanovil skupino Traveling Wilburys.

2000s

Lynne je leta 2001 posnel album Zoom, pri katerem je ponovno uporabil ime ELO, vendar z novimi glasbeniki. Z novo zasedbo je imel nekaj televizijskih nastopov. Igrali so stare in nove skladbe. Z njimi je načrtoval tudi turnejo. Vendar zanimanje za skupino ni bilo veliko, zato je bila večina koncertov odpovedana.

Glasba skupine Electric Light Orchestra je bila od sredine osemdesetih do začetka dvajsetega stoletja le šibko prisotna v popularni kulturi. Zaradi mešanice klasične in rock glasbe je bilo njihovo glasbo težko uvrstiti na radijske sezname predvajanja. Glasba skupine ELO se je v letu 2000 vrnila z uporabo v filmskih soundtrakih in tudi v oglasih, na primer za film Monster.

Albumi

• The Electric Light Orchestra (1971)
• Electric Light Orchestra II (1973)
• Tretji dan (1973)
• Eldorado (1974)
• Soočiti se z glasbo (1975)
• Nov svetovni rekord (1976)
• Iz modrega (1977)
• Odkritje (1979)
• Xanadu (1980)
• Čas (1981)
• Skrivna sporočila (1983)
• Ravnovesje moči (1986)
• Povečanje (2001)
• Sam v vesolju (2015)